(Melita Železnik)

Družina se je iz Lukovca – Jevš leta 1939 preselila v Drenovec.
Žnideršičevi so bili številna družina dvanajstih otrok.

Angelca je bilo postavno, lepo dekle, katero je krasilo dvoje pridnih rok. Vedno je pomagala svoji mami pri vseh kmečkih opravilih, še posebno vešča je bila pri ribolovu v bližnji Mirni. Leta 1925 je rodila prvorojenca JOŠKOTA. Prišlo pa je slovo od "Dleje vasi", kajti omožila se je na Lukovec. Za moža je vzela Martina Žnidaršiča, po domače Martinkovega Tinčeta. Ate Martin je na Jevšah kupil majhno, skromno domačijo, kjer so se rodili IVAN, FRANC, MARIJA (umrla je stara 5 let), TINKO, GELCA, MICI in ANA, katera je umrla po rojstvu. Kljub veliki stiski je ate Martin skrbno zbiral denarce, mama Angelca pa je skrbela za otroke in bila zelo dobra gospodinja. Čez nekaj let sta prodala dom na Jevšah ter kupila domačijo v Drenovcu, ki je bila malo večja kot prejšnja. Leta 1939 so zapregli junce in se izselili v Drenovec. Tu se jima je rodila JOŽA. A žal je tudi te kraje zajela vojna vihra in tudi Žnidaršičevim ni bilo prizanešeno. Začela so se izseljevanja v Nemčijo, Srbijo ...

Angela in Martin

Prejeli so pošto, da v izgnanstvu jemljejo otroke, tega mama Angelca ne bi dovolila, zato so se odločili, da pobegnejo v Tržišče. Mama Angelca je zavila nekaj mesecev staro Jožo, ate Martin je v košu nesel nekaj moke, ker pa Geli in Mici nista mogli več hoditi, je moko pustil za cesto ter dal dekleti v koš, Tinko pa je nesel svoj nahrbtnik. Ko so prispeli v Tržišče, se je mama Angela takoj vrnila v Drenovec, kjer so jo čakali še trije sinovi: Joško, Ivan in Franc. Lahko si predstavljate, kakšno srce je imela mama Angelca, da si je upala ob polnoči, kljub vojni peš tako daleč. Ko je prispela v Drenovec, je vzela še kravo, ki jim je bila vsa štiri leta lahko rečemo božji dar. Odpravili so se od domače hiše in ko so prišli do okiške cerkvice, se je sin Joško odločil, da gre še enkrat pogledat Drenovec. Takrat ga je videl zadnjikrat. Podali so se na pot in srečno prispeli do ostalih članov družine. Po nekaj tednih so se preselili v Zgornje Vodale, kjer je bila prazna hišica. Sin Joško je šel iskat delo v Kočevje, od tam so ga pripeljali v partizane, ga ugrabili kot talca in pripeljali v Tržišče. Brat Ivan je bil v trgovini, ko so Joškota peljali Italijani mimo. Stekel je domov po mamo, ki je bila visoko noseča. Bilo je že prepozno, kajti Joško je bil že mrtev. Novembra istega leta je rodila TONETA. Vojna ni prizanašala nikomur. Za vse mlade fante je bilo izdano, da se mobilizirajo k domobrancem. Tako so prišli tudi po Ivana, ki je štel takrat 15 let. Ta leta so bila težka, dolga. Mama Angelca je hodila v tabrh, da je lahko nasitila vedno lačna usta tolikih otrok. Ne najdem prave besede, s katero bi lahko opisala njihovo skromnost. Ti otroci so trpeli takšno lakoto, da se jim je meglilo pred očmi, solze pa so jim polzele po bledih, žalostnih obrazih. A kljub takšni revščini niso pozabili na vero in upanje, da se bodo le časi spremenili. Gelca se spominja, kako je pri Prvem Svetem obhajilu zavila v robček piškot, da ga je lahko odnesla domov. Tinko pa si je s prijateljem razdelil hrano, ki so jo dobili v "arovžu, kajti za vse ni bilo dovolj. To so bili hudi časi, da si ob današnjem razkošju komajda predstavljamo. Pri hiški so imeli njivo za najbolj osnovne potrebe. Tu in tam pa je prišlo tudi pismo od Ivana. Mama Angelca pa je garala iz dneva v dan, a je bila kljub temu še vedno pokončna, ni se upognila nobenemu bremenu, ne fizičnemu, ne psihičnemu. Težko so pričakovali dan, ko se bodo vrnili na dom - v Drenovec. A je le prišel dan, 15. maj 1945, ko so se vrnili v upostošen, prazen, izropan, a vendarle njihov dom. Ob trdih žuljih, ki so ostali na rokah, so ostale globoke rane. Joško mrtev, za Ivanom pa se je izbrisala vsakršna sled, čeprav je ostalo upanje, ki jim ga je poslal, da se kmalu vidijo. Resnica je prišla na dan po tolikih letih, kako so na krut način izgubili sina - brata.

Oče se je zaposlil na železnici, mama pa je pridno obdelovala njive in vodila gospodinjstvo. V pomoč so ji bili otroci, od najmlajšega do najstarejšega. Čeprav je bilo konec vojne, še zdaleč ni bilo konec hudih časov. Ni bilo hrane, obutve, oblek, pa četudi je bil kakšen dinar. Enostavno ni se moglo kupiti, vse kar se je dobilo, je bilo na karte. Leto dni po vrnitvi iz begunstva, se je rodila ANICA, štiri leta kasneje pa še MARTINA. Čez tri leta, pa je najstarejši sin Franc postal očka, rodil se mu je sin FRANCI - se pravi prvi Žnidaršičev vnuk.

Čeprav so živeli skromno, so praznovali in spoštovali vse cerkvene praznike. Vsi so redno hodili za Grahovico peš k Sveti maši v Boštanj. Velikokrat se je mama Angelca oglasila pri bratu Tonetu na Selah, kjer se je hči Mici izučila za krojačico. Mama Angelca in ate Martin sta se s skromnim praznovanjem spominjala njune obletnice poroke. Vedno so praznovali godovanje mame Angelce, Martinovo pa še posebej. Tudi poprtnik je moral biti do treh na belem prtu na mizi, to so ate Martin še posebej naročili, predno so šli na delo. Na dan Treh kraljev, predno so odšli na delo pa so otroci skakali za kruh. Ata Martin in mama Angelca sta ob večjih praznikih žegnala hišo in gospodarsko poslopje. Mama Angelca je bila tiha, ponižna, delovna, dobra, ate Martin pa strog in tako sta vzgojila svoje otroke, da so danes pridni, pošteni in delovni ljudje, ki so si ustvarili tople domove. Leta pa so tekla in kakor tiho je mama Angelca živela, tako tiho in ponižno je odšla. Njeno veliko, dobro in pogumno srce se je ustavilo leta 1970. Šest let kasneje je za njo odšel še ate Martin.

V družini Žnidaršič je bilo dvanajst otrok. Prvorojeni Joško (1925 - 1943 ), Ivan (1928- pogrešan po 2. sv. vojni), Franc (1930 - 1987) si je ustvaril družino na Hotemežu, kasneje pa preselil v Radeče, Marija (1932- 1937), Tinko (1934) in Mici (1937) sta z družinoma soseda v Šmarju - Sevnici, Gelca (1936) domuje v Dol. Boštanju, Ana (1938 - 1939), Joža (1941) je z družino okusila nekaj let tujine, a je lepše tu in se je preselila v Ljubljano, Tone (1943) pa je ostal na domu v Drenovcu, Anica (1946) je pokukala na Štajersko in si ustvarila družino v Loki pri Zidanem mostu., Martina (1950) pa je iz Drenovca skočila na Okič, kjer si je pri Žužkovih ustvarila družino.

Tam, kjer kostanji stiskajo krošnje in je pod njihovo senco zarezana makadamska pot, se prične naš Drenovec. Tam, kjer je košček sinjega neba in kjer veter nosi nam pozdrav z gora, tam smo vsi doma. Tam je Tinkotov "Ranč", kjer se dobimo in se poveselimo. Vsakič v pesku pustimo sledove svojih stopinj, katere najdemo vedno takrat, ko se zopet vrnemo kot ptice lastovice iz vseh strani naše domovine. Takrat hribi in doline zapojo z nami in dan je poln ljubezni, ki jo podarimo drug drugemu. Veliko je nepozabnih trenutkov, ki jih delimo med svoje najdražje in nešteto je kamenčkov lepih spominov v mozaiku našega življenja.

Naši predniki so dostikrat trpeli in se borili za nas, za naš košček zemlje. Ne smemo pozabiti, da so ugašala življenja nedolžnih slovenskih sinov zato, da nam je danes lepo in da imamo mir. Ni pomembno kdo si, kaj si, ni pomemben priimek, pomembno je, da se s ponosom zaveš, da se ti v žilah pretaka slovenska kri in da trdno stojiš, neomajno na naši slovenski grudi.

Ob pogledu na to veličastje ti kipi srce ob spoznanju :

Vsakič pustimo svoje sledove stopinj, katere najdemo takrat, ko se vrnemo. Veliko imamo nepozabnih trenutkov in nešteto kamenčkov lepih spominov v mozaiku našega življenja. Vse te sreče ne bi imeli, če si za to ne bi vzeli časa.