spomin na simert

 

 

 


Domov
Gor
NAŠ ROD
Simončič, Avsec
Klanšek
Končina
Simerškovi iz Šavne peči
DRUŽINSKO DREVO

 

BODI DOBER!
STORI VSE KAR MOREŠ,
DA BODO SREČNI VSI,
KI PRIDEŠ Z NJIMI V STIK.
BODI SONCE!


~ JULIJ 2002 ~

 

 

MOJI SPOMINI NA SIMERT
(Matija Novšak, sin Anice Simeršek)

 

Velikokrat smo po maši in igrah na Radni šli še skupaj z Klanškovimi fanti v Simert. Tam smo igrali nogomet na ravnici, ob potoku. Lojze je bil mojih let. Bila sva velika prijatelja. Bil je dobrega srca. Vedno je imel pri sebi kruh in ga delil drugim.

Na veliki kmetiji so vzrejali 25-30 glav živine, po dva para volov ter par konj. Travnike so kosili samo enkrat, potem pa pasli živino. Precejšen del posesti, predvsem travnike so imeli tudi na Vitovcu. V Simertu je bila košnja in žetev malo kasneje kot na Kompolju. Fantje iz Simerta so dostikrat šli pomagat žet na Mlakarjevo kmetijo, njihovi pa so prišli skupaj z dekleti v Simert kosit in žet. Sadno drevje okoli hiše je bogato rodilo in pridelali so veliko suhega sadja, jabolčnika in tepkovca. Krompir je vedno bogato obrodil. Vinograd so imeli nad Simertom in kraju so rekli Dobje. Naša mama so tudi naš vinograd v Orlah imenovali Dobje. Tako se imenuje še danes.

 

SIMERT iz zraka - danes Gančeva domačija, junija 2002:
(posnel Silvo Novšak)

Med fanti je po vragolijah najbolj izstopal Tonče. Nič nenavadnega ni bilo, če so se fantje včasih stepli. Tako je nekoč šel Tonče jurja pet. Doma so mu vsi branili, pa je vseeno odvihral v noč. Zjutraj, ko smo vsi že vstali, pa je nekam sklonjen in počasi prihajal k hiši. Marica ga je vprašala, kaj je narobe. Pokazal je na hrbet in dejal: “Tole sem dobil za spomin na petje jurja.” Na hrbtu se je pokazala dolga in globoka rana narejena z nožem. Marica je hitro poskrbela za rano in jo povila, tako da oče niso nič opazili.

Spomnim se, ko so mi zaupali konja vpreženega v zapravljivček. Teta Zefka in moja mama Ana so se odpravile po bljižnici v smeri današnje lovske koče, da bi nadaljevale pot do Polja. Meni so naročile naj peljem z vozom do kapelice, zavijem desno in se srečamo na ostrem ovinku. Rekle so mi, da bo konj že sam vedel kako hitro in kje mora peljati. Tako je konj sam pospešil in tekel na ravnini in upočasnil korak na klancu. To ne zmorejo niti najmodernejši avtomobili.

Po vojni se je vse spremenilo. Marica je garala do onemoglosti. Rada bi obdržala posestvo obdelano, vendar je bilo delovnih rok pri hiši premalo. Moj brat Francelj je pomagal po svojih najboljših močeh. Težko se je odločala za prodajo kmetije. Drugega ji na koncu ni preostalo. Brat Francelj in jaz sva ji svetovala naj zadrži kos zemlje za primer, če se vrne iz tujine njena sestra Angelca. Pa je odvrnila, da se ona ne bo nikoli vrnila. Tudi ti časi so minili. Danes kmetija zopet živi s pridnimi rokami Gančevih.

       avtorja pišite nam

Domov | Gor | NAŠ ROD | Simončič, Avsec | Klanšek | Končina | Simerškovi iz Šavne peči | DRUŽINSKO DREVO