|
Franci Žnidaršič o svoji babici pravi takole:
Svoje babice Angelce Žnidaršič, roj. Simončič, se
spominjam kot zelo dobrosrčne in skrbne žene, matere in babice, ki sem jo
imel zelo rad. Kot prvega vnuka me je imela zelo rada in vsakomur je rada
poudarila, da sem njen "prvi" vnuk.
Še danes se je spominjam kot drobne ženske, koščenega podolgovatega in vedno
nasmejanega obraza, velikih, sijočih oči ter hitrih kretenj, ki jih je
naredila ob vsakem koraku. Njene gladko počesane lase je obvezno pokrila z
ruto. Še posebno pa sem občudoval njeno lepoto ob nedeljah. Skrivaj sem jo
opazoval, kako se je oblačila in česala svoje lase ter se nato odpravila k
maši. Nedelja je bil poseben dan v tednu, saj je bila takrat "hiša" v
Drenovcu polna veselja, radosti in lepe besede, ki jo je napolnila
še babičina dobra volja. Kot osmošolec se najraje spominjam počitnic, ki sem
jih preživel pri babici Angelci. Takrat smo živeli na Dobu, avtomobila pa še
nismo imeli, zato sem vedno hodil peš iz Jelovca v Drenovec. Babici sem se
vedno zasmilil, ker sem moral hoditi tako dolgo in ker sem bil tako majhen
in tako suh.
Navade in običaji so bili pri nas na Dobu drugačni od babičinih. Pri njej je
bila navada, da smo pred kosilom zmolili. Tako sem se tudi jaz pridno naučil
molitev, katerih me je naučila babica.
Zelo rad sem imel živino in domače živali, zato sem ji pomagal v hlevu ali
pa pri gospodinskih opravilih. Moja babica je bila "rahlega" zdravja,
zato sem ji nosil vodo iz studenca, takrat pač ni bilo napeljane vode po
hišah. Babica je bila skromna ženska in zelo dobra gospodinja. Kadar sem
preživljal počitnice pri njej, me je vedno "pocrkljala" z mojima
najljubšima jedema. Zelo rad sem jedel gobovo juho in polento ter krompir in
fižol v "kropčku"!
Ker sem bil njen prvi in hkrati najstarejši vnuk, mi je
zaupala "liter", s katerim sem hodil po jabolčnik v "keuder".
Nekega dne pa se je zgodilo, da sem se ga malo napil in pozabil na goste v
hiši. Kljub moji napaki, pa me ni nihče okregal, ampak so se vsi smejali
mojim rdečim ličkam. Takšne in drugačne potegavščine, ki sem jih kdaj pa
kdaj zagrešil, nikoli nisem odslužil z kaznijo.
Ob "velikih " praznikih so se v Drenovcu radi zbrali tete in strici z
družinami. Takrat pa je babica skuhala "tavelik pisker kurje juhe".
Tako sta se veselje in radost slišala daleč naokoli.
Svoje babice Angelce se še danes rad spominjam in o njej
ter njenih težkih in lepih trenutkih v življenju pripovedujem svojima
hčerama.
Zdenka Poljšak, roj. Žnidaršič pravi takole:
Stara mama - " DRENOVŠKA" je prišla k nam na
obisk v Šmarje, ker je bila bolana in pomislite, pri nas je ostala nekaj
dni. Zjutraj si je počesala svoje dolge lase. Spletla si je dolgo kito in
naredila svitek na glavi. To je zelo spretno opravila in še sedaj jo
"VIDIM", kje je sedela in kako si je česala lase, saj je bilo zame to
čudovito. Spominjam se tudi, kako smo šli pozimi na počitnice. Stara mama
nas je vedno z veseljem, dobro voljo in dobroto sprejela. S sestro Tino sva
želeli obe kruhov "krajec", da bova zdravi in lepih rdečih lic, kar
se vidi še danes. Stara mama je odrzala "krajec" in ga dala sestri
Tini. Žalostno sem jo gledala ter mislila, da s krajcem ne bo nič. Ampak
stara mama je obrnila kruh ter odrezala krajec tudi meni. Juhuhu! To pa ni
bilo kar tako, kajti vsi vemo kako se reže kruh, še posebno " STAR ATE"!
Vedno sem si želela, da bi bila stara mama Angelca dolgo med nami, saj bi jo
tako dobro spoznali tudi moje mlajše sestrične in bratranci. Veliko je lepih
spominov.
Tina Žnidaršič pa dodaja:
Ob spominih na njo pomislim, da je vredno trdo in vztrajno delati ter živeti
v sreči vsak trenutek, ki ti je v življenju dan - podarjen!
Ferdo Železnik pripoveduje:
Bil sem nagajiv, živahen otrok, vedno sem kaj "ušpičil". Stara mama
pa se je nasmehnila in dejala, da sem tako "ušikan", da se še jeziti
ne more. Vedno pa mi je prihranila "bedrco" od kokoške. Zelo sem imel rad
oba.
Stane Bobek hudomušno
pripoveduje:
Joj, najboljši "na krop krompir" je naredila.
Vedno mi je ponujala kislo mleko, ob katerem me je kar zmrazilo, kajti nisem
ga maral. Spominjam se nagajivosti našega starega ata, ko nam je zvečer
zvezal smučke z mokro vrvico, čez noč pa je zmrznilo in zjutraj smo komaj
razvozljali naše smuči. On pa nas je "špejal" skozi okno in se
hudomušno smejal. Po naši smučariji smo se morali takoj preobleči in pogreti
na peči. Naše perilo pa sta stara mama in ata dala sušiti. To so prijetni
spomini, katere obujam, ko jih pripovedujem svojima sinovoma.
Danes, ko je to že ena velika družina, polna sestričen, bratrancev in že
njihovih otrok, je najlepše takrat, ko se zberemo skupaj. Ponavadi se zgodi
vsaj enkrat na leto, ko je kakšna "ANDAHT".
|