FOTOGRAFIJE DRUŽINE KONČINA

PRIPOVED O SIMERTU
(po pripovedovanju Jožeta Končina)

Domačija Simeršek in pozneje Klanšek je bila v Simertu. To je hribovito področje, ki ga pokriva veliko gozdov. To je bila velika kmetija. Rekli so, da je merila 37 johov (joh meri malo manj kot hektar). Vsa ta zemlja je bila, z izjemo ene parcele, v enem kosu. Ker je bilo treba obdelovati res veliko zemlje, smo tudi drugi priskočili na pomoč. Zredili so precej živine, sploh za tiste čase – 18 glav goveje živine (2 para volov), dva konja, pa precej prašičev. Hiša, štala in hlevi so stali »vštric«. Imeli so tudi kozolec, ki je bil oddaljen od hiše kakih 50 metrov.  

Mnogokrat sem prehodil pot od doma na Polju, čez Krmelj, Hinjce, Brezje, Kamnico, Pekel, Volkov hrib, Dolino v Simert, za kar je bilo treba eno uro in pol hoda. Včasih sem šel z mamo, včasih sam.  

Staremu očetu in mami Simeršek so se rodile štiri hčerke in ena izmed njih - Helena, je bila moja mama. Starega očeta se še spominjam, mame pa ne. Kako je moj oče prišel na Simert ne vem. Mogoče so imeli »pušenšenk« ali pa so se srečali na kakšnem žegnanju. Mama Helena je imela lep glas in je lepo pela in moj oče tudi. 

Helena Simeršek, por. Končina (1891-1952)

Hčere so se poročile in odšle vsaka na svoj konec, na domačijo Simeršek pa se je priženil Klanšek. Rodilo se je šest otrok, štirje fantje in dve dekleti. Med vojno je cela Klanškova družina bežala od doma, da ne bi bili izzseljeni v Nemčijo. Najprej so prišli v Polje, potem pa naprej v Kočevje. Trije bratje so umrli v Kočevju, Angelca je odšla po svetu, Marica pa k nunam. Ker sta na domačiji ostala sama starša, se je na dom vrnila Marica.  

Večkrat sem pomagal pri delu gospodinji Marici, saj oče ni mogel več delati. Dan pri Klanškovih se je vedno začel s pol hlebca kruha na mizi in »šnopcem«. Trdo se je delalo cel dan. Zvečer, ko smo nehali delati, smo imeli večerjo. Potem smo vsi skupaj molili, vsak večer tri rožne vence. Včasih se je zgodilo, da je Marica po napornem dnevu med molitvijo zaspala za nekaj trenutkov – takrat sva midva s Stankotom (Virantovim) spila vsak en kozarec. 

Nekega večera je Marica, ko smo šli drugi spat, zapregla konje in peljala pšenico v mlin v Šmarje (eno uro daleč). Zjutraj, ko smo se zbudili, je bil kruh že pečen. Takšna je bila Marica.

Spet drugič smo prekrivali štalo. Spominjam se tudi, ko smo ličkali koruzo. Imeli so 19 vozov koruze, dva sva samo odnašala oličkano koruzo stran, ličkali pa smo do 2., 3. ure zjutraj. Nekaj časa je Marici pomagala neka dekla. Pa smo šli drugič grabit listje – ker je bilo veliko kostanjevega gozda, smo ga takoj nagrabili cel kup. 

Naj povem, da so imeli slamoreznico z bencinskim motorjem, s katero smo zrezali slamo in mrvo, ki jo je metalo na kozolec. S stroji je pri delu veliko pomagal Tomažin z Gorelc.  

SLAMOREZNICA v Simertu (pred letom 1950)

Ko so bile ustanovljene zadruge, je Marica dala zemljo zadrugi. Zaradi oddaljenosti in hribovitosti ni šlo in Marica je dobila zemljo nazaj. Marica je sama napeljala elektriko z Lepega doba do Simerta.