Peltastis
Zgodovina:
V noči s 7. na 8. januar 1968 je Kvarner zajelo orkansko neurje. Zaradi močne
burje in napovedi neurja je grška ladja Peltastis s približno 1100 BRT še
v popoldanskih urah 7. januarja zapustila pristanišče Jurjevo, južno od Senja,
kjer je natovarjala les, in se napotila proti Reki, kjer naj bi našla varnejše
sidrišče. Ob prvem mraku se je začel tudi snežni vihar, zato se je ladja zasidrala
na predelu Pazduhovo pri Dramlju, približno dve navtični milji severno od
Crikvenice. Veter se je ponoči tako okrepil, da sta obe sidri zaorali v muljnato
dno. Niti moč ladijskega stroja ni pomagala v boju z vetrom in valovi, in
ladja se je počasi približevala kamniti obali Krka, med krajem Šilo in zalivom
Soline. Nekaj udarcev v podmorske čeri je povzročilo prodor vode v strojnico
in ladja je ob 03:50 potonila.
Od dvanajstih članov posadke so rešili štiri. V naslednjih dneh je bilo najdenih
sedem trupel, poveljnika ladje, kapitana Belesisa pa so razglasili za pogrešanega.
Predstavniki grškega lastnika ladje in agent iz Reke so dobili dovoljenje
za potapljanje in snemanje stanja ladje, toda zaradi neznanih razlogov do
potapljanja ni prišlo. Toda obiski drugih potapljačev so se začeli zelo hitro.
Mladeniči iz Crikvenice in okolice so se že naslednje poletje začeli potapljati
k ladji. Opazili so, da je bil poveljniški most "očiščen" vseh zanimivih
suvenirjev, da so nekatera vrata razbita in da je nad navigacijsko mizo sklonjen
"neki človek" v pokončnem položaju. Šele ko je avstrijski turist
Franz Mittzneg osebno posnel truplo neznanega človeka, ki je resnično stalo
v pokončnem položaju znotraj poveljniškega mostu, so se za primer začeli zanimati
mediji. Mrtvi kapitan na poveljniškem mostu je tako potrdil staro pomorsko
tradicijo, da poveljnik potone skupaj s svojo ladjo. Organizirana je bila
akcija dvigovanja trupa na površje, ki so jo izpeljali potapljači tedanjega
Centra za podvodna raziskovanja iz kostrene. Obdukcija je pokazala, da je
smrt nastopila zaradi utonitve. Čeprav je bilo truplo dvignjeno nekaj mesecev
po smrti, je bilo dobro ohranjeno po zaslugi procesa saponifikacije, ki je
nastopil po potonitvi ladje. Posmrtne ostanke kapitana Belesisa so pokopali
na pokopališču Kozala na Reki 11. novembra 1968, deset mesecev po potopitvi
Peltastisa.
Ladja danes:
Premec Peltastisa je obrnjen proti obali Krka. Ladja leži skoraj navpično
na smer obale. Vrh premca je v globini 15m, najglobji del ladje, vijak, pa
33 metrov globoko. Zaradi majhne globine je razbitina Peltastisa idealna za
vse kategorije potapljačev. Čeprav so lovci na spominke z ladje odnesli vse
vrednejše predmete, je ladja izredno privlačna zaradi svoje odlične ohranjenosti.
Vsi glavni deli so namreč nepoškodovani in na svojem mestu-jambori, dvigala,
dimnik, nadgradnja, ventilatorji itd.
Že ko se potopimo ob glavnem jamboru, pod sabo zagledamo celoten premični
in osrednji del ladje. Poveljniški most in jambori so še danes odlično ohranjeni.
Že s površja se lahko vidi celotna ladja. Notranjost mostu je velika, ker
so lesene pregrade, ki so ločevale most od radijske in navigacijske kabine
že davno strohnele.
Na mostu ni več krmila niti drugih "spominkov", toda nadgradnja
je odlično ohranjena.Vrh sprednjega jambora je na globini samo 6 metrov, zato
zanj privezujejo ladje potapljačev.
Pri vstopu v zaprte prostore je treba obvezno imeti močno svetilko. Vstopanju
v strojnico se je trebati izogniti, zaradi finega mulja, ki se dvigne tudi
pri najmanjšem gibu.
