Skoraj zagotovo je bilo leto 1948, hodil sem v tretji razred osnovne šole
v Boštanj, ko je k atu prišla Klanškova – Simerškova mama Jožefa in ga
prosila, če naslednji dan kupi kvas, ki ga je potrebovala za žetev. Bila
je majhna, drobna ženica, zaradi pogrešanih sinov oblečena v črno, poštena
in iskrena. Ata je svoji teti kvas obljubil in me naslednji dan poslal na
dolgo pot, prvič v Simert. Opomnil me je, da pred simerškovo kapelico
zavijem desno in grem do prve kmetije. Bal sem se “temne” Grahovice in
želel sem si domov. Seveda sem kvas srečno prinesel do Simerta in teta
Marica me je za nagrado peljala po imenitna jabolka. Čez dan sem ostal na
kmetiji in za začetek pasel ovce, 10 – 12 jih je bilo. Te niso bile vajene
pastirja, tudi sam nisem poznal kraja, zato sem bos tekal za njimi od
studenca, kjer so napajali živino, do Starega dobja in Peščejeka. Ko sem
se vrnil, me je pred vrati v hlev počakal Klanškov ata, prijazen možakar,
in pohvalil novega “poba”, ki je prignal ovce. Proti večeru sem peš krenil
proti domu, vendar sta me na poti prestregla mama in teta, z njima sem se
vrnil in pomagal na simerškovi domačiji še v naslednjih dneh. Pomagal sem
pri žetvi, žanjicam nosil vodo in bos pobiral klasje. Nagrajeni smo bili z
belim kruhom in s sadjem, ki ga v Boštanju nismo imeli.
Še slutil nisem, da je bilo tisto poletje začetek mojega lepega
doživljanja Simerta in njegovih ljudi. Počitnice v naslednjih letih sem
namreč z velikim užitkom in dobro voljo preživel v Simertu, za kar mi ni
bilo nikoli žal. Moj zaveznik je bila teta Marica, pa tudi Klanškov stric
je bil dober prijatelj. Ker sem bil navihan in včasih kakšno tudi ušpičil,
sem dobro shajal tudi s težaki in hlapci: Petrom, Stanetom, Francem in
Ivanom. Simert sem imel rad tudi zaradi konjev. Moji veliki prijateljici
sta bili kobili: Rička in njena mati Prama. Kako ponosen sem bil, ko sem
čez nekaj let smel s konjsko vprego sam skozi Boštanj!
Klanškovi so imeli na “štibelcu” nad kletjo, v dveh skrinjah veliko
bogatih knjig. Če je le bil čas, sem listal po njih in jih prebiral. Tudi
teta Marica – redovnica v Boštanju, je imela zajetno zbirko zanimivega
čtiva. Seveda so bile tiste najbolj skrite, menda za tisti čas
prepovedane, najbolj zanimive za neizkušenega mladeniča. Našel sem jih pod
kaščo, ko sem iskal kurja jajca in ko sem nehote postavil nekaj “nevarnih”
vprašanj, so izginile neznano kam.
Lepe spomine imam na gozdove in na dela v njih. Za “štibelcem” pa je stal
čebelnjak z več panji čebel. Točenje medu, cvetličnega in kostanjevega,
dvakrat letno, je bil na Simertu praznik, na katerega so pogosto povabili
tudi mojega ata Toneta in strica Franca z družino. Ker sem bil že “izkušen
furman”, sem se takrat rad postavil pred svojimi brati in bratranci. Vse
je bilo lepo, dokler niso otroci, bratje, sestre, bratranci in sestrične,
začeli vame metati jabolka. Žrebica Rička je pospešila korak, me prinesla
do jablane pred svinjaki in stresla nemirnega fanta. Znašel sem se v
postelji z zlomljeno ključnico, naslednji dan pa na pregledu pri dr.
Pungeršiču v Sevnici, od koder so me poslali v Brežice. Od obiska v
bolnišnici je bil najbolj imeniten golaž z žemljo, ki ga je ata naročil,
ko sva čakala na vlak in sem ga prvič jedel z vilico. Žal ga je precej šlo
tudi po hlačah, ki jih je ata – krojač, skrojil in zašil nalašč zame.
Nepozabna so srečanja in doživetja z mojimi bratranci, ki so prihajali v
Simert. Z Stankom Virant iz Polja sva v zrelih fantovskih letih, ko sva
šla po napornih dnevih vasovat tudi do Mokronoga, postala prijatelja za
vse življenje.
Za pomoč med počitnicami sem bil bogato nagrajen. Spoznal sem trdo kmečko
življenje, doživel pa sem tudi prijaznost, upornost in vero v lepše čase.
Moje izkušnje, ki sem jih nabral v Simertu se ne da poplačati z denarjem,
spremljajo me skozi življenje in mi pomagajo. Hvaležen sem vsem, najbolj
pa teti Marici, ki nam je bila dostikrat v oporo in vzgled. Z velikim
spoštovanjem smo ji ob zadnjih urah izpolnili njeno željo: prinesli smo ji
studenčnico izpod skalce, blizu korita, kjer smo nekoč v Simertu napajali
živino…
