Triglav, vladar višav
Vse življenje se učimo kako napisati nekaj takega, kar bi pritegnilo bralca , da ne prebere samo uvod, temveč tudi jedro in zaključek.
Tokratna vsebina bo s področja planinstva, saj meni osebno in več sto tisočim Slovencem, v prostem času pomeni poglavitni del rekreacije telesa in duha. To je vračanje energije v človeka, da zmore skozi desetletja ostati čil v krogu svojih najdražjih in v boju za preživetje.
Včasih v Planinskem društvu Lenart pohod na Triglav ni bila letna obveza. Na naš najvišji vrh smo hodili občasno. V zadnjih letih imamo v programu društva tudi vsakoletni vzpon na našega Očaka. Na ta način damo priložnost vsem članom in drugim zainteresiranim, da lahko izkoristijo dano priložnost brezplačnega strokovnega vodenja na to zahtevno turo.
Letos, kakor tudi vsa leta nazaj, smo planirali trodnevni pohod. To je počasna varianta, še posebno priporočljiva za tiste, ki gredo prvič na tako turo. Sicer je optimalni čas dva dni in hitri vzpon in spust, v enem dnevu. Standardni datum za Triglav je tretji vikend v avgustu. Letos smo bili v akciji 18.,19.,in 20. avgusta.
Ker nas je bilo devet, smo se peljali s tremi osebnimi avtomobili. Potovali smo preko Bleda, Zg. Gorij na Pokljuko in do Rudnega polja, kjer smo na zadnjem parkirišču pustili jeklene konjičke. Prvi postanek smo imeli že na planini Konjščica. Zaželeli smo si kislega mleka. Zaman, saj so ga pojedli vrli vojni veterani za Slovenijo, ki so nas prehiteli za en dan. Dobro, nič tragičnega! Pa bomo jedli ob povratku čez dva dni. Zagrizli smo v kolena in se povzpeli na Studorski preval in naprej do Vodnikovegs doma na Velem polju.Vreme je bilo za hojo dobro, saj se je vroče sonce skrilo za oblake, iz katerih je očasno tudi malo porosilo. Poraba vode je bila minimalna. Prava pitna voda je bila pri Vodnikovem domu, kjer smo dopolnili manjkajočo količino. Še »skok« in že smo se preko Konjskega prevala znašli pred Triglavskim domom na Kredarici. Po šestih urah smo prišli do cilja prvega dne.
Standardni vodnik na Triglav je že vrsto let Leopold Omerzu, jaz pa se mu prostovljno javim za pomočnika. Poskrbeli smo še za prenočišča v depandansi poleg kapele, v kateri je potekala maša. Do spanja je bilo še daleč. Oblaki so se razpršili in odprl se nam je pogled na dvatisočake in globoke doline. Srečavali smo znance iz naših krajev in ostalih predelov Slovenije. Prav nič se nismo dolgočasili. Ker smo hoteli biti zjutraj med prvimi smo šli zgodaj spat.Tisti z dobro kondicijo pa malo pred polnočjo.
Res smo vstali s prvim svitom, se malo okrepčali in se z vso opremo zapodili proti vznožju Malega Triglava. Do vrha Malega Triglava smo se dobro držali, potem pa nas je malo izdala kondicija. Sicer je večina pohodnikov šla iz Kredarice na vrh brez nahrbtnikov, ker so se po osvojitvi vrha vračali po isti poti nazaj. Mi smo imeli v načrtu spust na preval Dolič, zato so bili naši nahrbtniki kar težki. Na vrhu Triglava 2864m smo čestitali prvopristopnikom ( od devetih članov pohoda so bili štirje ).
Pa tudi na planinski krst nismo pozabili. Vodnik Leopold ( Puba ) jih je »pošteno naklestil« Prvič smo se na turi srečali s poštenim spustom. Včasih kdo dosti težje gre navzdol kot navzgor.Vsi smo bili pri sestopanju zelo zbrani, saj si napake nismo smeli privoščiti. Ko smo iztopili iz stene na melišče se nam je odvalil kamen od srca, kajti najtežji del poti je bil za nami. Pot do prevala Dolič, kjer nas je pozdravila večkrat povečana in obnovljena Tržaška koča na Doliču in naprej po Velski dolini na Velo polje, je bila prava igrača. V koči na Doliču smo se oddahnili, odpočili, najedli in občudovali prijazne mladenke, ki so nas prijazno stregle. Še lepše smo se počutili pri pastirski koči na Velem polju, kjer smo ob poležavanju na soncu poslušali pozvanjanje kravjih zvoncev. Privoščili smo si tudi nekaj za žejo in jedli enkratno kislo mleko, Takega v dolini ne strežejo.
Pogled na okoliške gore in še posebno na osvojeni Triglav je bil veličasten. Kar s težavo smo se ločili od tega gorskega raja in se podali malo navzgor, do Vodnikovega doma.Tu smo se srečali s staro znanko, oskrbnico Francko, ki nam je takoj dodelila v naprej rezervirana ležišča. Tako smo preostanek popoldneva preživeli v sproščenem vzdušju. Le vremenska napoved za nasledni dan ni bila najbolj obetavna. Zato smo sklenili, da zjutraj zopet vstanemo zgodaj, da nas ne bi presenetil dež.
Rečeno, storjeno! Vstali smo zgodaj, se dobro najedli in odhiteli proti Rudnemu polju. Ustavili smo se le pod vznožjem Tosca, da smo si ogledali planike. Ko smo se bližali kraju, kjer so nas čakali parkirani avtomobili, je začelo polagoma rositi. Dež je počakal še toliko, da smo se preoblekli in sedli v avtomobile. Potem pa nas je spremljal dež, po Tuhinjski dolini pravi naliv, vse do Slovenjskih Konjic. V Lenartu pa je bilo vse suho. Tako smo uspeli še enkrat uteči slabemu vremenu.
Marsikdo pravi, da ni pravi Slovenec tisti, ki še ni bil na Triglavu.
Jaz pa vam rečem:«Hodite v naravo, gore...
Če se vam ponudi priložnost, srčna želja, pa obiščite tudi Triglav s prijatelji, znanci...
ali s Planinskim društvom Lenart.«
Franc Meke
Oj, ta naša slovenjegoriška Pomurska planinska pot
Ko smo leta 1974 ustanavljali Planinsko društvo Lenart, si niti v sanjah nismo predstavljali, da bo PPP kdaj potekala tudi po Osrednjih Slovenskih goricah.
Pa se je v glavi mladega planinskega zanesenjaka Janka Ferlinc že naslednje leto porodila ideja o podaljšanju PPP na naše področje. V tistih časih so bili roki od ideje do izvedbe neprimerno krajši kot dandanes. Tako smo imeli že nasljednje leto, to je leta 1976, otvoritev podaljška poti. Planinsko društvo je bilo mlado glede na čas delovanja in še mlajše glede na starost članstva. Udarno jedro PD so sestavljali mladi, stari od 17 do 27 let. Tako ni bilo težko najti deset nadebudnežev za markiranje poti. Takrat še ni bilo šolanih markacistov kot danes, vedeli pa smo kaj je Knafeljčeva markacija.
Eno ekipo sva tvorila takratni vsestranski predsednik mladine Drago Roškarič in jaz. Najina naloga je bila označiti pot od Apač, Sv. Ane do Lenarta. Pričela sva v Apačah. V Mahovcih je pot potekala kar preko polja. Z zanimanjem sva si ogledala malo letalo, ki je služilo poljedelcem za škropljenje polj proti boleznim in škodljivcem posevkov. Drago je bil tudi padalec, zato so mu bila letala blizu. Če se prav spomnim, pa sem jaz iz take bližine letalo videl prvič. Takrat sva bila navdušena nad tem načinom škropljenja. Danes pa dobro vemo, da se je naredila velika škoda Apaški dolini in tamkajšnjim prebivalcem. Največja škoda je bila povzročena vodnim virom in podtalnici.
Ko sva prečkala Plitvički potok, sva na vrhu sadovnjaka prišla do male hiše, kjer nama je starejši zakonski par prijazno ponudil dobro pijačo. Bila je nedelja popoldne in po radijskih valovih se je širila prijetna glasba. Tega idiličnega prizora se še danes živo spominjam. Na Sv. Ani je imel Drago prijatelje, ki so nekaj praznovali. Pekli so na žaru, in nisva si dala dvakrat reči, ko so naju povabili h prigizku in pijači. To je bilo konec markiranja za ta dan.
Naslednjo nedeljo sva označila še preostanek poti od Sv. Ane do Lenarta.
Pomursko PP smo na področju Negovskega, Blaguškega jezera do Cerkvenjaka markirali Aleksander ( Sandi ) Blažič, žena Lenka, sin Borut in jaz. Boruta sva imela z ženo s seboj zato, ker nisva našla varstva. Tako ga je moral poleg naju dveh nositi tudi Sandi.Pot je naredila čisto« mali ovinek«, da smo lahko narisali markacijo na « klučajo« takrat najbolj aktivnega planinca v društvu in še posebno v Cerkvenjaku- Vladota Čuček.
Kolikokrat pa smo markirali pot od Lenarta na Zavrha bi bilo tudi zanimivo izvedeti. Janko Banič, ki je učil na OŠ Voličina jo je z učenci markiral vsaj dvakrat.Marija Šauperl z učenci iz OŠ Jurovski dol in Gregor Zorko z učenci z OŠ Lenart, po enkrat. Z različnimi pomočniki sem jo obnavljal in čistil večkrat. Tako je bil ta del poti vedno zgledno označen.
Toda kaj se je zgodilo s preostalimi odseki poti ?
Pot od Zavrha preko Sv. Trojice, Sv. Treh kraljev, Ločkega vrha in dalje je prevzelo pred 10. leti novo ustanovljeno društvo »Hakl« Kaj pa odsek od Apač, Sv. Ane do Lenarta? Markirali ga nismo 25 let! Ali se še bodo videle markacije? Kdo je kriv, da ta odsek ni bil vzdrževan ? Pot smo raziskovali trije:načelnik markacistov Gregor Zorko in markacista pripravnika Franc Golob in jaz. Vse nam je bilo jasno, le pri tistem sadovnjaku in« idilični hiši« ( je bila), se nam je sled izgubila. Ker sem bil sam edini, ki je sodeloval pri prvem markiranju mi žilica ni dala miru. Večkrat sem hodil okrog tega » Bermudskega trikotnika«, a poti nisem našel. Kot, da bi se vdrla v zemljo. Spraševal sem tudi staro gospo, ki je še živela sama v propadajoči »idilični« hiši, ali se spomni markacij v sadovnjaku, hlevu..! Nič se ni spomnila. In zopet sem se vračal razdvojen in brez rešitve proti domu.
Nekega lepega dne sva s Frančekom zopet raziskovala ravno v bližini te hiše. Uresničil se nama je pregovor » Kdor išče, tisti najde ». Našla sva na bukvah četrt stoletja stare markacije, ki so imele namesto kroga obliko elipse. Oblika markacije se je spremenila zato, ker so se debla že močno odebelila.
Tako sva rešila zagonetko. Ker je bila prava pot mimo hiše in sadovnjaka zaraščena in praktično neprehodna, sva morala pot speljati malo na ovinek.
Tako sva rešila ta »gordijski vozel« in pot zopet neprekinjeno teče od Apač do Lenarta.
Franc Meke
Ob priliki sledi še opis obnove markacij in čiščenje poti od Apač do Lenarta v letu 2007.