Moje izhodišče je Vojskarska planota, s svojimi štirimi letnimi časi je kot prispodoba življenja samega. Je izhodišče za vzpon na gori, tisto pravo in tisto duhovno, ki je v meni. Pot se začne sredi cvetočega travnika in se nadaljuje na stičišču različnih smerokazov, kjer moram izbrati v katero smer. Sem pred odločitvijo, a ne vem, katera idilična steza me bo s čim manjšim naporom popeljala na vrh in katera se bo končala pod nepreplezljivim previsom. To je pot vzponov in padcev, porazov in zmag.
Umetnost in čar vsakega življenja je v njegovi individualnosti, predvsem na stopnji zavedanja, ko smo sposobni sami prevzeti odgovornost za svoja dejanja in ne dovolimo nikomur več, da nas ovira. Vsak dan, vsak trenutek opravljamo življenjske izpite in padamo na njih. Meni je dano, da lahko nekatere lepe, meni bistvene trenutke in občutke pretvorim v pesem in sliko. Čeprav slika zadovolji gledalca, tako po laični kot po strokovni strani, je zame le bled odsev mojih pravih, notranjih občutkov.
Pa vendar, energija je tu, v vsaki drobni črtici, ki je nanešena na pergament. Ker sem del narave, vsa ta pozitivno prevrednotena doživetja in najintimnejša čustva vežem na motive iz narave. Ne jočem za izgubljenim rajem neponovljivega otroštva, preživetega na Vojskem, vračam se vanj in se vedno znova napajam iz njega. Prenesla sem ga vase in ga podoživljam na gorskih poteh po Evropi ter ga istovetim z izhodiščem.
