Sambo je eden od nacinov športnega boja, ki je negovan v bivši Sovjetski zvezi. Naziv je sestavljen iz zacetnih crk »SAMoobramba« in »Brez Orožja« in predstavlja svojevrsten zbornik najucinkovitejših metod samoobrambe. Nastal je na podrocju bivše ZSSR kot rezultat ustvarjalnih raziskovanj sovjetskih trenerjev in športnikov, izenacil je tisocletne izkušnje razlicnih narodov, kar zadeva borilne vešcine.
Ko ponavadi govorimo o obstojecih in primernih nacinih boja (zgolj samoobramba) v svetu, se omenja japonski judo, jiujitsu, sumo, ninjutsu, aikido, karate in karateju podobna: kitajski kung fu in korejski taekwondo . Tvorci novo - nastajajoce šole bi radi prišli do najucinkovitejših elementov boja s preucevanjem vseh teh sistemov s posebnim poudarkom na jiujitsu, judu in karateju. Osnova samboa je stara narodna vešcina, ki jih je v Sovjetski zvezi cez dvajset. Tu so se pomešali gruzijski cidaobi, turmenski goreš, azerbajdžanski gjuleš, armenski kohe, kazastanski kures, moldavijski trinte, tadžikistanski guštingiri in drugi.
Zacetek razvijanja samboa, kot samostojne oblike športa, sega v organizacijo vsesplošnega vojaškega pouka z izucitvijo nacina samoobrambe iz bližine za pripravo vojaka Rdece armade. Entuzijasti športnega društva »Dinamo« leta 1923 zacenjajo s pionirskim podjetjem, ustvarjalno misijo, ki deluje na sistematizaciji nacionalnih borilnih vešcin, da bi za deset let, natancneje leta 1935, izlocili novi sistem, ki bo postal osnova samboa.
Govorec o nastanku in razvoju samboa, ne moremo mimo velikega raziskovalnega, metodološkega in organizacijskega dela Vasilija Sergejevica Ošcepkova in Viktorja Afanasjevica Spiridonova, trenerja in pedagoga, cigar delo predstavlja posebne stopnje za sambo in ki zahtevajo poseben pogled. Njihovim imenom se obvezno prikljucuje še ime Anatolija Arkadjevica Harlampijeva, ki je bil izredno zanimiv športnik, kasneje tudi izkušen trener ZSSR. Harlampijev je prihajal na borišce z zvezanimi ocmi, da bi dokazal prednost samboa, in ponavadi premagal nasprotnike, ki so uporabljali druge borilne vešcine. Takšna ekstravaganca je vplivala na popularizacijo samboa in zmanjšala magicno moc juda, vsaj v Sovjetski zvezi.
Trenerji Cumakov, Vasiljev, Maslov, Ninašvili in mnogi drugi so pripomogli, da sambo dobi prehod in da se prikljuci vrhunskemu športu. 16. novembra 1938 je Vse-sovjetski komite za telesno kulturo in šport izpostavil »da je sambo nastal iz najpomembnejših elementov nacionalnih nacinov bojevanja: gruzijskega, tadžijskega, kazastanskega, uzbeškega, kirgistanskega … in da je postal izredno pomembna športna disciplina«. Ta datum javnega imenovanja pomeni rojstni dan samboa.
V drugi svetovni vojni so bili mnogi med samboisti prikljuceni specialnim enotam in so za svoje zasluge kasneje nagrajeni z vojaškimi odlikovanji (Golev, Danilin itd.). V mirnem obdobju se je sambo hitro razvijal. 1962 sovjetski samboisti uspešno nastopijo na evropskih in svetovnih prvenstvih v judu. Tu so se pokazale tudi nekatere prednosti samboa, kar so med prvimi priznali Japonci, rodovni starosta juda. Na Japonskem je celo nastalo združenje samboa, ki organizira prvenstvo in sodeluje na mednarodnih tekmovanjih. Veliko zanimanje se je pojavilo tudi v Bolgariji (1975), nato v Jugoslaviji, Mongoliji, na Nizozemskem, v Veliki Britaniji, Španiji. Junija 1967. leta je na rednem kongresu FILA-e sambo priznan kot mednarodna disciplina. Tako se je za samboiste odprla pot na mednarodno športno sceno. V Rigi je leta 1967 bil prvi uradni mednarodni turnir, na kateremu so sodelovali Sovjetska zveza, Bolgarija, Mongolija, Japonska in Jugoslavija. Drugi mednarodni turnir se je zgodil v Moskvi 1969. Tu sta se prikljucila še Velika Britanija in Nizozemska, Jugoslavija pa ni sodelovala.
Prvo prvenstvo Evrope je bilo v Rigi leta 1972, ko so sovjetski športniki osvojili osem zlatih in dve srebrni medalji. Prvi prvaki Evrope v sambou so postali Vladimir Kjuljonen, Aleksandar Hoš, Konstantin Gerasimov, Vladimir Nevzorov, Fedorov, Ezerskes, Kuznecov, Sergej Novikov.
Prvo prvenstvo sveta je bilo v Teheranu leta 1973, kjer je sodelovalo 69 športnikov iz dvanajstih držav. Z uvrstitvijo samboa v program moskovske Olimpiade je popularizacija tega športa dosežena. Trenutno se ta disciplina neguje v približno šestdesetih državah Evrope, Azije, Amerike in Afrike. Po vzoru na Mednarodno federacijo borilnih vešcin so leta 1985 samboisti ustanovili svojo Mednarodno federacijo (FIAS).
Tekmovanja v sambou se odvijajo v posamezni in skupinski konkurenci, medtem ko je sistem tekmovanja krožni, na izpadanje in mešani. Borišce je narejeno iz asure, ki je prekrita s posebnim pogrinjalom. Tekmovalci so obleceni v zgornji del kimone (podobne judo kimoni) s pasom in v kratke športne hlacke. Obuti so v športne copate z mehkim podplatom. Med seboj tekmujejo v seniorski kategoriji starejših in mlajših juniorjev.
Od elementov, ki jih vrednotimo na tekmovanju, je najbolj pomembno metanje v stojecem položaju in držanje, nato pa tehnike, ki povzrocajo bolecine v boju. Boj pri mlajših juniorjih traja 4-6 minut, medtem ko je pri starejših juniorjih in seniorjih dolg 8 minut. Po koncu boja enemu od tekmovalcev obvezno pripada zmaga, ki jo sodniki ocenijo kot: popolna, z ocitno prednostjo, po korakih, z manj ocitno prednostjo in z minimalno prednostjo.
Internacionalni princip, na katerem je zasnovan sambo, dovoljuje športnikom uporabo uveljavljenih nacinov iz lastne nacionalne vešcine. To nam pove, da razvoj tehnike samboa ni koncan. Obstajajo velike verjetnosti za njegovo obogatitev. Razvoj in rast te internacionalne vešcine se nadaljuje.
Domov
