MESTNA UČNA POT NARAVNE IN KULTURNE DEDIŠČINE SEŽANA

Današnje naravne in kulturne dediščine mesta Sežana bi zagotovo ne bilo v taki obliki, če bi se ne združilo kar nekaj srečnih naključij v razvoju dogodkov in pripomoglo k temu, da je danes Sežana kulturno bogata tudi z zelenjem in različnimi vrstami rastlin. Nekatere so avtohtone, druge, in teh ni malo, pa so eksoti, ki so jih bogati trgovci in njihovi kapitani prinašali iz dežel, v katere so pluli.

Sežana je zrasla na križišču poti med morjem in zaledjem na eni strani, na drugi pa med Goriško in Istro. Prav tu sta se obe poti križali in prav tu je bila nekako najnižja točka med obema hriboma - Taborom na severu in Planino na severovzhodu. Z obeh hribov, ki ne dosegata nadmorske višine 500 metrov, se je stekala voda v veliko kotanjo, ki je tvorila naravni kal, ki so ga prebivalci še poglobili in pridobili veliko vodno površino, ki je služila za napajanje živine in zlasti vprežnih živali. Danes je na tem mestu pod zemljo ogromen vodnjak.

Ob tem velikem kalu so zrasla pomembna poslopja. Najprej omenimo cerkev, ki je združevala prebivalce Gradišča, naselja izpod Tabora in Vidmašča, naselja izpod Planine. Sežana je imela najprej kapelico, šele kasneje cerkev, ki so jo postavili člani verske skupnosti "fraternitas S. Crucis de Sexana", kot nam pričajo dokumenti iz leta 1440. Cerkev, skoraj identična cerkvi v Šmarjah pri Sežani, so zgradili leta 1509 in je bila posvečena Svetemu križu. Cerkev so od leta 1862, ko je Sežana postala župnija, posvečena svetemu Martinu škofu, povečali in ji dali današnjo podobo. V cerkvi je znamenita oltarna slika, na kateri je za levega angela bila model Franja Guličeva, rojena Malenšek - Koširjeva, velika ljubezen pisatelja Frana Levstika.

Sežani je dal pomemben zagon prihod grofa Petača, ki si je ob cerkvi postavil poslopje, saj so mu grad Schwarzeneg v Brkinih leta 1713 uporni kmetje zažgali. Kasneje je poslopje, v katerem je bila tudi sodnija, dal pošti. S prihodom grofa Petača je Sežana tako postala središče grofije.

S posodobitvijo "cesarske ceste" od Dunaja do Trsta pa je Sežana pridobila tudi "status" pomembne furmanske postojanke in je imela čez dvajset furmanskih gostiln. Od začetka 18. stoletja torej se začne Sežana intenzivneje razvijati. Številni bogati tržaški meščani si v Sežani gradijo svoje vile. Vsaka vila ima tudi svoj vrt, ki se navadno deli na vrt v pravem pomenu besede tudi s sadnim drevjem in parkovni del, ki prav pri družini Scaramanga doseže konec 19. stoletja skoraj zavidljiv položaj enega najbolje urejenih in s posebnimi rastlinami zasajenih parkov v takratni avstro-ogrski monarhiji. Še danes si je ta botanični park vredno ogledati.

Menda je najstarejša krčma v Sežani stala na mestu, kjer je danes penzion Triglav, ki se je v letu 1815 razvila v hotel "Tri krone", ki je bil dolga leta zelo čislan hotel. V njem so večkrat prebivali visoki gostje. Nasproti stoji krasen spomenik padlim borcem v drugi svetovni vojni. Trije kipi predstavljajo: suženjstvo, upor in svobodo. Ko so leta 1509 zgradili novo cerkev, so prestavili tudi pokopališče. To je na severovzhodu Sežane in na njem je pokopanih nekaj znanih mož. Na starem delu pokopališča so tako družinski grobovi Pollajev, znanih županov, okrajnih glavarjev in graditeljev Južne železnice v njenem "Kraškem delu" od Pivke do Trsta, pa njihovih najožjih sorodnikov Mahorčičev, prav tako znanih županov, trgovcev in kletarjev, pa Rebcev, družin Štolfa in Malalan ter drugih, posamezni spomeniki pa so postavljeni recimo kontraadmiralu Karlu Ritterju von Schafferju, tajniku cesarja Maksimiljana, slikarju Ivanu Varlu, pesnici Ruži Petelin, sežanskemu dobrotniku Reyerju, na novejšem pokopališču pa leži mogočna skala-spomenik v Sežani umrlemu tržaškemu slikarju Avgustu Černigoju. Za civilnim pokopališčem je v Sežani tudi vojaško pokopališče, kjer so pokopani vojaki, padli v prvi svetovni vojni.

Predno se zavije na tržnico, si je vredno ogledati današnjo stavbo sežanske upravne enote. Na območju sedanje tržnice so bili nekoč znani konjski sejmi in sejmi živine. Pogled proti cerkvi nam razkrije tipično kraško uličico, na koncu katere je nekoč kraljeval občinski urad. Kompleks hiš ob tej uličici je pripadal Pollajem, oziroma Mahorčičem, ki so poleg dveh furmanskih gostiln imeli tudi veliko klet, izdelano v letu 1864. Kompleks je danes v lasti zadruge Vinakras.

Skoraj pravokotno na Sejmiško pot teče Levstikova ulica, v spomin na Frana Levstika in na Franjo Guličevo - Koširjevo, ki je bila gostilničarka v Sežani in je bila članica številnih, zlasti ženskih, slovenskih društev. Pot, ki pelje pod Taborom, nosi prav tako ime: Pod Taborom. Tu lahko govorimo o pravi kraški arhitekturi - o pravem kraškem jedru. Dvoprekatno jamo so prebivalci spremenili v vodnjak - štirno in nad njo zgradili črpalno utico. Na koncu ozke uličice desno se je v mali hišici rodil Jože Pahor. Končal je učiteljišče in postal eden najpomembnejših slovenskih učiteljev med obema vojnama, zlasti v času fašizma. Poleg tega, da je bil urednik Učiteljskega lista, je bil tudi pisatelj. V vseh svojih delih nam riše trdo življenje naših ljudi v različnih zgodovinskih obdobjih. Na drugi strani ceste še stoji hiša pisateljice Mare Husu, ki, žal, ni dočakala konca druge svetovne vojne. Ubili so jo Nemci v Banja Luki v silvestrski noči 1943 na novo leto 1944. Gradišče, kot se ta del mesta imenuje, je nastalo verjetno najprej. Na hribu Tabor je bilo nekoč prazgodovinsko gradišče. Kasneje so sam vrh še utrjevali in je bil v starem veku pomembna utrdba. V 18. stoletju pa so bile na vrhu hriba samo še razvaline.

Sežana se je ponovno začela hitreje razvijati pozno po drugi svetovni vojni (po letu 1953). Od tedaj se vse bolj širi in razvija. Danes nam zastira pogled na "Stari grad" cela vrsta stolpičev in stavb, ki skupaj s poštnim in bančnim poslopjem ter parkirnim prostorom ob mestnem vodnjaku, posvečenem veliki pridobitvi za celotni Sežanski Kras - izgradnji 34 km dolgega Brestoviškega vodovoda, tvorijo trg, nekakšno novejše mestno središče. "Stari grad" je bilo novejše poslopje grofa Petača in je po izumrtju sežanske veje grofov poslopje s posestvom menjalo več lastnikov. Eden zadnjih, baron Economo, je užival v urejenosti okolja. Pravijo, da je bilo v parkovnem delu posestva nekaj tisoč različnih vrtnic. Včasih so govorili, da je izpod poslopja vodil tajen rov na skoraj sam vrh Tabora. Poleg Starega gradu stoji še stavba, naslednica prvega zavoda za pogozdovanje Krasa, ki ga je ustanovil Josip Ressel, da bi omilil pogled na strahovito sklano in pusto pokrajino in ji s pogozdovanjem s črnim borom dal nekoliko bolj zelen videz in ji povrnil vsaj skromno plast zemlje.

Prav odličen in z burjo bogat sežanski zrak in bori so bili tisti, ki so v prvi polovici 20. stoletja Italijanom dali idejo, da bi ob vznožju Tabora zgradili nekakšen počitniški dom, kar so tudi uresničili leta 1938. Druga svetovna vojna je stavbo spremenila v bolnišnico, kar je še danes. Nemški vojaki so za poslopjem začeli dolbsti dokaj veliko zaklonišče, kjer danes izvajajo speleoterapijo in tako pomagajo bolniko z astmo in drugimi pljučnimi boleznimi. Po vojni so stavbo v celoti prenovili, uredili park in ob stanovanjih zdravnikov izdelali izjemno lepo škarpo, na suho zidano iz kraškega kamna.

Sežano je v letu 1857 dokončana Južna železnica od Dunaja do Trsta resda razpolovila na dva dela, vendar je poslopje železniške postaje pomaknila daleč od takratnega središča Sežane v smeri proti Trstu, kjer je danes nov poslovni del mesta. To je narekovalo tudi prestavitev avtobusne postaje, ki je našla svoje mesto v neposredni bližini železniške postaje in nad katero se dviga upravno poslopje enega močnejših gradbenih podjetij pri nas - SGP Kraški zidar. Hotel Tabor stoji na mestu, kjer je nekoč stala hišica in mali buffet, rojstna hiša pisatelja, poeta in borca za pravice malih ljudi z italijanskega juga - Danila Dolcija, čigar mati je bila Slovenka, oče pa Italijan. Za hišico je bilo posestvo Paximadi, ki ga je kasneje kupil lastnik tržaške destilerije Stock. Dve popolnoma enaki vili z vrtom, od katerih je ena postala upravno poslopje podjetja Jadran, sta s svojim vrtom v času nemške okupacije od 1943 dalje bili glavni štab nemških enot "Kraških lovcev". Območje severovzhodno od železniške postaje pa je postalo šolsko, športno, ter ob izgradnji kulturnega centra, tudi kulturno središče mesta.

Od tu pelje cesta naprej mimo poslopja sodišča, zgrajenega leta 1892 in mimo parka. V davnih časih je bilo tu sejmišče. Danes je v parku majhen spomenik padlim. Tudi poslopje stare osnovne šole sodi v razcvet Sežane v zadnjem delu 19. stoletja. V njej je ravnateljeval Anton Kosovel. Tu so se rodili vsi Kosovelovi otroci, ki so veliko prispevali k narodnemu dvigu Primorcev in Slovencev. Zlasti to velja za Srečka Kosovela, avantgardnega pesnika njegove dobe. Njemu je posvečena spominska soba v stavbi. Ko se povzpnemo po cesti v smeri proti Lipici, na most nad železniško progo, lahko pod Planino vidimo hišo, v kateri je živel Peter Kozler, takratni sežanski notar, ki je izdelal "Zemljovid slovenskih dežel" že v letu 1853, izdan pa je bil deset let kasneje, kjer so upodobljene dežele, kjer so takrat govorili pretežno slovensko. Ob izidu zemljevida mu je oče umrl. Zato je odšel v Ljubljano, kjer je s sorodniki ustanovil pivovarno Union.

Po Krpanovi poti gremo proti Vidmašču. Predzadnja hiša na koncu Krpanove poti je rojstna hiša gledališke igralke Eme Starc. Vidmašče pa je bil kraj z vaškim vodnjakom in stičišče starih poti, med njimi tudi stare cesarske poti od Dunaja proti Lipici, kjer je cesar s svojim dvorom večkrat potoval.


Dolžina mestne učne poti je približno 5 km, primerna kot sprehajalna pot, ki traja skoraj 1.5 ure, pod vodniškim vodstvom pa 2 uri ali tudi več. ..::Kontakt::..