O vojakih samomorilcih

Če se skuša človek vživeti v odločitve in delovanje napadalcev na WTC, je najteže uskladiti po eni strani inteligenco, s katero je bila izpeljana akcija, in na drugi strani samomorilsko žrtvovanje, pri katerem si najpogosteje predstavljamo zamračene, zamejene fanatike. Ki jim v naslednjih asociacijah pripišemo še neizobraženost, revščino, brezperspektivnost, socialni propad, umsko motenost. Kako razumeti človeka, ki s šolanim, visoko tehnološkim umom izvede akcijo, ki ima povsem iracionalen in celo brezumen kontekst?

Ali pa so naše povezave med izobraženostjo, inteligenco, racionalnostjo, civiliziranostjo in celo etničnostjo bolj stvar predsodkov in iluzij kot realnosti? Ne nazadnje se v Haagu pravkar odvija proces proti Miloševiću, ki mu ni mogoče zanikati izobraženosti, inteligence in razgledanosti, po drugi strani pa so bila njegova dejanja daleč od tistega, kar bi pričakovali od vsaj za silo racionalnega uma.

Delovanja napadalcev verjetno ne moremo razumeti zaradi vsaj dveh temeljnih zahodnjaških predsodkov. Prvi pravi, da ljudje delujemo racionalno. Druga velika iluzija zahodnjaške civilizacije pa je, da smo ljudje samostojna, individualna bitja.

Pri tem pozabljamo, da sta individualizem in predvidljivo, racionalno obnašanje mogoča le v zelo specifičnih razmerah, v umetni kletki medčloveških odnosov, institucij in razmer, ki jih je zgradila zahodnjaška civilizacija. Pa celo v tej si človek privošči racionalno delovanje za racionalno postavljene cilje le tedaj, ko je v osnovnih potrebah notranje zadovoljen in zato umirjen, stabilen, brez velikih čustvenih nabojev. Takoj ko človek, tudi v naši kulturi, zdrkne iz optimalnih razmer, naše racionalno delovanje ne rabi več racionalno postavljenim ciljem, ampak v glavnem le še temu, da si povrnemo notranji mir in čustveno stabilnost.

Najhujša grožnja, pred katero izgubi razsodnost vsak človek, je izguba pripadnosti svoji temeljni človeški skupnosti, pa naj gre za družino, partnerja, versko, politično ali kako drugo skupnost. Pri tem je zlasti pomembna izguba lastnega, notranjega občutka pripadnosti, od katerega je človek mnogo bolj odvisen kot od zunanjih znakov, da ga skupnost sprejema. Saj vemo, da prizadetost pri sporu s prijatelji nastane zaradi lastne izgubljene lojalnosti do njih in ne zaradi izobčenja z njihove strani. Človek, ki močno ponotranji svojo vlogo v določeni skupnosti, bo z izstopom iz vloge notranje izstopil iz svoje skupnosti. Ker bi mu to razrušilo notranji mir ter občutek pripadnosti in smisla, si tega za nobeno ceno ne sme privoščiti. V primeru take nevarnosti človek vso svojo racionalnost in logiko in inteligenco vpreže v dejanja, ki podaljšujejo in ohranjajo pripadnost. Pa čeprav so taka dejanja za njegovo individualno usodo povsem napačna, neracionalna. Celo samomorilska.

Ne nazadnje pa nam samomori v naši kulturi sploh niso tuji. Poznamo tiste častne, zlasti v vojnih razmerah, v katerih vojak, obveščevalec, kapitan... noče izstopiti iz svoje ponotranjene vloge v skupnosti, ker bi ga lastna nelojalnost tako boleče izobčila iz razčlovečila, da take bolečine in tesnobe noče sprejeti... vse do konca. Tudi mnogi "običajni" samomori nastanejo ravno zaradi tega, ker samomorilec "preveč" ponotranji pravila svoje skupnosti in zato pozabi na sebe samega. Od družbe, ki ji hoče pripadati, sprejme v sebe norme in z njimi obsodi svojo nevrednost, ker ni produktiven, uspešen, mlad, obkrožen z idealno družino in prijatelji. In če pravila in obrazci skupnosti za njegov položaj ukazujejo izginotje in smrt, jim človek pač sledi, ker hoče do konca ostati del skupnosti, ker noče izstopiti. Samomor je tako -- paradoksno -- dejanje, ki ga človek stori iz maksimalne privrženosti skupnosti, ker ji hoče pripadati, pa čeprav za ceno svojega konca.

Ko se človeku postavi vprašanje temeljnega odnosa do svoje skupnosti, se v reševanje občutka pripadnosti vključijo vse zmožnosti človekovega uma. Zato se lahko zgodi paradoks, da nekdo izvaja hiperracionalna in inteligentna dejanja (npr. načrtovanje terorističnih akcij, upravljanje aviona) za doseganje (na videz) popolnoma neracionalnih, celo brezumnih ciljev. Samomorilec - ubijalec mora storiti določena dejanja, da bi ne zgubil stika s svojo vlogo in identifikacijo v skupnosti, s svojim smislom, s samim sabo. Samomorilca - ubijalca je verjetno mogoče narediti iz kateregakoli človeka. Razmeroma lahko je to doseči v zaprtih totalitarnih skupnostih, ki vežejo nase celoten življenjski odnos posameznika, vse njegove vrednote, ves njegov smisel. Iz take skupnosti človek nima kam izstopiti in bo ubogal vse svoje ponotranjene vloge ne glede na to, da ga dejanja ob tem vodijo v smrt. Kajti smrt je vedno nekaj oddaljenega, nekaj v bodočnosti, nekaj zunaj izkušenj in zaznav. Izstop iz (edine) skupnosti pa je neznosno boleč izstop v vakuum, v razčlovečenje, skratka nekaj, česar človek ni sposoben narediti.

Ampak zahodnjaki to težko razumemo. Večina današnjega zahodnjaškega sveta je sestavljena iz tisočev možnih svetov in življenjskih prostorov (geografskih, interesenih, razvedrilnih, socialnih), da zahodnjak - posameznik ni več tako simbiotično in tragično vezan na točno določeno okolje, kot je bilo to v preteklosti. Zahodnjaški posameznik danes objektivno ni več v položaju, ko bi imel na voljo le pripadnost enemu samemu možnemu puščavskemu plemenu in njegovim pravilom, zunaj plemenskega ognja pa bi bili levi, sovražniki in smrt. In zato si je težko predstavljati, da bi zahodnjaka katerakoli skupnost lahko tako zapredla v mreže pripadnosti, da bi iz njega lahko naredila vojaka - samomorilca.

Zato zahodnjaki samomorilcev na WTC ne moremo razumeti. Kar pa nas toliko bolj opozarja, da tudi v današnjem svetu še vedno obstajajo različne civilizacije. Ampak zakaj so tovrstna opozorila čedalje bolj nasilna? Najbrž tudi zaradi dejstva, da je nasilna tudi zahodnjaška civilizacija, ko z glavnim orožjem -- ekonomijo -- v temelju uničuje vse druge oblike civilizacij, ki na drug način kot zahodnjaki ustvarjajo ravnovesje med posameznikom in skupnostjo. Saj ne, da bi katerikoli ekonomist želel podirati džamije, ampak vdor globalne ekonomije v vsaki družbi sproži reprodukcijo zahodnjaških obrazcev življenja; njihovo uvajanje boleče sesuva kulture, spreminja pravila in odnose, seje družbeni vakuum, moralno praznino, izgubljenost, žrtvuje nekaj generacij. Pri tem pa zahodnjaki ne le lomastimo po tujih kulturnih obrazcih, ampak zraven še patetično piskamo o demokraciji in svoboščinah, podobno kot so Španci med klanjem Indijancev prekrščevali njihove duše in jih zaneseno pošiljali odrešene naravnost v nebesa. Saj res, morda je s perspektive tisočletja bolje, da globalna ekonomija opravi hitro in enkrat za vselej spremeni planet v globalno, zahodnjaško vas. Vendar se ob tem ni treba čuditi, da bodo prizadete kulture občasno opozarjale na svoj obstoj in ogroženost z dejanji, ki so zunaj naših civilizacijskih obrazcev. Vojaki - samomorilci so učinkoviti ravno zato, ker jih zahodnjaki v okviru svojih kulturnih obrazcev ne moremo razumeti. Ravno njihov obstoj pa nas opominja, da naši, zahodnjaški kulturni obrazci niso univerzalni zakon človeškega bivanja, ampak samo zelo specifičen način ureditve neke človeške kulture.