Gre vsekakor za eno najstarejših godb ne samo na slovenskem, temveč v širšem Evropskem prostoru. Vsekakor pa priča o tem, koliko je Rudnik živega srebra iz Idrije vplival ne samo na strokovno, tehnično, temveč tudi na kulturno življenje meščanov Idrije. Delovanje idrijske godbe na pihala je pustilo neizbrisane sledi v glasbeni poustvarjalni sceni na Slovenskem, saj je bila rudarska godba iz Idrije znana širom po Sloveniji in je nemalokrat tudi uspešno nastopila v tujini. Sam sem bil celo priča obdobjem, ko je godba prerasla svojo ljubiteljsko raven in ni veliko manjkalo, da bi ne nastal iz godbe nov simfonični orkester. Seveda, ko ocenjujemo delovanje generacije godbenikov, ki so šle skozi rudarsko godbo na pihala, moramo vedeti, da ima ljubiteljsko delovanje v prvi vrsti za cilj družabnost in glasbeno poustvarjalnost. Dragocenost ljubiteljstva se kaže predvsem v entuziazmu posameznikov, ki namenijo svoj prosti čas predvsem nematerialnim dobrinam - druženju in kulturnemu udejstvovanju. S tem pa bogatijo sebe in se razdajajo svojim bljižnim ter v veliki meri povzročajo, da je naše življenje humanejše in plemenitejše. Vse povedano velja tudi za generacije godbenikov, ki so delovali v rudarski godbi na pihala v Idriji. Brez nje bi bilo kulturno življenje Slovencev mnogo siromašnejše.

Dosledna znanstvena raziskava bi sicer na podlagi ohranjenih pisanih dokumentov in podatkov ne mogla privesti do natančnega datuma začetkov idrijskega rudarskega "muzikantstva". Najstarejša, doslej znana omemba kakršnekoli godbe v Idriji je pač tista iz Valvasorjeve Slave Vojvodine Kranjske, ki omenja nastop godbe-muzikantov 15. septembra 1686. Ni še povsem jasno, kako je do letnice 1665 prišel pokojni profesor in muzejski delavec Janko Trost. Zdi se, da je to zgolj približna, čeprav dovolj kritična in ne prezahtevna časovna ocena, ki jo je že kot trdno dejstvo sprejel pisec Kronike godbe na pihala rudarjev iz Idrije, sedaj tudi že pokojni Franc Vončina (1900-1970), ki je nad 30 let sodeloval kot godbenik in o njej prizadevno zbiral podatke in tudi pisal. A tudi, če bi bila nekoliko sporna, oziroma nedokumentirana letnica 1665 le približna, imamo zaradi tega lahko mirno vest, saj vsi drugi znaki v zvezi s starejšo zgodovino rudnika živega srebra kažejo, da letnica ne more biti pretirana, se pravi pomaknjena preveč v preteklost. Da so godbe s trobentači in bobnarji, ki so bile sposobne vsaj koračnic, če že ne kaj večjega, obstajale že vec kot sto let pred letom 1665, nam spričuje tudi slovenski godbeni strokovnjak Jožko Herman (70 let godbe ravenskih železarjev, Ravne na Koroškem 1972).

CELOTNA ZGODOVINA GODBE

Iz "Kronike" Franca Vončina, ki jo je napisal leta 1965, prosto povzemamo nekatere podatke in zapise v naslednjih treh poglavjih. Vončina zajema podatke iz Valvazorja in predvsem iz Arkove Zgodovine Idrije (Gorica 1939), nekaj pa tudi od drugod in iz lastnega spomina.

1686 (Franc Vončina navaja po Valvasorju odlomek iz poglavja o gospostvu Idrija). "Ko so namreč zaradi zmagovite osvojitve Budima na Ogrskem peli Tedeum in prirejali veselice, je spoznal Volk Žiga pl. Kinbach, oskrbnik cesarskega živo-srebrnega rudnika, da bi bilo dobro tudi tukaj tako napraviti. Potemtakem so določili veselico na 15. September leta 1686. Ko je ta dan prišel, so napravili procesijo iz cerkve Sv. Barbare. Ob dveh popoldan se je četa mušketirjev, z muzikanti na čelu napotila v grad ter izkazala čast gospodu oskrbniku, sedečemu pod velikim turškim šotorom in zastavo." (V tem delu Valvasor še dvakrat omeni muzikante, enkrat celo govori o dveh zborih muzikantov.)

1767 Ustanovljena je bila rudniška milica, ki je imela v svojem sestavu tudi godbenike. Godba je razpolagala s trobili in bobni ter je imela svojega kapelnika, vzdrževal jo je rudnik sam.

1781 Izide pravilnik za vojaško vežbanje in hkrati za nastop bande na trobila pri paradah. Vsak godec je dobil nagrade dva krajcarja.

1785 Milico zaradi stroškov za uniforme in nastope razpustijo, samo godbo pa se obdržijo.

1792 in 1793 je poučeval mladino v godbi Leopold Pečirer proti letni nagradi 40 goldinarjev.

1795 Rudniškim godcem prepovejo igrati v zasebne namene (na svatbah in ob drugih priložnostih).

1812 V času Francozov (Ilirske dežele) je sedem rudniških godcev igralo ob cerkvenih slovesnostih na koru ob letni nagradi po 20 goldinarjev.

1850 Tega leta je bila rudniška godba zaradi pomanjkanja denarne podpore pred razpadom. Kapelnik Gregorič ni mogel nikamor z njo, dokler niso godci leta 1852 dobili vaje plačane in sicer v vrednosti enega šihta.

1862 Za deset let godba preneha biti rudniška. Na pobudo rudnika, ki ni maral stroškov, je bilo ustanovljeno društvo "Godba". Godba se je zmanjšala na trinajst godcev, v skrajni sili ji je pomagala Bratovska skladnica.

1883 Tega leta je umrl rudniški oskrbnik M.W. Lipold, ki je rešil zanemarjeni položaj godbe — iz raznih virov ji je preskrbel potrebna sredstva.

1884 Na račun prenovljene Bratovske skladnice je rudnik godbi preskrbel nove uniforme. Godba je spet narasla na 26 mož, vodil pa jo je Johan Lidd.

1901 Godci so prejemali za vaje 40 do 60 vinarjev, kapelnik pa eno krono. Za nastop dobijo godci po dve kroni, kapelnik pa štiri.

1902 Rudnik naroči v Pribramu na Českem manjkajoče dele od uniform.

1903 Notranje težave v sami godbi in negotov finančni položaj, ko so morali godci dajati prispevke iz svojega in se pri tem upirali — vse to je privedlo do tega, da je rudnik godbo razpustil ter pobral uniforme in godala z notnim materialom vred. Zadnji rudniški kapelnik je bil Ivan Pavšič. Po dolgih pripravah in premostitvi številnih ovir (nagajal je tudi rudnik) je bilo tega leta ustanovljeno Delavsko godbeno drustvo "Naprej". To godbo je prevzel kapelnik Josip Poljanšek, jo uspešno vodil 6 let, nato pa prepustil Ignaciju Kogeju.

1908 Rudnik je dal naprodaj ves material, razen uniform, to je 47 godal, note, pulte in omaro za skupno ceno 1.170 kron. Godbeno drustvo je kupilo za 300 kron notnega materiala, vse ostalo so prodali v Žiri.

OD PRVE DO DRUGE SVETOVNE VOJNE

1914 Ker so bill številni godbeniki poklicani k vojakom in na fronto, o kakem delovanju godbenega društva v vojnih letih nimamo nikakršnih poročil.

1918 Po razpadu Avstrije je Idrija prišla pod Italijo. Tudi v Idriji se je razživelo delo društev prav tako godbenega, saj so Italijani, čeprav ne z veseljem, sprva še dopuščali obstoj društev, dokler jih niso s postopnim ustrahovanjem leta 1927 dokončno prepovedali oziroma razpustili.

1920 V Delavskem godbenem društvu "Naprej" ob sicer živahnem delovanju pride do razdora. Zaradi tega nekateri člani izstopijo in ustanovijo godbo v Katoliškem delavskem društvu. Prvi kapelnik te nove godbe postane Josip Poljanšek in jo pozneje prepusti Ignaciju Kogeju, medtem ko godbo društva "Naprej prevzame Štefan Lapajne in jo vodi, dokler je Italijani ne ukinejo.

1924 Odbor katoliške godbe sklene po kapelniku Josipu Petroviču iz Gorice naročiti in nabaviti nove inštrumente. Dobijo jih za 7.000 lir od tvrdke Bordelli iz Trsta.

1927 Kakor vsa slovenska društva v Italiji, je krivični državni zakon razpustil oziroma prepovedal tudi obe idrijski godbeni društvi. Kmalu po tej zloglasni prepovedi je prišla odredba, podprta tudi od rudnika, da se mora za vse rudarje ustanoviti (nekakšno prosvetno rekreativno fašistično) društvo Dopolavoro. V to društvo so prisilili tudi vse godce bivših društev.

- 1941 Prvi kapelnik nove godbe je bil zavedni organist Anton I je imel veliko uspeha, zameril pa se je oblasti in tak Kobarid nazadnje se je zatekel v Jugoslavijo. Idrijčanom dobro znani fašistični tajnik Plinio Mutto je hitro dobil zamenjavo. Iz Italje je pripeljal zagrizenega fašista in škvadrista Augusta Ferrarija ki je nadomestil kapelnika Uršiča, pri takrat uvedenih italijanskih mašah pa je sodeloval tudi kot organist. Bil je sicer sposoben kapelnik, a godbo je držal bolj na silo skupaj tiste čase so odpustili precej delavcev in to je zaradi strahu pred novimi odpusti bolj držalo godce skupaj. Edini godbenik Anton Hvala ni hotel sodelovati v godbi in je šel v Jugoslavijo. Godba je sodelovala pri vojaških paradah ob državnih praznikih in pri vseh procesijah izvajala je na trgu koncerte ter prirejala izlete v okolico. V tistih letih pred vojno se je godba udeležila tekmovanja v Pulju in na njem zasedla drugo mesto. Rudnik je nabavil vse nove inštrumente ter veliko raznovrstmh muzikalij in prav tako nove čepice ter delno tudi uniforme. Svoj zadnji nastop je ta godba imela pri pogrebu kapelnika Augusta Ferrarija ki je umrl tik pred drugo svetovno vojno. Pri tem pogrebu je vodil godbo godbenik Leopold Blažič.

DRUGA SVETOVNA VOJNA IN OSVOBODITEV

Leta 1940 je Italija stopila v vojno, naslednjo pomlad pa je že napadla Jugoslavijo. Vojaštvo je odneslo nekaj inštrumentov v svoje kasarne in o njih ni bilo več nobenega sledu. Močno skupino godbenikov so Italijani skupno z drugimi moškimi odvedli v tako imenovane specialne bataljone; po razpadu Italije so Američani del teh premestili v Južno Francijo ter jih tarn držali do konca vojne; nekaj godbenikov pa je odšlo v partizane, tako da o delovanju godbe med vojno ne moremo govoriti. S ponosom pa lahko zapišemo,da so idrijski godbeniki sodelovali v partizanski godbi.

STANKO PETELIN: "GRADNIKOVCI" III. SNOUB "lvan Gradnik" Iz poglavja: Osvoboditev "MALE MOSKVE" Železnikov (19. novembra 1944) "Med najhujšim pokanjem je na gornjem koncu trga," je napisal vojni poročevalec Milan Medvešček v svoji reportaži, "nenadoma zaigrala divizijska vojaška godba. Zmagovito so zadoneli akordi med regljanjem mitraljezov. Prebivalci Železnikov so kljub silnemu streljanju odpirali okna in poslušali. Poslušali so naši in Švabi. Tem so koračnice bržkone drugače zvenele kot pa našim. Godba je igrala pesem za pesmijo. V onemogli jezi so Švabi vrgli nekaj min. Bilo je edinstveno doživetje: napad ob spremljavi godbe..."

Pripoveduje Drago Kanduč:

Po osvoboditvi leta 1945 je Jožef Klemenčič (1903—1964) zbral godbenike in inštrumente ter nadaljeval z delom godbe, obenem pa začel zbirati tudi mladince in z njimi vaditi, tako da smo leta 1947 imeli tudi že mladinsko godbo, ki je prav tako mnogo nastopala vse do leta 1951. S tem je bil zbran nov kader za sindikalno godbo. Leta 1946 je Jožef Klemenčič ustanovil glasbeno šolo, delo kapelnika pa je prevzel Rafael Lapajne (1900-1973). Godba je bila prva leta po vojni zelo angažirana; nastopala je po vsej Primorski, tako v coni B, kamor je spadala tudi Idrija in jo je upravljala Jugoslovanska armada, kot v coni A, ki je bila pod zavezniško angloameriško vojaško upravo. Igrali smo tudi na otvoritvi oziroma začetku delovanja Radia Slovensko Primorje leta 1946 v Ajdovščini (njegov naslednik je danes Radio Koper). Godba je bila v prvem letu po osvoboditvi nepogrešljiva na številnih proslavah in zborovanjih. Zares nepozaben za vse, ki smo bili zraven, bo ostal 1. maj 1946 v Trstu, ko je naša godba sodelovala na veličastni prvomajski paradi, ki so jo priredili tržaški in primorski Slovenci skupaj s tržaškim proletariatom. Mejo med cono B in cono A je godba prešla ilegalno... Igrali smo ob slavnostnem mimohodu telovadcev ob Piazzi Unita, največjem in najlepšem trgu ob morju; kar sedemindvajsetkrat zaporedoma smo odigrali internacionalo, dokler nas niso z vodo odgnali gasilci. Po večerni manifestaciji smo se po načrtu porazgubili in se ločeno (peš) vračali do železniške postaje Hrpelje—Kozina, ki je bila že v coni B. Tedaj so bili burni časi, ko se je odločala državna pripadnost Primorske in nič bolje se nam ni godilo tudi ob sprejemu ruske delegacije v Trstu in Gorici. Nepozaben pa bo ostal tudi nastop naše godbe na sprejemu tovariša Tita v Postojni in v Pulju leta 1950. Če pomislimo, da smo se na številne nastope po Primorski prevažali po makadamskih cestah, v se neurejenih povojnih razmerah, si lahko predstavljamo, da je bilo treba v vse te nastope vložiti veliko naporov. Našo godbo so vabili na stevilne velike prireditve. Leta 1950 se je udeležila republiškega tekmovanja in odtod odnesla drugo nagrado, na tekmovanju v Novi Gorici pa je dosegla 1. mesto. V nekaj letih po osvoboditvi je v Idriji nastal še en orkester, ki se je imenoval Plesni in zabavni orkester Idrija. V njem so igrali predvsem boljši godbeniki iz rudarskega orkestra. Prvi dirigent in vodja tega orkestra je bil Damijan Flander. Delovanje orkestra sta popestrila tudi pevski zbor in zasedba godal. Po daljšem premoru je vodstvo orkestra leta 1960 prevzel Alfred Kobal. Po letu 1965 orkester spet nekaj časa ni deloval, ponovno pa ga je leta 1970 poskušal obuditi Ivan Rijavec. V zadnjih letih delovanja Plesnega in zabavnega orkestera Idrija, ga je vodil Julijan Vidmar.

Leta 1951 sta se združili mladinska in sindikalna godba. Tako okrepljena godba je štela 48 članov; do leta 1954 jo je vodil Jožef Klemenčič, za njim pa jo je prevzel Drago Kanduč. Patronat nad godbo je tedaj prevzel rudniški sindikat. Ko je Drago Kanduč v letih 1955/56 služil vojake, jo je spet vodil Rafael Lapajne. V teh letih je godba imela velike težave z inštrumenti, saj so bili že dotrajani, za nabavo novih pa je bilo treba premostiti števitne ovire. Skupaj z godbama iz Trbovelj in z Jesenic nam je uspelo nabaviti nove inštrumente s Češkega (Lignatone). V obdobju 1957—58—59 smo imeli več pomembnih gostovanj in skupnih nastopov v Trbovljah, na Jesenicah in v Idriji. Tedaj, leta 1957, je idrijska godba nabavila 33 inštrumentov ter se 8 inštrumentov za zabavni orkester. Istega leta smo godbo opremili z novimi letnimi uniformami'.

Leta 1959 je godbo ponovno prevzel Jožef Klemenčič; naslednje leto (1960) smo nabavili nove rudarske paradne uniforme za 45 godbenikov. V tej dobi je bila idrijska rudarska godba edino društvo v Idriji, ki je nepretrgano sodelovalo na vseh prireditvah: godba je imela letno tudi nad 50 nastopov. Zato je rudniški sindikat godbi omogočil enotedenski skupni dopust v Ankaranu, kjer je godba prirejala promenadne koncerte. Po bolezni tov. Klemenčiča je leta 1961 godbo ponovno prevzel Drago Kanduč, ki se je zaposlil tudi na glasbeni šoli, in tako že dvajseto leto vodil idrijsko godbo. Drago Kanduč je leta 1962 ustanovil mladinsko godbo, ki je delovala samostojno tri leta, nato pa se je pridružila rudarski godbi. Godba je iz leta v leto posegala po zahtevnejšem programu. Veliko skladb je za godbo priredil kapelnik sam.

Leta 1963 je prejela godba v Ljubljani 1. nagrado v II. težavnostni stopnji. S požrtvovalnim delom in rednimi vajami si je godba prizadevala, da je nadaljevala tekmovanje v I. težavnostni stopnji in tako še dvakrat prejela srebrno odličje. Po 19 letih je leta 1964 idrijski pihalni orkester zopet nastopal pri zamejskih Slovencih: vrstili so se nastopi v Trstu, na Opčinah, v Gorici, Sovodnjah, Števerjanu in v drugih slovenskih krajih onstran meje. Bila so to lepa doživetja in nepozabna srečanja s slovenskimi rojaki, ki so s pristnim navdušenjem poslušali našo partizansko in slovensko pesem. Se posebno tesne stike smo navezali z godbo iz Nabrežine.

Leta 1965 je godba praznovala 300 let obstoja. Na veličastni proslavi tega jubileja je sodelovalo 12 godb iz vse Slovenije.

Leta 1975 je pihalni orkester za svoje dolgoletno in uspešno delo na glasbenem področju prejel Gallusovo plaketo, članom orkestra pa so bile podeljene zlate, srebrne in bronaste Gallusove značke. Tega leta je sindikat Rudnika živega srebra godbi nabavil nove uniforme.

Od 1980 do 1995 je v letnih poročilih zabeleženih skupno kar 250 najrazličnejših nastopov.

Danes Godbeno društvo rudarjev Idrija sodeluje s številnimi orkestri po Sloveniji in tujini. Tako ima na leto kar nekaj nastopov skupaj s Cerkniško godbo. Vsake toliko let odide društvo tudi v Francijo, v mesto Aumetz, kjer se nahaja njihov pobrateni pihalni orkester.