Priimke na območju današnje Slovenije prvič najdemo zapisane v urbarjih – zemljiških knjigah, v katere so bili v srednjem veku vpisani lastniki in donosi s posameznih zemljišč ter služnosti in dajatve, ki so jih podložni kmetje dajali fevdalnim gospodom. Takrat so vzdevki za posamezne osebe postali dedni in so se začeli prenašali iz roda v rod – od očeta na sinove. Prvi priimki so se v Sloveniji pojavili že v 14. stoletju – v mestih in trgih, v 15. in najkasneje 16. stoletju pa tudi na podeželju. Svoj izvor so imeli bodisi v poklicu nosilca priimka oz. stanovskem statusu (npr. Žnidar, Šuštar, Kovač, Knez, Župan-čič…), značajskih potezah ali posebnostih (npr. Mali, Debel-jak, Zajec, Vodopivec, Pevec…), v značilnosti ali kraju prebivanja (npr. Korošec, Dolenc, Turk, Gorišek, Dolinar in tudi  SIMERŠEK – po kraju Simert) ali v osebnem imenu (npr. Andrej-čič, Janko, Jurčič, Petrič…). Zelo verjetna predpostavka, da je priimek Simeršek nastal v 15. ali 16. stoletju, nas vodi v utemeljen zaključek, da so Simerški  živeli v Simertu (v starih dokumentih se pojavlja naslov Simert 1, Jablanca – Savenstein, kot se je takrat imenoval Boštanj) že takrat oz. že prej.

SIMERT IZ ZRAKA (junij 2002)

Naše družinsko drevo zaenkrat sega do leta 1766, ko je bil rojen Jakob Simeršek – po poklicu bauer (kmet). Verjetno je imel brata Josepha (1750-3.5.1803), vendar podatek ni križno preverjen. Jakob Simeršek je bil poročen z Gertrud Marout, ki je umrla precej kasneje od moža, ker je ni v mrliški knjigi do leta 1816 (po tem letu ni mrliških knjig za 100 let). Jakob in Gertrud sta imela šest otrok. 1754. leta je na ozemlju današnje Slovenije živelo okrog 792.000 prebivalcev. V časih, ko sta se prebijala skozi težko življenje Jakob in Gertrud, so se kmetje upirali tlaki, v deželi pa so vladali lakota, siromaštvo in bolezen. V tistem času so se že ustanavljale prve šole. Morda je naš prednik Jakob že sadil krompir, ki se je takrat začel uveljavljati tudi na Kranjskem. Ko je Jakob umrl – star 50 let, je bil France Prešeren nadobuden  šestletni fantič.

Johan Simeršek, prvi sin Jakoba in Gertud -  prednik naših družin, je imel brata Josepha, ki je bil rojen 1791. in je 1793. umrl kot otrok, Miho, ki je leta 1793 umrl star šele pol leta, sestro Anico, ki je 1795. tudi umrla kot otrok, Franca (1797-?), ki se je poročil z Elizabeto Petschnik in sestro Marijo, rojeno 1804, ki je bila poročena z Josephom Možic iz Spodnje vasi 19 (»Dleja vas« v Dolenjem Boštanju?), leta 1842 pa se je drugič poročila z Johanom Simončičem iz Grahovce 4.

Na Slovenskem je 1780. leta živelo približno 893.000 prebivalcev. Nekaj let prej, je bil nemški jezik proglašen kot uradni jezik na območju cele Kranjske. Johan se je rodil v času kmečkih uporov, ki naj bi nastali pod vplivom francoske revolucije (Gamberk, Šrajbarski Turn pri Krškem in Loka pri Zidanem mostu). Ko je bil star 7 let, so francoske čete prestopile slovenska tla, vpliv »ilirije« pa je bil prisoten še vrsto let. V Ljubljani so izhajale Vodnikove »Lublanske Novize«. Johan, tako kot njegovi starši, verjetno ni hodil v šole, kajti leta 1808, ko je bil star 18 let, je šolo obiskoval šele vsak 25. otrok. Dokument iz leta 1941, ki ga je izdala boštanjska občina priča, da je bil Johan Simeršek posestnik, ki je plačeval tlako. »Patent o tlaki« je veljal do leta 1811. Obvezno vojaščino so slovenski fantje služili od 10 do 14 let in jo je v tistih nemirnih časih verjetno tudi odslužil. Poročil se je s Heleno (Kishe?). Ko se mu je rodil prvi sin, je dobil ime po staremu očetu Jakobu. Takrat smo bili Slovenci spet združeni v Habsburški monarhiji. V tistih letih se je končala zadnja velika lakota na Slovenskem. Ko je Johan umrl, star 47 let, je bilo na Slovenskem okoli 900.000 prebivalcev, v glavnem kmetov.

Jakob je po takratnih postavah služil krajšo vojaščino - največ 8 let, odraščal pa je v času rokovnjačev, ko so obubožani kmetje napadali graščake in gosposko, ki jih je izkoriščala. Ko je Jakob Simeršek dopolnil 30 let, so na Dunaju okronali osemnajstletnega Franca Jožefa za cesarja. Leto kasneje je bila zgrajena železna cesta, kot jo je poimenoval Prešeren, železniška proga Celje-Ljubljana, ustanovili so orožništvo, potne liste pa so že izdajali v slovenskem jeziku. Jakob se je poročil z Anico Koritnik in imel 6 otrok. Prvorojeni Anton je dopolnil 9 let, ko je mimo Sevnice stekla železnica Zidani most-Zagreb, 41 let pa je bil star, ko je bila narejena proga Sevnica - Novo mesto. Jakob je poleg Antona imel še sina Jožefa, hči Alojzijo, sina Janeza – ta je bil po zgodnji materini smrti (v starosti 35 let) rejenec pri materinih sorodnikih – Koritnikih, kasneje pa je družino ustvaril v Šavni peči, hči Alojzijo – poročeno Sovre, sina Ignaca, ki je bil paznik v zaporih in sina Franca, ki je odšel v Ameriko in tam tudi umrl.

Dokument o prednikih Janeza (Johana) Simeršek - Jokobovega sina oz. Antonovega brata, ki je kot otrok zaradi zgodnje materine smrti odšel iz Simerta, družino pa je ustvaril v Šavni peči, dokument je leta 1941 izdala takratna Občina Boštanj
(klikni za povečavo).

Anton je bil prednik naših družin: Simončič, Klanšek, Novšak in Končina, Janez pa družine Simeršek iz Šavne peči.

Predniki so doživeli proglasitev Kraljevine Slovencev, Hrvatov in Srbov, njen propad, 1. in 2. svetovno vojno.

Potomci Jakoba Simeršek, roj. 1766. leta, danes živimo v drugem času in v drugačnem ritmu. Priimka Simeršek skorajda ni več. V telefonskem imeniku Republike Slovenije najdemo le dva sorodnika s tem priimkom. V Ljubljani živi Darko Simeršek, ki je edini živeči moški potomec s priimkom Simeršek (izvor pri Janezu, ki je živel v Šavni peči).

Številni moški potomci simerškovega rodu so padli med vojno - mnogi počivajo neznano kje, dediščina ženskih potomk pa so danes družine, ki se razvijajo naprej v naslednja kolena…

Ostal je rod, zavedajoč se svojih korenin!
Seme, ki je enkrat davno vzklilo, je obrodilo žlahten sad.
Kljubovalo je težkim preizkušnjam in viharjem, bičanju in pomanjkanju – in preživelo!

Naj še dolgo, srečno in zdravo živi!