Poleg svetlobnih učinkov na svetloobčutljivo emulzijo klasičnega črnobelega fotografskega papirja sem nanjo vplival tudi toplotno. Tako sem moduliral latentne oblike in barve, katere sem nadalje kontroliral v procesih razvijanja s spremenljivo kemijsko sestavo razvijalcev. Izjemoma sem dodajal pasice barvnega polietileniziranega fotopapirja.

Postopka danes ni več moč ponoviti, številne podrobnosti flamogramov so odšle v pozabo, prav kakor tudi podrobna kemična sestava razvijalcev. Spomnim se, da je šlo za neznatne količine dodanih kemikalij (kovinskih soli), za neznatne razlike v temperaturah kopeli ter za izredno dolge čase razvijanja, kar po več ur. Tako sem izrabil mejne svetloobčutljive lastnosti fotopapirja, vseskozi sem se potikal po prepovedani coni zakonitosti zveze med osvetlitvijo in začrnitvijo, oziroma kasneje obarvanostjo, kjer se latentna fotografska slika obnaša povsem drugače kot v coni, za katero je emulzija papirja sicer predvidena. Ne spominjam se ali je razvijanje potekalo pri temnični luči ali morda kar na pridušeni dnevni svetlobi.

Zanimivost: navkljub vztrajnim prizadevanjem in najrazličnejšemu eksperimentiranju, mi je modro barvo uspelo dobiti le enkrat, in to zgolj pri eni sami sliki. Naslednja, razvita v prav taki kopeli, se ni hotela več adekvatno obarvati in tudi kasneje nobena nikoli več.

Nekateri izmed flamogramov so tedaj izjemoma že bili razstavljeni. Po okroglih 20 letih ugotavljam, da so barvni toni, do katerih sem se takrat kemijsko tako zapleteno dokopal, povsem nespremenjeni. Danes služijo prav istim smotrom te nenavadne likovne govorice, kakršno sem si bil izmislil pred dvema desetletjema in za katero sem preždel toliko časa v posvečenem somraku fotolaboratorija.