Thistlegorm je zgradil Joseph Thompson & Sons of Sunderland. Prvič je zaplula Junija, leta 1940. Dolga je bila 126,5m, težka pa kar 4898 ton. Poganjal jo je motor s tremi cilindri, ki je generiral 365 konjskih moči. Bila je ena izmed tako imenovanih Thistle ladij, s katerimi je upravljalo podjetje Albyn Line. Že od vsega začetka jo je uporabljala Britanska vlada, med drugim tudi za vojaške naloge.

Zgodovina Thistlegorm-a
Uradni podatki o zgodovini podjetja Albyn Line razkrivajo, da je bil Harry Bansall dobro povezan z podjetjem. Predlagan je bil kot peti inženir nove ladje, kmalu po tem, ko je za to zaprosil, pa čeprav je imel šele 18 let. Sledi o fotografijah ladje, vsaj uradnih, iz časa njene plovbe na žalost ni.
Imenovali so jo tudi Armed Freighter, kar pomeni oborožena tovorna ladja. Imela je namreč dodatno strelno palubo nad delom krme. Kljub temu pa je imela pomanjkanje orožja. Vse kar je lahko ščitilo Thistlegorm sta bila stari 4.7" top in strojnica velikega kalibra. Njena glavna naloga je bila plovba v USA, kamor je dovažala jeklo in letala. Na drugem mestu je bil transport žita v južno Ameriko in na tretjem plovba v zahodno Indijo, od koder je izvažala sladkor in rum.
Med njeno drugo plovbo se je kapitan odločil, da izvede vajo streljanja s topovi. Smešni topovski mehanizem ni bil dovolj dober in nadomestili so ga z drugim, ročnim mehanizmom. To pa je pomenilo, da je moral nekdo obračati topovsko cev z lastnimi rokami. Že po prvem strelu je mehanizem zatajil in naboj se ni vžgal. Takšni slepi vžigi so vedno nevarni, kajti naboj lahko vsak čas eksplodira. Ravno zaradi takšnih primerov je bila na strelnem mehanizmu nameščena dolga vrv, ki je omogočala strelcu, da je bil med strelom na varnem, v zaklonišču poleg krme. Testiranje topa se ni dobro končalo in je močno poškodovalo ladjo. Thistlegorm je odšla na popravilo v Clyde. Predno je bila spet pripravljena za prevoz tovora sta minila dva meseca.

Usodna plovba
V Maju, leta 1941 je bila Thistlegorm v svojem matičnem pristanišču mesta Glasgow, kjer so natovarjali, da bi oskrbela osmo armado. To je bila seveda skrivnost in javno se je plovba imenovala ''MT'' (Motor Transport). Na ladjo so natovorili granate, tovornjake, prikolice, vojaške avtomobile, rezervne dele, BSA motorna kolesa, letalsko opremo in rezervne dele ter strelivo in drugo vojaško opremo. Da bi prihranili čim več tovornega prostora, so motorna kolesa naložili na tovornjake. Ker podjetje Albin Line ni moralo brez komercialne žilice je izrabilo priložnost, da obenem dobavi egipčanskim železnicam še dva seta vlakov. Ker je bila Thistlegorm klasificirana kot oborožena tovorna ladja je imel kapitan William Ellis, kateremu so pravili tudi Skipper (skakač), na krovu ekipo devetih vojakov, ki so rokovali z orožjem. Drugega Junija, 1941 je ladja zapustila pristanišče v Glasgow-u in zaplula ob angleški obali proti jugu. Večina severne mediteranske obale je bila takrat pod okupacijo, to pa je pomenilo dolg ovinek na poti. Po oskrbi z gorivom v Capetown-u so pot, skupaj s 4190 tonsko jadrnico nadaljevali ob vzhodni obali Afrike, dokler niso prispeli v Rdeče morje.

Potop Thistlegorm-a
Ko so prispeli do Sueškega prekopa, se je iztekal tretji teden v Septembru in Thistlegorm je moral po navodilih narediti varnostni postanek, ter počakati nadaljnja navodila. Vse kar je sedaj posadki preostalo, je bilo čakanje. Na prehod skozi kanal je vplivalo več faktorjev: sovražnikova letala, prioriteta tovora in čas pripravljenosti na čakanje ostalih ladij. Ker v bližini ni bilo sovražnikovih ladij, pa tudi ne sovražnikove zračne aktivnosti, ali pa je bila ta zelo poredka, so se odločili nadaljevati pot. Razmere so se kmalu spremenile, potem ko so Nemci dobili informacijo, da velika ladja, verjetno Queen Mary, pluje skozi sueški prekop s 1200 britanskimi vojaki, namenjenimi na severnoafriško obalo.
Nemci so imeli relativno novo tehnologijo za nočno letenje, Henkel He 111. II/Kg26 (druga skupina 26. Kampf eskadrilije), ki je bila locirana na Kreti, je dobila informacijo o možni prisotnosti velike ladje. Njihova naloga je bila ladjo poiskati in uničiti. 5. Oktobra 1941, ob 22:50 sta dva dvomotorna Henkel-a preletela severno obalo Egipta ter v iskanju svoje nagrade letela od vzhoda proti zahodu in obratno. V jasni mesečini sta brez uspeha iskala veliko ladjo, vse dokler ni postal nivo goriva že kritičen. Ko sta se ravnokar hotela vrniti ''praznih rok'', je eden od pilotov opazil ladjo. Obrnil je proč od ladje, z namenom, da bi dobil čim boljši strelski položaj in kontinuirano zgubljal višino. Prišel je nizko nad morsko gladino in bližajoč se ladji odvrgel dve bombi natanko na most.
Eksplozija je detonirala velik del municije na ladji in je bila tako močna, da je dve lokomotivi spiralno vrglo v zrak, ladjo pa je razparalo kot pločevinko. Še danes zgleda, kot bi kdo enostavno olupil prednji del krova, kar vzbuja začudenje pri mnogih potapljačih. Ladja se je takoj začela potapljati in posadka hitro zapuščati ladjo. Nekaj jih je popadalo v morje, medtem ko so poskušali v čim krajšem času splaviti rešilne čolne. Nek poškodovan moški je bil ujet na goreči palubi in je potreboval takojšnjo pomoč. Član posadke Angus McLeay si je ogrnil gola stopala z nekaj cunjami in stekel čez vroče jeklene plošče, da ga je rešil. Za to dejanje je bil odlikovan z medaljo za hrabrost.
Ladja je potonila 6. Oktobra 1941, ob 01:30. Kapitana Ellisa in druge preživele so rešili (HMS Carlisle) in prepeljali na Suez, kjer je sporočil, da so štiri člani posadke (od devetintridesetih) izgubili življenje, prav tako tudi pet od posebne skupine devetih vojakov. Kapitan Ellis je pozneje od kralja George-a VI prejel nagrado za vojne usluge.

Ladja danes
Britanske ladje na mestu, kjer je potonila Tistlegorm, spuščajo svoje zastave v znak spoštovanja tistim, ki so takrat izgubili življenje. Ladja je bila nedotaknjena vse do zgodnjih petdesetih let, ko jo je odkril Jacques Cousteau. Na površje je potegnil različne stvari, med drugim enega od motornih koles, nekaj kapitanovih predmetov in ladijski zvonec. Seveda je Februarja 1956 National Geographic v svoji oddaji jasno pokazala ladijski zvonec na prvotnem mestu, vključno s potapljači. Vsekakor pa je bila ladja veliko bolj ohranjena, dokler je niso obiskali moderni Scuba potapljači. Jacques Cousteau ni hotel razkriti pozicije ladje in jo je nekoč ponovno obiskal ponoči. Vse se je spremenilo v zgodnjih devetdesetih letih, ko je na ladjo naključno naletela skupina potapljačev. S tem so ponovno odkrili eno najveličastnejših podvodnih razbitin vseh časov.

Dejstvo je, da ta ladja privlači potapljače bolj kot katera koli druga podvodna razbitina na svetu. Odkar je bila ponovno odkrita v zgodnjih devetdesetih letih, je postala glavna potapljaška atrakcija na svetu in ko sem jo tudi sam obiskal, sem se zaslišal, kako ji pravim:''mogočna Thistlegorm!''

Kar naredi to ladjo tako posebno, je kombinacija različnih faktorjev. Kljub znatni poškodbi ladje na mostu, je glavni del ladje odlično ohranjen. Potem je tukaj tragična zgodba o ladji, začinjena z vojno in junaštvom. Ne smemo pozabiti, da je bilo tudi pri potopu Titanika nekoč veliko nejasnosti. Tukaj so še obstoječe razmere: ugodna klima, relativno topla voda, odlična podvodna vidljivost in maksimalna globina le 32 metrov. Kaj bi še lahko pričakovali od podvodne razbitine? Povrh vsega pa je tu še svetovni tovor, ki nikogar ne pusti ravnodušnega. Gre namreč za pravi podvodni muzej druge svetovne vojne.

Pomembno:
IME: Thistlegorm.
DIMENZIJE: d=126,5m.
KRAJ: Sha'ab Ali.
KOORDINATE: 27° 49' 03" N, 33° 55' 14"E.
NAJVEČJA GLOBINA: 31m (motor).
NAJMANJŠA GLOBINA: 10m (most).
TOK: Srednji.
VIDLJIVOST: 25-30m.