(Milan Simončič)

V hišo Na Selah, ki sta jo naredila ded Anton in stara mama Angela, sta se vselila 1937. leta. Hiše se je prijel vzdevek “Na Selah p'r crklan”.

Na Selah p`r Crklan (pred letom 1964)

Stara mama je prišla iz Maroltove kmetije v Dolenjem Boštanju, ki še danes stoji in jo obdelujejo Zagrajškovi. Korenine stare mame, oziroma rod Maroltov je raziskoval in opisal Franci Marolt iz Redne, potomec Franca Marolt, ki je v Boštanj (na Redno) prišel iz okolice Velikih Lašč okoli 1800. leta. Opis Maroltovega rodu je bilo zame svojevrstno presenečenje, saj smo si preko stare mame z veliko starejših družin iz Boštanja in Dolenjega Boštanja v daljnem sorodu. Če prištejem še sorodstvo preko Simončičev, je malo starejših družin v Boštanju, s katerimi nismo v krvnem sorodstvu.

Angela in Anton (1975, 1976)

Stara mama je bila zame, za sestrični Natalijo in Urško, brata Jožeta, ki ga že od majhnega kličemo Jojo ter bratranca Mitja in Pavla, ki se je žal smrtno ponesrečil v cvetu mladosti, druga mama. Z Natalijo sva se prva “pazila” pri stari mami in dedku, saj sva najstarejša vnučka. Dedek je bil “žnidar”, pravijo da kar eleganten in spreten. Po pripovedovanju starejših Boštanjčank in moje mame je bil tudi v mladih letih postaven in lep možak. S staro mamo se je lepo razumel, kot pa se spomnim ni maral, da se je vtikala v njegovo delo. Stara mama mu je najbolj zamerila, ker ji je nekoč v šali rekel, da je dobra le za rože, ki so ji vedno lepo uspevale. Njen vrt so krasili tudi trije palčki iz mavca, eden od njih pa se je, predvsem po moji zaslugi razbil. Sicer pa je tudi stara mama šivala in pri njima se je izučilo precej krojačev in šivilj.

Dedek Anton in stara mama sta bila verna. Velikokrat je v njegovo “hišo”, največjo sobo, kjer je šival, prišel boštanjski župnik ali pa kdo od njegovih prijateljev Selezijancev. Takrat smo otroci dobili bombone in bili še posebno pridni. Vsak dan ob enih popoldne je prižgal radio in poslušal poročila. Takrat sva z Natalijo morala iz sobe, da je imel mir. Po kosilu je legel k počitku, z Natalijo pa sva bila v sobi, pogosto na krušni peči in čakala, če je kdo prišel. Ob nedeljah po maši, se je pri njem skoraj vedno ustavil starejši brat Franc. V “hiši” sta, običajno ob kajenju cigare, kakšno pametno rekla. Spominjam se Virantove mame, s katero sta se pogosto srečala, pa tudi polsestra Fani ga je velikokrat obiskala. Včasih je starega ata obiskala tudi teta Štefka iz Ljubljane.

Antonu in Angeli se je rodilo osem otrok: Tone (1938-1993), Janez (1939), Peter (1940-1944), Mirica (1942-1942), dvojčka Stane (1943) in Elka (1943), Jožica (1946) in Peter (1953). Med vojno so neke noči, pred množičnem izseljevanjem boštanjčanov v Nemčijo, pribežali v Tržišče, kjer je bilo italijansko ozemlje, v Boštanju pa je bilo nemško. S tremi otroci, otroškim vozičkom, šivalnim strojem in nahrbtnikom. Za nekaj časa so se nastanili pri Virantovih, konec vojne pa so pričakali pri dedkovem sošolcu iz vajeniških let, Golob Antonu. Stara mama mi je velikokrat pripovedovala o teh težkih preizkušnjah. V izgnanstvu sta umrla najmlajša otroka, Peterček in Mirica, ostali pa so vojno preživeli, čeprav je bil predvsem dedek, kot talec, zelo blizu usmrtitvi. Na domu v Boštanju so nemci naselili “kočevarja”, ki je po odhodu, 1943. leta pustil hišo nepoškodovano. Stara mama je to srečo pripisovala Marijinemu kipcu, ki je bil skupaj s porcelanom in še nekaterimi dragocenostmi med vojno zakopan pri “štirni”, ki še danes stoji, daje pitno in bistro vodo ter je domačim še vedno v ponos. “Naši štirni”, ki je kar nekakšen razpoznavni znak domače hiše in njenih prebivalcev, ki so tam živeli vsa ta leta in živijo tudi danes, pripisujejo moji strici in tete kar nekakšen zdravilni, če ne že čudežni učinek. Pravijo, da je globoka devet metrov in v slabih šestdesetih letih, kolikor že stoji, ni nikoli presahnila.