Pot preobrazbe
Skozi žarek svetlobe potujem, majhna, kot delček prahu in vendar, moj krik odmeva v vesolju. * * * Ujeto v škrlatni oklep me je zbudil prastrah. Onkraj proseva svetloba. Jokam, pa me nihče ne sliši in zakaj, zakaj, zakaj, odmeva v posmeh. Odvržena, čeprav v cvetoče trave, bi umrla brez tebe, angel DEMILIS. Tvoj smaragdno zeleni sij me je ovil in prah metuljevih kril pada name. * * * Veseli se jutra, ki je podarjeno, meni in tebi, nam vsem. Včeraj, danes, morda tudi jutri. Veseli se jutra ob misli, da včeraj in danes, morda tudi jutri, bom s teboj iskala bisere v pesku. Veseli se jutra in ne žaluj, da včerajšnje je le še kaplja na kapljo na poti do morja. Veseli se jutra, za moj, za tvoj mozaik, za solze in radost. Za dni, ko boš sam, ko bom sama na poti do morja. * * * “Pridi, tja na Ogalce! Brala bova pesmi, moje in tvoje”, si rekel prejšnjo pomlad. “Da, prijatelj, brala bova pesmi, saj pesem ni cvet, pesem z zimo ne umre.” Tu, na naši planini, kjer se obzorje dotika neba, je toliko tišine, da moraš pisati pesmi. Tu, na naši planini je nasprotje med dnevom in nočjo tako veliko, da moraš hrepeneti po jutru. Ko umira jesen, skozi bele, snežne sipine sanjaš pomlad. Čisto tiho, sam, da ti kdo ne izniči tega svetega hrepenenja, tavaš po okopnelih obronkih in čakaš na vonj po življenju. Molčiš tudi takrat, ko se iz kresne noči rodi nov dan in bi rad odšel preko cvetoče livade, pa ne veš kako, da ne pohodiš tega razkošja. Molčiš, da ti tega kdo ne izniči. “Da, prijatelj, prihajam, brala bova pesmi, moje in tvoje, saj pesem ni cvet, pesem z zimo ne umre.” * * * Pomlad nori, dišita kukavičji sneg in zemlja. * * * Glej, sonce. Divja češnja cveti. Cveti. Grem, med zarasle senožeti grem. Bele barve si nalijem, bele barve se napijem, izpijem jo do dna. O, sreča, ni nam še uspelo uničiti tega planeta. * * * Prihajam domov. V vonj zorane njive, ki vnaša nemir, bom mak posejala. Ta cvet mi je drag, cvet, ki je hitro minljiv. * * * Kot lastovka se vračam pod napušč, odklepam zaprta vrata. Od daleč gledam prazen hišni prag in ne verjamem, da me že dolgo nihče več ne čaka. * * * Tu, na tej planini, kjer izvira reka mojega življenja, se ulegla bom v poletno travo. Ti ne veš, kako sem tega lačna. * * * V doto sem dobila čudovite cvetoče travnike brez meja, z velikim sončnim obzorjem. Za nameček še neskončno radovednost, kaj se vendar skriva za tistimi visokimi, belimi gorami. V doto sem dobila, na majhni bajtarski peči, toliko lepih pravljic, da me s svojo magično močjo preganjajo ponoči in čez dan. Zaradi njih kot mesečnik tavam po skritih grapah, nabiram kamne, pogovarjam se z drevesi, na visoke gore plezam in ker je Zemlja okrogla, nikoli ne pridem do konca. Za božjo voljo, ljudje, dajte že vendar svojim otrokom pravljic! * * * Nocoj je Kresna noč, nocoj ne bom spala. Iskala bom kresnice. Videti moram, kam izginjajo skozi najkrajše noči, v lastni svetlobi. * * * Spita. V poročni obleki z zlate poroke, spita. Le spita. Ne bojta se. Na kresni večer sem svetemu Ivanu rože pod mizo postlala, ne toče, ne strele ne bo. * * * Ganjena sem, ko zaslišim skozi somrak in golo vejevje, predirljive krike osamljenih ptic, krike strahu, zlitega z upanjem, da obstaja nekje, za hladnim, rumenkastim obzorjem slutnja o življenju. Ganjena sem. Nekje daleč, v skrivnostnih prepadih moje zavesti, odmevajo kriki istih hrepenenj. Kontrasti, spojeni v upanje, v vonju vzburjene zemlje, v pesmi prebujenih voda, v zanosu pletenja gnezd. V drhtenju lastne duše, v drhtenju telesa, spojenega v radost ljubezni. * * * Daj mi svojo dlan, skozi golo vejevje bova lovila svetlobo čisto navadnega dne. Odsev vodnih kapljic bova spojila v ogrlico biserov, neminljive cene. Prikrito življenje v vejah umrlih dreves se bo pretakalo skozi naju in stopnjevalo v sladko bolečino. Ujemiva ta trenutek, za čas, ki je bil, za čas, ki še bo. Živiva ta trenutek, zdaj in tu, za vse izgubljene sanje, z roko v roki, z dotikom teles in ustnic v zlitje hrepenenja. * * * V travi ležim in občudujem let svobodne ptice. Malce sebična se sama sebi zazdim ob misli, deliti s teboj to razkošje. Jaz pa moram sama na goro. Čustvo bi skrila pod kamen, a ne vem, katera črta ju loči. Kajti tudi kamen je živ, če mu znaš prisluhniti. Kakor topla roka prijatelja je, ki se je okleneš, ko plezaš navzgor in ne vprašaš, bliže kateremu soncu! * * * Kako naj, to noč, o tebi sanjam, ko pa zaradi tebe ne morem spati? * * * Morda bom, nekega dne, znala angelski jezik in ti bom lahko povedala, kakšne so tvoje oči in vonj tvoje kože. * * * Nekje na obzorju, za Sveto goro, meni Sveta gora stoji. V njeno naročje nosim svoja hrepenenja in vrh njene lestve te čakam. Zbežala bom od tod, resnično, ali pa kar tako, kakor ptica in dala mislim polet. Na njen vrh se bom usedla. Zato, da te v daljavi, na hišnem pragu poiščem in vidim, katera krajina, katerih brajd vino te napaja, katerih trav ti koža diši. Morda boš takrat tudi ti izpred hišnega praga gledal goro na obzorju in se spraševal, kje sem, zakaj si me srečal prav tu? Srečal vrh lestve na goro. Zbežala bom od tod, na njen vrh se bom usedla in dala mislim polet. V skrivnost jutra, ali pa v večer, ko bo nad tvojo krajino gorelo nebo, bom zlate, nevidne niti do tebe razpredla in te ljubila. * * * Ne zaustavljaj te divje reke, ki je v meni, ker ne veš, kaj skrivajo v sebi nedrja Zemlje. * * * Ponesem te s seboj na tisto goro. V srcu. Pokažem ti razsežnost svoje duše. Daljave, kakor da jih ni. Je le neskončnost misli in želja, razpetih v večnost. Zakaj? Ne vem, zakaj. Ponesem te s seboj na tisto goro. Zato, ker ti z zelenih brajd ne hodiš sem, med moje mrtve skale. Pa vendar dobro veš, da tu in tam igrajo vile isto simfonijo, razpeto v večnost. Ponesem te s seboj na tisto goro. Razkažem ti porušeno svetišče. Verjemi mi, da tudi tu, v kamnu, prestopa barva mejo sladke bolečine. * * * Sama tavava skozi zeleno svetišče in sonce naju iz zenita žge. In vendar, ta pot je prekratka. V studencu, ki pada preko porušenega oboka, bi se umila, hladila bi kri, ki v meni vre, kar ne vem, od kod in zakaj. In vendar, ta pot je prekratka, ta pot je prekratka in jaz si želim, da bi se izgubila. S teboj! Brez misli, vprašanj bi poiskala oltar in kelih na njem. Kruha bi se najedla in vina bi se napila! * * * Gledam lesk v tvojih očeh in dan kot iz pravljice vzet. Gledam to čudovito zeleno dolino in gore, ki pno se nad njo, kot da že tisočletja čakajo naju. Vendar midva imava vsak svojo pot. Sama stopam po stezi in v dušo mi legla, vsa teža teh skal. Tu, na tem skritem obrežju bi s teboj iskala bisere v pesku. * * * Čakam, čakam, čakam…, vse življenje nekaj čakam… * * * Vrtnica. Kako zelo diši, čeprav je že posušena. Kaj bi dala, da bi brala tvoje misli, takrat, ko si jo, kdo ve na čigavem vrtu, trgal zame. * * * Prosil si me za čas, in jaz ti ga dajem, toliko, da se mi včasih zazdi, da sem v tem času že umrla in mi trave cvetijo iz prsi, še preden sva jih poležala. Včasih se bojim, da ti dajem toliko časa, da se v tem času lahko sesedejo gore, kot peščene ure, in ne bom imela več kam oditi, še preden bova prerasla svoje strahove. Dajem ti čas, čas, ampak za čas tega življenja. * * * Zvoki tvojih violin so me dosegli. Pod kamnom, ob izviru, ki napaja tvojo reko, te čakam. * * * Odpuščam ti, ker te tako dolgo ni, jaz pa te čakam. Rada bi se pasla po tebi, ali pa te samo gledala kot otrok, ki je našel svojo igračo. Odpuščam ti, odpuščam si, ker te ljubim. * * * Z leve na desno, z desne na levo. Razmišljam, in kot da je čas na moji strani, tečejo zrna v peščeni uri. Čipkaste rjuhe in kletka iz betona. Nekje zgoraj nebo, morda zvezdnato - to ni pomembno. Ti si tu. Na levi, na desni, zgoraj in spodaj. Čas je na moji strani, pa vendar, čigava volja se zopet godi, da ta kelih, znova in znova gre mimo mene? * * * Rojen iz ženske in za žensko, obema v radost in za bolečino. Spomin na materino mleko te vse življenje vračal bo na ženske prsi, kot k čaši najopojnejšega vina. Rojen za mojo radost, rojen za mojo bolečino. * * * Bogovi, bili ste usmiljeni z nama, ko belega dne na zeleni preprogi sva sanjala najčudovitejše sanje. Tako čudovite, da sem se zbala življenja. Zakoplji, če moreš, ta spomin v skrivnostne prepade svoje zavesti in nosi me s seboj do meni nedosegljivih obal. Sem ptica zlomljenih kril in ne morem za tabo. Čas bo zacelil to rano, v duši polegel vihar, ostala bo brazgotina, ki vse življenje po malem skeli. Bogovi, bodite usmiljeni z nama, ko sama na svoji samotni bom poti božala skale - namesto tebe. * * * Nebesna pošast sije in nama ni bilo treba iskati v temi poti do gora, ne poti do zelene preproge. Imela sva vse, čisto vse in zgodila se je pravljica. Princ se čudi joku princeske, saj vendar ne ve, kako dolgo je bila zakleta. Nebesna pošast sije in pravljica živi, četudi je dan. Kot mesečnik tavam in zrem med bele oblake, ki plujejo čez pomladno nebo. HALE BOPP sije in jaz si nisem umila las, ker mi dišijo po tebi. * * * V naročju brezkončnih daljav iz zelenih zaves sva iskala le majhen kotiček za naju. Našla sva ga. Bila sva lističa sredi gozdov in travi njegovih obronkov. * * * Če ne bi bilo violine, bi si jo morali izmisliti zaradi naju. * * * Kras in pomlad. Izza kamnitih ograj je vzkipelo življenje. Kako, da nisem vedela zanjo? Nevede, nehote sva zašla na kraj, ki ga čuvajo vile. Ti veš, kako globoko, kako modro je bilo nebo, ko si skozi kopreno meglic in pramene mojih las padal vanj. Nekje daleč stotero glasov izzveni v simfonijo. Božam trave na tvojih prsih in za krhka stebla se lovim, ko ravnina pod nama pada v breztežnost. Na čisto navaden dan sva pravljico vpletla v resničnost. Za večno, čeprav je zastor padel, rosa v travi se je posušila in metulji so se poskrili. * * * Čakam, čakam, čakam. V množici, ki gre mimo mene in gleda stran, čakam nasmeh. * * * Gledala sva, kako umira dan in nad mrtvo pokrajino vstaja mesec. Nekaj toplega se je zganilo v mojem srcu, nekaj drugega, kot si želel ti. Nekaj drugega si si želel, ko sva tiste poletne noči zrla na speče mesto pod nama. Še čutim vonj po dežju, v daljavi prepevajo murni. Nekaj čisto drugega si si želel, ko sem odšla od tebe v pozno jesensko noč in je za sivim pročeljem hiš zamrl moj korak. * * * Pusti, pusti me samo, pod rožnatim grmom in pojdi! Pojdi po svetli, široki poti med trave, kjer boš pozabil, pijan od lepot, da sonce je zlezlo v zenit. Pojdi, pojdi še više, do zadnjih cvetov in dotakni se vrha! Pijan od lepote, postoj! Rad bi dotaknil se zvezd, povzpel se v nebo, a pot gre samo še navzdol. Pridi, utrujen popotnik, po skriti stezi k meni pod rožnati grm, da ti ogrejem dlani. Pridi, da ti pokažem, kje je bil meni, iz cvetja in trnja, najlepši venček spleten. Pridi, da ti pokažem, kje so s teboj mi peli zvonovi, lepše, kot mladi nevesti. * * * Vem, pomniš najino planino, vihar divja na njej, pa sneg in mraz. A zame večna bo pomlad. Vihar se seli v mojo dušo, z njim strah in hlad. Zato, ker tebe ni, v bele megle si zakrit in kot privid ostale tvoje so oči. * * * Preveč, preveč sem si želela od tebe. Želela s teboj sedeti v poletni travi, želela ob tebi biti. * * * Mislila sem, da razumem življenje, da razumem skrivnosti bogov, pa sem se zmotila. Neuka sem te v zlate niti zapletla, misleč, da je to dobro. Dala sem ti ključ od samega svetišča, ti pa si odšel, slep in gluh, in se pri stranskih vratih, v temi, pobratil z lastnimi strahovi. Mlada, naivna deklica je tistega dne v meni za večno umrla. Nihče ni jokal za njo, nihče ni nosil črnine. Le jaz sem jokala, besna nad sabo v spoznanju, da tako malo razumem življenje. * * * Danes sem žalostna. Vsi moji princi so se spremenili v žabce in odšli. * * * Ponujala sem ti bisere, ti pa si odšel in nabral navadne kamne. * * * Poglej ta obraz, ta cvet, kot da nikoli ne more zveneti. A nekega dne, glej, prva guba, drobna in komaj opazna. Jok in smeh, radost in bolečina, vsi so nevidni kiparji. Skozi leta klešejo v tvoj obraz čudežno umetnino, vedno drugačno, neponovljivo. Ta, ista prva, komaj opazna guba, vklesana v dušo, večno prisotna in večno prikrita. Jok in smeh, radost in bolečina, vsi so nevidni kiparji. Vse globlja je njena ostrina. * * * Za obloženo mizo so mi zavezali oči, zvezali roke in noge. Stlačili so me v kalup, ki je bil premajhen zame. Ne, to ni pesem, to je krik duše, moje in tvoje, z razliko od tebe, da si jaz upam vpiti. * * * Potem sem odšla. Zaman sem iskala večja obzorja, toplejša ognjišča. Tri postaje prepozno sem izstopila z napačnega vlaka. * * * Gole veje dreves silijo v hladno, kovinsko nebo. Pogovarjala bi se z njimi, ampak, to ni njihov čas. To ni niti moj čas. Stekla na oknih moram izmiti. * * * Belina, neskončna belina in jaz, kot prikazen, ki ni iz tega prostora in časa, in moje stopinje, ki jih sproti zakriva sneg. Potrkam na zapuščeno okno, četudi vem, da se nihče ne bo oglasil. Na ognjišču zakurim ogenj - morda bo zadišalo po sveže pečenem kruhu, in ko utrujena zaspim na klopi, me nežne roke odnesejo na toplo, pod odejo. Divja češnja zacveti in jaz pod njo razpredam srebrne niti... Morda. Morda se prebudim ob misli nate in se zavem, da vendar še živim, da vendar moram se vrniti! * * * Ljubim to življenje, čeprav je ena sama bolečina, je eno samo hrepenenje. * * * Vse na tem svetu ima svoj začetek in konec. Sonce mora v zaton, da vidimo novo jutro. * * * Vzemi jutro, prav takšno, kot je, za ceno jutra, s soncem na dosegu roke. Ceni cvet, ki je nedosegljiv, čašo nikdar izpitega vina, senco, ki se izmika. * * * Na robu solzne doline sem izvisela. Vse je tako daleč, daleč. V tem trenutku zadostna sama sebi gledam v oblake, ki plujejo po nebu. V tem trenutku je rojen nov trenutek, briše odtise stopinj in grobove iluzij prerašča trava. Vsak trenutek je nov. Iz zibelke slišim jok hrepenenja po nedoživetem. * * * Gora še vedno stoji in reka teče. Tako kot danes je bilo včeraj in še nazaj, le oči so gledale stran in milni mehurček se je razpočil. * * * Gora, pusti mi blizu! Vedno znova se moram povzpeti, visoko, do sonca. Iz tvojih cvetov pijem med in iz tvojih izvirov se napajam. Gora, pusti mi blizu in pozabi, da sem ženska. Pozabi, da sem ženska. Strah me je, vendar moram čez tvoje pasti, da preglasim svoje viharje, svoja hrepenenja, ki se zožijo v eno samo pot. V eno samo celoto bivanja. V popolnost. Da se znova zavem, kako zelo ljubim življenje. Da, življenje, življenje, združeno v eno samo pot, ne pot - stopinje. Gora, pusti mi blizu! Tvoja božanstva prosim, naj mi puste blizu! Na to, tvojo edino pot. Edino, ki se začne in konča in konča in začne. Edino, ki vodi nazaj do ljudi, ki jih ljubim. * * * Sem romar, ki roma od križa do križa na gori. Sem daleč in nedosegljiva. Tudi kamni v mojih dlaneh s svojimi kamnitimi srci, hrepenijo po ljubezni. * * * Odšla sem, zavrnjena od malikov na goro bogov, tako lahka in prazna. * * * Življenje ne sme biti voda, razlita v pesek. Življenje mora biti voda, ki v živi skali pušča sledi za seboj. * * * Ne bo moje ljubezni na razprodaji. Oči bodo gledale stran in kramar ne bo ničesar iztržil. Škratje se bodo rogali, a le dokler ne odidem mimo zadnje stojnice in izginem za vogalom poslednje iluzije. Ne bo moje ljubezni na razprodaji. Naj zori, kot staro vino. Pustite pajčevini, da čuva skrivnost za tistega, ki še išče in upa, da bo pod njo našel zaklad. * * * Iluzija. Vrgla sem te s prestola, poteptala sem te v blato in škratje so se rogali. Odšla sem na njihovo stran in ne bom ti mogla greti otrplih nog, ne bom ti mogla kuhati čaja. * * * Pridite k meni, goli in bosi ljudje, nekaj vam bom poklonila. Ne morem več gledati tistih flanelastih rjuh – moje bale izpred trideset let, z veseljem jih bom podarila. Razni servisi iz porcelana in stekla so se, na srečo, že zdavnaj razbili. * * * Tavam pod Krnom, nabiram koprive in druga zelišča, ki nimajo rime. Ironija. Kot divja gorska žival sem, ki išče zeli in se zateče v pečine, preden pogine. * * * Vidim roso na pajčevini. Veliko, oranžno sonce leze v zenit. Vidim odtise lastnih nog v belem, prodnatem pesku. V zrcalu vodne gladine vidim obraz iz davno pozabljenih sanj. Da, vidim. Preveč. Oblake prosim, naj mi zakrijejo sonce, veliko oranžno sonce, ker vidim preveč. * * * Skozi nešteto vrat sem šla. Kljuke so bile razmajane od prijemov rok, jaz pa sem mislila, da sem prva, ki pritiskam nanje. * * * Bil je nasmeh, bilo je dvoje iskrenih oči, bila je roka, ki maha v pozdrav. Bil je zid. Jasne besede so izzvenele ob njem samo kot odmev. A misli so segale dlje od odmeva, čeprav nikdar izrečene. Bil je trenutek, ko so obstale in ko je njihov odmev grozljivo zvenel v tišino. * * * Videla sem, kako umirajo bele vrtnice. Težke grude prsti so padale nanje, to padanje pa še kar odmeva in odmeva. Odmeva, kot večni ZAKAJ. Preraste te, da si čisto majhen. Tako majhen, da sploh ne veš, kje si imel spravljeno vse, kar bi še moral dati, pa nisi, ker te je znova čas prehitel. * * * Sama, kot sem se rodila in sama, kot bom umrla, stopam po poti. Včasih se mi pridružiš. Nezavedno, kar tako, zaradi sebe, kajti, še volk ni rad sam. Včasih se mora človek tudi ljubiti. Dolgo sem mislila, da je to ljubezen, pa ni, le odsev lastnega ogledala je, odsev tistega, česar ne vidiš v njem. Sama stopam po poti. Lepo mi je. Ne hodi pretesno ob meni, da se ne začnem znova opirati nate, kajti pravkar sem končno shodila. * * * Ograje, ograje, ograje. Iz betona, iz železa, iz lesa, vse okoli nas. In pes čuvaj. Ograje, ograje v nas, predvsem okoli srca. Korenine dreves ne potrebujejo ograj, ker so pametnejša od nas. * * * Ob cesti stojim, mimo mene drvijo ljudje. Stojim. Na veke se mi poseda prah, jaz pa stojim tako mirno, kot da sem zraščena z zemljo. * * * Dozorela sem, kot žitni klas. Ne oziram se več za soncem, zdaj sonce išče mene. * * * Ob jutranjem svitu me išči. Če me ne najdeš, me ne išči pred nočjo, kajti niti takrat ne vem, če me boš našel. Morda bom, nekje blizu zvezd, sanjala o tebi in z jutrom znova iskala še neizhojene steze. * * * Pustila sem te pod meglenim morjem. Odhajam, tako visoko, da vidim, kako sonce vstaja. Sama. Želim biti sama. Sama, kot ptica. * * * Planiko hranim zate. Angel krajine je dovolil, da jo utrgam, ko sem tavala skozi njegove gorske vrtove in iskala sebe. * * * Ta pesem je samo podaljšan trenutek nekega lepega trenutka - trenutka neomejene svobode, ki jo spoštujem, kot senco, ki se izmika - kot vse, kar je tukaj in zdaj in je nedosegljivo. Je svoje. Ta pesem je samo podaljšan trenutek trenutka, ko se na nekem razpotju, na čisto navaden dan, srečajo oči in začutim, da moram prebresti globino v njih. Ta pesem je samo podaljšan trenutek trenutka, ki bi ga zadržala zato, da bi videla skrivnost. Pa vendar, moram že isti trenutek oditi. Zato, ker bi ga rada podaljšala v večnost - ker je tako preprosto lepo, tako človeško, ko začutim žensko v sebi. Nekega dne bom ta trenutek ustavila. V tem prostoru in času se je vedno treba ustaviti, se soočiti in potem oditi, ne glede na to, v katero smer. * * * V strugi tvojega studenca sem našla kamnito srce. Morda je tvoje. Dolga leta je okamnelo čakalo, da se spotaknem ob njem, večna popotnica, in ga poberem. * * * Vse življenje sem te iskala, ljubezen moja, v vrvežu mest, na samotnih gorskih poteh. Plezala sem na goro, jezdila oblake, jezdila iluzije, ti pa si bila tako blizu, ljubezen moja, da te nisem videla. * * * Polna luna. Šla sva jo gledat, z zanosom, kot da bi jo prvič videla. Morda si, z njeno magično močjo, zmogel odvaliti kamen, pod katerim si skrival vedno živo hrepenenje. Izgnana iz raja se nisva bala boga. * * * Ta ljubezen je kot gora, ki je večna, je kot kamen, ki je večen, četudi skozi čas, le kot droben pesek na obrežju moje roke, na obali mojega morja. Ta ljubezen je kot kamen, ki je večen, ki te ne izda, ko se ga okleneš - čeprav samo s konico prstov. Veš, da moraš čez, čez prag, ki vodi v praznino, v prostor tistih, ki so se rodili s krili. Ta ljubezen, ta gora, ki je večna, ki te pogubi ali vrne v življenje. Pod njo stojim, uročena, kot da so izhojene vse steze, preplezane vse stene, kot da je, zato, poslednja. * * * Brezpogojno te ljubim. To mi je dano. Brezpogojno te ljubim s poslanstvom ženskega principa, na razpotju časa, z nasprotnega brega, z mojih vrhov, iz reke mojih izvirov. Pa saj je vendar vse ista voda, ista gora, isti planet, ista svetloba sleherni dan! Le čas ni več isti, je nova razsežnost, pot sonca je samo še kot igra, je samo še simbol. Da vidim, kam na mojih poteh, sama, kot da sem pravkar shodila. Puščaš me, ker me brezpogojno ljubiš, in jaz tebe, ker ni več razdalj, ker je trenutek še vedno trenutek, tukaj in zdaj in v njem vse, kar si želiva. * * * Nepreplezljive stene ni. Vedno se najde oprimek, da nanj pripneš svoje sanje, srečaš lastno svobodo in težnjo, iti navzgor. In potem se priključi, tisto neustavljivo hrepenenje po vrhu, po tebi, vse do stičišč, kjer je svoboda neizmerljiva in čas, nama v prid, vsak dan znova, v pot sonca položen. * * * Na duši mi je obležal, tisti tvoj kamen. Verjemi, na varnem je. Koliko gorstev, koliko gora sem morala preplezati, zaradi njega, o hudič! Ta tvoj kamen. Kar samodejno je prešel, tam gori, na tisti gori, iz tvojih v moje dlani. Nebo je bilo neskončno globoko, človeška obrežja tako daleč, daleč. In tam gori, na tisti gori, kjer je kamen kamnu enak, mi res nisi mogel kaj drugega dati. Čuvam ta kamen, kajti gora je včasih tako daleč, in ti si tako daleč, daleč…. * * * Med rožnate rjuhe sem skrila, tebe in tvoje ime, padli angel. Ne bo velikih besed, ne čakajte jih, za vse kar se je, za vse, kar se še more zgoditi. Molčati sem se naučila te dni in vonj po tebi sem skrila globoko, pod vzglavje. Tam je, Hočem, da traja, da se ne kar razdiši. Meša se z vonjem pomladi, ki se pravkar bohoti, in je kot midva, tako mlada, tako nepredvidljiva. Ne bo velikih besed, ne čakajte jih, obrabljene so in nedorečene. Predvsem pa, nikjer nobenih sledi, ne v pesku, ne v travi. * * * Bila sva čisto sama. Morda naju je skozi gosto grmovje videla le kakšna ptica, ko sva se ljubila. Nikogar ni bilo, ki bi naju izgnal iz raja. Ne boga, ne matere in ne žene. Bila sva samo midva. In drevesa. Molče, v svojih genih skrivajo spomin, v suhem listju, v brstju, ki se razpira. Bila sva čisto sama. Nikjer nobenega para oči, nobenega vprašanja, nobene obsodbe. Tako, kot sva prišla, sva tudi odšla, vsak na svoj dom. Danes vem, da je bilo takrat najlepše. * * * Nič ni moje. Tudi ta pesem ni moja. Vaša je in vseh tistih, ki se jih bo dotaknila. Nič ni moje. Tudi tista hiša ni moja, pa hribček nad njo. Vedno bo tam in lepega dne nihče več ne bo vedel, kje so hodile moje bose noge. Nič na tem svetu ni moje. Nič od tega, kar je otipljivo, kar potuje skozi dlani, kajti že jutri bodo z velikimi stroji večali kup na smetišču. Nič ni moje. ne reka, ne gora, ne ti. Preveč strahov bi imela ob takšni lastnini. * * * Kaj je, »tisto nekaj«, kar vidiš v mojih očeh? Kaj je » tisto nekaj«, kar vidim v tvojih očeh? Je to veter z gora, hrepenenje, skrito pod kamnom, so to pozabljene pomladi, je to ptica, ki nad meglenim morjem išče pristan? Kamnita srca se v trenutku prebudijo, ko »tisto nekaj« šine skozi naju in doseže vesolje. Gora postane dosegljiva, strahovi se poskrijejo v grape in čas, gospodar, se v novo razsežnost rodi. Trave postanejo mehke, metulji živahni in bolj pisanih barv. Obdariti se morava. Vzemiva si, »tisto nekaj«, drug drugemu iz oči, zapolniva svoje praznine, in čas, ko sva vsak zase, sama, dan pa hladen in pust. * * * Jezdim belega konja. Usklajujeva ritem. Staplja se najin nemiren duh – postajava eno. V galopu stopnjujeva hitrost in nemir, v prej pohlevnih in umirjenih očeh se nama ogenj prižiga. Korenine davnih prednikov srkajo skozi naju esenco izpod gora, z razkošnih travnikov in gozdov, pa zaraslih, pozabljenih grap. Tu te še vedno zapredejo v svoje nevidne mreže in popkovine zasanjane vile. Jezdim belega konja. V naročju brezkončnih daljav, brez ograj in v sli po življenju postajava neustavljiva. * * * Vsak dan znova, na sončni strani jutra božam tiste tvoje male pegice od sonca. * * * Z zanosom doživetega iščem s pogledom, tisto belo goro na obzorju, nikoli do kraja izhojeno, do kraja raziskano… Skrita za megleno tančico, kot drhteče ženske prsi, poželjiva, čaka, nikoli do kraja izpolnjena, nikoli do kraja razgaljena. Čaka. V nedrjih ji vre, pritajeno se ji po žilah pretaka življenje, sili ji skozi vse špranje. Poistovetila sem se z njo, hotela sem biti ona. Hotela sem odtise tvojih rok, razbijanje tvojega srca, tvoje moči, tvojega močnega oprijema, tvojega slanega potu, tvojih sokov, da mi hladijo pregreto telo hotela sem, hotela sem ti dati vse in hkrati vse imeti zase. Vse to se je zgodilo. Bila sem ona, skrivnostna, kruta in neizprosna hkrati. Z zanosom sva plezala preko najinih mehkih src proti nebesni modrini in pozabila, kako zelo sva ranljiva, kako zelo se hočeva zase… * * * Iščem sledi, zakrite pod snegom, nekje daleč, onkraj tega osončja, onkraj sebe. Nešteto umetnih kresnic mi z ulice krade sanje. Čaka, nikoli skuhan čaj, da znova zadiši po travah, vznemirljivo, kot tam, na drugi strani sonca. In ti si tam, na drugi strani sonca. Kovinsko sivo nebo se mi je usedlo na ramena, da le s težavo potujem za teboj in te kradem s pogledi. Hranim se, prava hrana si za mojo veliko, neraziskano luknjo v srcu. Prehudo je, vem, ti tega ne zmoreš! * * * Pomladi umirajo molče in mi umiramo molče. Aprilski veter nam vedno znova razpiha regratove sanje. Moj krik je prešibak in ne doseže utrujenih bogov in tebe, ki si daleč, na drugi strani reke. Majske trave so bile premalo lepe in zanimive zate, da bi odložil nanje svoja krila, in z obrazom obrnjen proti nebu, skupaj z mano gledal, gledal, kam potujejo oblaki. Pomladi umirajo molče in mi umiramo molče. Veter nam vedno znova razpiha regratove sanje. * * * Čas. Zaman mu zapiramo vrata in sami sebi zadostni gradimo plotove. On gre svojo pot, skozi vse, skozi nas. On gre. Neobčutljiv je na upe, na sanje tega sveta, neobčutljiv na njegove strahove in ko gre mimo nas, ne sprašuje po naših malikih, od včeraj, od danes… * * * Življenje. Prazen list papirja. In potem piše na njem vsak dan več. Vsak dan več in ne moreš več nazaj, ne moreš me več ljubiti, kajti vrstice so, tam nekje na livadi, zapolnjene s hrepenenjem. Prerasteš, ene in iste besede, daješ jim nova imena. Naveličaš se iskati oči, ki gledajo stran. In življenje gre naprej. Še sreča, da ne moreš več nazaj, kajti ne moreš vedno znova trkati na ista zaprta vrata, plezati na isto goro, da znova in znova vidiš, kaj je na drugi strani. Življenje. Samo za tem trenutkom še ostaja prazen prostor za vse, kar mi lahko lepega daš, kar ti lahko lepega dam.
