APAČE - SVETA ANA - LENART - ZAVRH
(čas hoje: 7 ur)

(povzeto po vodniku PPP)

V Apače nas pripelje PPP iz Gornje Radgone. V okrepčevalnici Klavdija na začetku kraja je žig PPP št. 14.
Markirana pot iz Apač pelje po asfaltni cesti do mešalnice kmetijskega kombinata in pri žagi podjetja Lina zavije proti Mahovcem. Iz Mahovcev se nadaljuje med polji J od Žepovcev. Pri transformatorju na desni strani zavije pravokotno na levo proti Plitvičkemu potoku do vasi Janhova. Tukaj se začne nižinski svet hitro dvigati v gričevje Slovenskih goric. Še pogled nazaj na Apaško polje. Mimo križa pelje pot po kolovozu skozi gozd do zanimive pravokotne jase pod Janhovskim bregom, nato pa zavije čez hrib in se skozi gozd spusti na cesto v dolini reke Ščavnice. Pri mlinu gre čez potok in se začne ob gozdu strmo vzpenjati proti naselju Sveta Ana, kamor pride po cesti z V mimo pokopališča.
Sveta Ana na Kremberku (355 m) leži na vrhu grebena, poraslega z vinsko trto in z izredno lepim razgledom na Slovenske gorice, Apaško polje, Kozjak in Pohorje. Zanimivost kraja je podeželska baročna cerkev. Tu blizu je bil pred 100 leti rojen slovenski bibliograf Janko Šlebinger. Žig PPP št. 14a je shranjen v gostilni Eder (Sveta Ana v Slovenskih goricah št. 16). Do sem smo potrebovali slabe tri ure.

PPP se iz Svete Ane nadaljuje kakšen kilometer po cesti mimo gramoznice na levi strani grebena do križišča, kjer zavije na kolovoz. Od tod pa vodi skozi vasi Ročica, Žice in Žerjavci, ki so značilna razložena naselja. Pot pelje po kolovozu na grebenu do ceste v dolino potoka Velka. Imeni krajev Žice in Ročice sta izpeljani iz nemške besede Schützen (strelci). To spominja na strelske dvorce, ki so branili Slovenske gorice pred Madžari, Turki in Kruci. Omenjene vasi ležijo na višini okoli 300 m, od koder se pohodniku nenehno odpira lep razgled. Zanimivost Slovenskih goric so slatinski vrelci, ki jih je nekoč bilo nad štirideset. Najpomembnejša je bila Sützeva slatina v Zg. Žerjavcih, ki so jo še na prehodu v 20. stoletje polnili in prodajali celo na Dunaj (5 min. oddaljena od PPP na desni strani v dolini). Po ljudskem izročilu je bil blizu tega izvira rudnik soli. Na J (levi) strani grebena še najdemo dva slatinska vrelca v Sp. Žerjavcih. Ob poteh pa nenehno videvamo značilne kapelice in znamenja, ki so raztresena po vseh Slovenskih goricah. Iz Žerjavcev se pot spusti mimo križa s stebri na cesto, po kateri pride do Lenarta. Od Svete Ane do Lenarta smo potrebovali dobri dve uri.

PPP se nadaljuje po Ptujski cesti do glasbene šole in rahlo v desno navzdol po poti na Kamenšak proti Voličini. Dvesto metrov južno od mostu preko potoka Globovnica zavije pravokotno na desno preko travnikov v Lormanje. Po krajši vaški ulici prispe do znamenja, prečka glavno vaško cesto in se nadaljuje po ulici na nasprotni strani ter prispe na vaško gmajno s slatinskim vrelcem. Ob izviru je postavljeno zanimivo tri metre dolgo kamnito korito iz slovenjegoriškega peščenjaka z napisom "Franz L. Wimber 1797", vendar je zdaj že zaraščeno. Na nasprotni strani gmajne pot prečka reko Pesnico in se obrne levo. Pri hiši nasproti skulptur se skozi sadovnjak vzpne na Goro do Muršakove klučanje, ki je znana iz NOB. Od tod je lep razgled na Lormanje, Šetarovo in Lenart. Od stare domačije se mimo novih hiš kratko usmeri proti Z do ceste, ki se s Strme Gore po položnem pobočju spušča proti J mimo pokopališča v Voličino.

V kraju vidimo cerkev iz 16. stoletja ( slovenjegoriška poznogotska arhitektura), ki je znana predvsem po baročni opremi (vseh pet oltarjev in prižnico je izdelal mariborski kipar Jože Holzinger v 2. polovici 18. stoletja). Naselje se je izoblikovalo okoli cerkvenega trga, ki je ostanek turškega tabora. Nad vasjo je stal grad Štralek. Lep spomenik sredi trga nas spominja na eno izmed središč NOB v Slovenskih goricah.

Iz zanimive Voličine se pot obrne na levo na cesto proti Zavrhu, se pri transformatorski postaji loči od nje in se skozi travnato dolinico in čez pašnik spet povzpne na cesto, se od tod kratko spusti do gozda in se skozenj dvigne na Zavrh (358 m) z jeklenim razglednim stolpom, s katerega je lep razgled na gričevnat slovenjegoriški svet. Zavrhu v čast je general Rudolf Maister-Vojanov zložil več pesmi, ko je tu v zadnjih letih preživljal oddih. Završčani pa so se mu oddolžili s postavitvijo razglednega stolpa in spomenika tik ob njem. Zavrh je danes znan tudi kot sedež kolonije samorastnikov. Žig PPP št. 14b je pri Mariji Krajnc, Zavrh 95, druga hiša vzhodno od stolpa. Od Lenarta do Zavrha smo hodili dobri dve uri.