PETSTO LET  KOROŠAKOVIH
zgodovinski in rodoslovni oris
Zgodovinsko društvo Gornja Radgona, 2002/1

Posvečeno spominu matere Marice Korošakove (1895-1975) iz Vidma 2 pri Sv. Juriju ob Ščavnici.

Korošakova rodovina izvira iz Grabonoša
GLASILO, štev. 1-2, letnik XII (2006) zgodovinskega društva Gornja Radgona, stran 4 in 5
PREGLEJTE DODATEK >>>
English summarie (angleški povzetek) >>>

1. ZGODOVINSKI IN RODOSLOVNI (GENEALOŠKI) VIRI

Primarni vir za sestavljanje rodovnika Korošakovih so bile predvsem ohranjene cerkvene knjige (matrikule) rojstev (krstov), porok in mrtvih, ki so se nahajale v Arhivu Slovenije (sedaj v arhivu mariborske škofije), v župnijskih in matičnih uradih. Tako sem podrobno pregledal matrikule iz župnij Sv. Jurij ob Ščavnici (dvakrat), Male Nedelje, Sv. Antona v Slovenskih goricah (Cerkvenjaka), Križevcev pri Ljutomeru, Ljutomera, Desternika in Majšperka. Pregledal sem tudi zanimive in zelo koristne Dušne zapisnike (Status Animarum), ki predstavljajo interni župnikov seznam vernikov po družinah in vaseh, z domačimi imeni (vulgus nomen) in obrobnimi pripombami (nezakonski otroci, plačevanje cerkvene zbirce in podobno). Iz župnijske kronike Sv. Jurija ob Ščavnici sem izpisal nekatere zanimive podatke. Poleg tega sem v Arhivu Slovenije pregledal stare zemljiške knjige in mape - t.i. franciscejske protokole, ki zelo natančno prikazujejo lastniško posest in pravice od 1823. do 1880. leta.

Cerkvene matrikule je predpisal tridentinski koncil (1545-1563), pri nas pa so jih začeli voditi šele po letu 1600. Za genezo Korošakove rodovine so mi služile predvsem matrikule župnije Sv. Jurija ob Ščavnici, ki so jih uvajali postopno: najprej 1683 krstno knjigo, 1721 mrliško in šele 1762 poročno knjigo. Začetni zapisi so pisani v latinščini (latinici) in zelo razločno, potem pa v nemščini (gotici) in so včasih komaj berljivi.

Prvi rodovnik Korošakovih z naslovom Naš rodovnik je sestavil in napisal 1980 moj stric Anton Korošak iz Vidma 2 pri Sv. Juriju ob Ščavnici, ki je obsegal vse družinske prednike do 1800, tudi po ženski liniji (Roškarjev in Cafov rod). Uvod se je glasil takole:

"Po pripovedovanju moje starejše sestre so davni predniki Korošakovih živeli na Koroškem, o čemer priča tudi rodbinsko ime. Od tam so se preselili na Štajersko.  Njihovo prvo znano bivališče je bilo v Župetincih, v fari Sv. Antona v Slovenskih goricah. Iz Župetincev se je eden od Korošakovih oženil v Kraljevce, kjer je še danes ta rod in se pri hiši po domače pravi Štihovi. Od tu se je eden naših prednikov oženil v Berkovce, ki še danes ima domače ime Domajnkovi..."

Korošakovi iz grabonoško-grlavske veje pa so mi poslali podatke iz knjige Korenine - Priimki na Murskem polju 1669-1900, Pomurska založba, 1987, svojega rojaka in publicista Juša Makovca. Nekaj novejših podatkov sem pridobil s pisnim anketiranjem.

Jurjevški župnik Franc Štuhec je Jožefu Korošaku iz Kraljevcev pravil, da je njihov rod v Kraljevcih že 400 let! Zato sem rodovnik začel sestavljati z domnevo, da imajo vsi Korošakovi korene v vasi Kraljevci ali pa v Župetincih. Potrebno je bilo pregledati prav vse cerkvene matrikule in vse druge pisne vire, obiskal pa sem tudi vse okoliške župnije. Po dveletnem raziskovanju sem uspel dokazati, da prav vsi Korošakovi izvirajo iz Kraljevcev...

2. KRAJI IN VASI V ŽUPNIJI SVETI JURIJ OB ŠČAVNICI SKOZI ZGODOVINO

Zgodovina Prlekije je bila zelo burna. Največ podatkov o tem najdemo v knjigi Frana Kovačiča, Slovenska Štajerska in Prekmurje, Zgodovinski opis, Ljubljana, 1926.

Od Radgone do Ptuja je preko Vidma z župnijsko cerkvijo Sv. Jurija vodila stara rimska cesta, po kateri so se premikale razne vojske in številne trgovske karavane. Predvsem pa vinski trgovci,  saj so na Stari gori našli kamnine s fosilnim odtisom lista vinske trte še iz predrimske dobe, pa je tako zelo verjetno, da je bila Prlekija že od nekdaj dežela dobrega vina. Okrog 840.leta je bila tod država slovanskih knezov Pribina in Koclja, v kateri sta krščansko vero v domačem jeziku širila brata Ciril in Metod, doma iz Makedonije.

Rimskokatoliška cerkev je ustanavljala fare ali župnije kot temeljne ozemeljske enote. Vikariati so predstavljali podružnično cerkev neke fare. Župniki so bili podrejeni škofom, ki so večkrat opravljali t.i. vizitacijo oziroma nadzor nad delom duhovščine.

Župnija v Radgoni je bila ustanovljena 1182 in v začetku jo je vodil župnik Marvard. Imela je naslednje podružnične cerkvice: Sv. Jurij ob Ščavnici, Sv. Križ, Ljutomer, Sv. Benedikt, Apače in Kapela (v 13. stol.). Torej je cerkvica Sv. Jurija zelo stara in je bila v začetku lesena. Romansko cerkev so sezidali 1336, z ladjo in zvonikom pa povečali 1446. leta. Prvi zvon je imel letnico 1505. Vikariat je od 13. stoletja, župnija Sv. Jurija ob Ščavnici (Sant Georgen a/d Staintz) pa je bila formalno ustanovljena 1546. Večkrat se napačno omenja, da je bila župnija ustanovljena že 1329, kar se pa nanaša na kraj in vikariat Sv. Jurij v Slovenskih goricah (Gorigendorf, Sand Gorgen, Sand Jorgen in Püheln), ki je spadal pod župnijo  Sv. Lenart v Slovenskih goricah.

Vikariat Sv. Jurij ob Ščavnici je v 12. stoletju pripadal šentpavelskemu samostanu na Koroškem. Župnija pa je od 1787 pripadala solnograški in sekovski škofiji. Namreč, salzburška škofija je imela posest do Ščavnice, od 15. stoletja pa je ostala le zemljiška posest v Radomerju in Radoslavcih ter desetina od žita in vina z malimi služnostmi v župniji Sv. Jurija ob Ščavnici /Salzburger Urkundenbuch, III, 534 (1242), gradivo V, 787). V župnijskem uradu se še hrani t.i. desetinski register za obdobje 1767-1829. Leta 1859 pa je župnija Sv. Jurija ob Ščavnici prišla pod lavantinsko oziroma mariborsko škofijo.

Od 896. do 955.leta so po Prlekiji pustošili Ogri, potem pa tudi Turki (1475 - 1640) in Kruci (1683 – 1685 in 1703 - 1710). Domačine so pobili ali pa odpeljali v suženstvo, njihovo borno imetje pa izropali in požgali. Ljudje so se reševali z begom v gozdove ali v sosednje kraje. Leta 1348 je močan potres porušil mesto Maribor in dodobra potresel tudi Prlekijo. Seveda pa ljudem niso prizanašale niti kobilice (1542) niti kuga (1609-1683). Zaradi težkih davčnih bremen in krutega ravnanja domače posvetne in cerkvene gosposke, so se podložni tlačani češče upirali. Prvi kmečki upori so se začeli že 1503, potem 1515 in največji 1572, ki je prerasel v splošen upor za staro pravdo pod vodstvom Matije Gubca. Tlačani so bežali tudi pred maščevalno gosposko, saj so bile kazni  hujše kot turško suženjstvo.

Mesta so bila utrjena in še kar dobro zavarovana. Posvetna gosposka je imela dobro utrjene gradove na skoraj nedostopnih mestih, cerkvena pa dobro zavarovane samostane in cerkve.Tudi v jurjevški fari so bili gradovi in graščaki. Tako se že 1280. leta omenja nad sedanjim Kocjanom grad Wildenhag - Fridricus Wildenhager 4 hubas in Capell, v Murščaku oziroma t.i. Atilovem gradu pa se 1218 omenja vitez Ulrick in Gundaker. Tlačani so bili v začetku prepuščeni sami sebi, sčasoma pa so jih gospodarji tudi posredno branili, saj so živeli od njihove tlake. Vsaka naselbina - vas je s cerkvijo predstavljala trdnjavo v malem, strelski dvor ali obrambni stolp, v katerega so se tlačani-verniki zatekali pred podivjanimi Turki, Kruci in drugimi tolpami. Tako so vsaj skušali ubraniti svoja življenja. Niso pa mogli preprečiti ostale škode.

Po otokarskem urbarju iz leta 1265-1267 je znano, da so npr. Spodnji Kraljevci šteli 10 hiš - kmetij. Kraj se je takrat imenoval Chunegescroge, Chunegestroge, Chünigstrog, Künigstrag, Kunigstrog, König. Osnova nemškega imena (kralj) je ohranjena. To poudarjam zaradi tega, ker se je ime kraja ohranilo vse do današnjih dni, pa čeprav v cerkveni kroniki zasledimo zapis, da je šlo za hrvaško naselbino. Namreč, zaradi obrambe pred ogrskimi in turškimi vpadi je nadvojvoda Ferdinand I po letu 1522 na obronkih Slovenskih goric organiziral verigo številčno močnih in dobro utrjenih strelskih dvorcev od Ljutomera do Radgone (Galušak, Blaguš, Kraljevci, Grabonoš, Čakova in drugi). Pretežno so jih zasedli hrvaško-srbski in bosanski begunci in uskoški borci, ki pa so opravljali samo vojaško-obrambno službo. Seveda so se sčasoma asmimilirali in pomešali z domačim slovanskim prebivalstvom, o čemer še danes pričajo tudi številni priimki (Trstenjak, Antonič, Hanžekovič, Markovič in podobni). Nedvomno pa je, da niso prevladali! V jurjevški župnijski kroniki je za prej navedene vasi napisano, da gre za hrvaške naselbine (od 1522 dalje.  Družini Korošakovih v Kraljevcih štev. 19 so po domače rekli Hrvatovi, ker se je eden od njihovih prednikov oženil z Antoničevo. To pa seveda še ne pomeni, da so bili Korošakovi hrvaškega porekla.

Iz splošne vojaške zgodovine srednjega veka vemo, da so v 15. in 16. stoletju kmetje-tlačani na vsakih pet ali deset hiš (družinskih skupnosti) morali dajati po enega vojaka-pešca, ob splošni nevarnosti pa so morali vsi možje prijeti za gorjače ali sulice. Župnije so v tistih časih predstavljale tudi nekakšna naborna področja, ki so vodila dokaj točne sezname vojakov. Nekaj takšnih seznamov je tudi ohranjenih (priimkov še ni bilo, zato so bila napisana samo imena vojakov in v kateri vasi so bili doma). Znano je tudi, da so imeli naborniki takoj po nedeljski maši razne vojaške vaje spretnosti, predvsem pa metanje kopja (sulic) v cilj! Poleg tega so morali skrbeti za utrjevanje strelskih dvorcev, cerkvenih obrambnih stolpov in gradov, za stražarsko in izvidniško službo, pa tudi za preskrbovanje vojakov z živežem. Kaj vse so morali tlačani dajati posvetni ali cerkveni gosposki je vidno iz desetinskega registra v jurjevškem župnijske arhivu ali pa iz seznama za "zbirco" (žito, sir, vino, predivo), ki se nahaja v župnijskem uradu Sv. Antona.

Ljudje so živeli v rodovnih skupnostih po zaselkih, v vaseh pa je bilo verjetno več takšnih skupnosti. Več zaselkov in vasi so že v zgodnji fevdalni dobi združevali v župe ali županije, na čelu katerih je bil župan. Iz t.i. Otokarjevih urbarjev zvemo za imena vasi in število hiš (kmetij, družin). Še bolj so natančne navedbe v Gueltschaetzungsbuchu (hrani se v graškem deželnem arhivu) oziroma v t.i. imenski knjigi, ki predstavlja popis vseh kmetij na Štajerskem iz leta 1445, ko so pobirali turški davek. Ker so se nekatera imena vasi tudi spreminjala, bom navedel njihova imena in letnice prve omembe in sprememb. Seveda je potrebno najprej omeniti nekaj večjih okoliških mest, in sicer:

• Maribor - Marchburg se prvič omenja kot branišče od 1147, grad je bil sezidan 1164, mesto od 1189, močan potres 1348 porušil mesto, 1496 so izgnali vse Jude (Marpurg je judovsko rodbinsko ime!), huda kuga 1679-1682 razredčila prebivalstvo,

• Radgona - Rakelsburg, Radkersburg (avstrijska) se prvič omenja 1182 kot pražupnija, ima mestne pravice od 13.stoletja, napadi Madžarov v 12. in 13. stoletju, potem pa v 15. in 16. stoletju še Turki in nazadnje Kruci, grad v G.Radgoni so sezidali v 11. stoletju radgonski gospodje, pražupnija od 1182, župnik Merkvard, pokrivala celotno štajersko marko in bodoče župnije Sv.Jurij ob Ščavnici, Sv. Križ, Ljutomer, Sv. Benedikt, Apače in Kapelo (od 13.stoletja); Radgona je bila najmočnejša luteranska postojanka (1599 je škof Brenner ukazal izgnati vse luterane, če se niso vrnili v katoliško vero, sodnik je bil Luka Lelič);

• Ljutomer - Luetenberg, Luttenberg se prvič omenja 1242;

• Ptuj - Petovia, Pethau se omenja kot rimsko mesto;

 V jurjevški fari bom omenil vse vasi po letnici omembe vse do 1500. leta, in sicer:

• Brezje - Pirchdorf (1265, 10 kmetij);

• Žihlava - Zwetoynsdorf (1265), Sichelaw (1436 in 1445, 12 kmetij), Sichlaw (1500);

• Grabonoš - Grabanischen (1265), Grabenusch (1445, 10 kmetij), Grabonusch (1500);

• Kraljevci - Chunegescroge, Chunegestroge, Chünigstrog, Künigstrag, Kunigstrog, König (1265, 10 kmetij, od 1522 hrvaška naselbina kot Spodnji Kraljevci), Kunigstrogerperg, Kralowtzen (1445, 16 kmetij kot Zgornji Kraljevci), Krolovtzi, Kralofftzen, Kralovci;

• Grabšinci - Grabatintzen (1265, 12 kmetih, strelski dvorec, plemič Nemešnjak,);

• Grlava - Gerle (1265, 10 kmetij), Girlaw, Girlawesdorf;

• Boreci - Boretz (1265, 10 kmetij, strelski dvorec);

• Stara vas - Altendorf (1265

• Stara nova vas - Alteneudorf (1445, 22 kmetij, obrambni stolp);

• Grabitschinczen, Grabatsnitz, Grawischendorf;

• Radoslavci - Radozlausdorf (1265, 18 kmetij), Radislacz (1433), Radischlauczen (1445, 19 kmetij), Radislawczen (1478), Radislafzen (1500);

• Bučečovci - Wultschinsdorf (1265), Woltschitzoftzen (1500);

• Stanetinci - Stanetintzen (1265, 8 kmetij, 1445 pa 11 kmetij)

• Trbegovci - Terbegowtzen (1265, 12 kmetij, 1445 pa 15 kmetij);

• Čakova - Schagow (1280);

• Galušak - Kallussen (1280), strelski dvorec (1300);

• Jamna - Jansdorf (1307), Jam (1445), Jasendorf (1498);

• Sovjak - Sabyach (1356), Zobyach in S.Jorgen phar (1430), Sowiach (1443), Klein und Gross Sobiachperg (1500);

• Dragotinci - Traga Tintzen (1357), Dragotinzen (1445);

• Grabonoški vrh - Grabonoschenperg (1500);

• Slaptinci - Släbatinczen (1382), Slawatinzen (1500);

• Selišči - Celitschen (1412), Zelitsch, Zelosch;

• Župetinci - Suppatincz (1428), Suppotinczen (1443), Supatintzen (1500);

• Bolehnečice - Galaseyczn (1430), Walehneczen (1445, 19 kmetij), Walehnetzen (1500);

• Blaguš - Lagusch (1443), Wlagusch (1445), Plagusch (1500);

• Biserjane - Wesserian (1445, 10 kmetij in 1500);

• Berkovci - Werkawczen (1445, 19 kmetij), Perkhautzen (1500);

• Cerkvenjak (Sv. Anton) - rimska cesta, cerkvica 1299, Czogendorf bei Sand Anthoni (1460), Kirchperg (1491); sedanja cerkev sezidana 1546, vikariat od 1598, župnija od 1630, v župnijskem uradu je Status Animarum 1842-1850, zapisnik zbirce 1829 in ženitveni zapisnik 1813-1881;

• Andrejci - (1265, 12 kmetij, strelski dvorec);

• Čagona - (1445, 3 kmetije);

• Spodnja Čagona - (1445 - 7 kmetij)

• Gaberc - Gabersperg (1500);

• Precetinci - Pecetinczen (1445, 10 kmetij);

• Mala Nedelja - Maestorf (1441)

• Kutinci - Khuttendorf (1445, 7 kmetij), Khuttenperg

• Kupentinci - Gupetinczen;

• Spodnji Ivanjci, Ivanjci - Ybanczerperg, Ybenczen;

• Okoslavci - Walkoslawtzen (1443, iznad vasi je bil grad grofov Leslie), Warkuslecz;

• Korošec - Karassecz, Karner, Koroschitz;

• Ščavnica - Czeynitz, Staentz, Staeuz, Stäncz, Stecz, Steücz;

• Haloze - Kalhss, Kalos;

• Desternik - kapela Sv.Urbanu, zaščitniku viničarjev, postavljena že 1100, cerkev Sv.Urbanu zidana 1505-1515, vikariat od 1618, župnija od 1670;

• Korošak - Coroschkiperg (1451), cerkev Sv.Bolfenka zidana 1649, pod katastrsko občino Sv. Bolfenk so  spadale vasi: Budina, Jelovec, Korošak, Plate, Sv. Bolfenk in Završje;

• Videm - Widem, Vidma (okrog 1680) so imenovali okolico cerkvice, kot kraj se omenja v krstni knjigi od 1680 in ob uvedbi hišnih številk (1770), tudi na tajni topografski karti avstroogrske vojske, ki je nastala v obdobju 1749-1780 je omenjen kraj Vidma, ob znaku cerkvice pa je zapis "Phar St.Georg".

Zanimivo je tudi primerjati, kako so na omenjeni vojaški karti zapisali okoliške kraje. Zato navajam nekaj primerov:

• Videm - Vidma (ob znaku cerkice Phar St. Georg)

• Jamna - Janendorf

• Blaguš - Blagesch

• Kraljevci - Königsdorf oder Kralieva

• Grabonoš - Kronoschendorf (Kravanosh)

• Okoslavci - Okoslavze

• Sovjak - Klein Sobiak, Gros Sobiak

• Galušak - Goloschek

• Gaberc - Gabertsch

• Žihlava - Sicherdorf

• Berkovci - Berkovze

• Bolehnečici - Bolehnezez

• Slaptinci - Slabotinez

• Selišče - Selistie

• Radoslavci - Radosavtevicz

• Precetinci - Beczetineze

• Cerkvenjak - Kircheberg (ob znaku cerkvice Phar S.Anton)

Cerkvenim reformam so sledile upravne in šolske. Od 1770 so izvršili natančen popis vseh krajev in določili hišne številke. Tako so oblasti dejansko ustanovile naborne okraje (več vasi) zaradi nemotenega rekrutiranja vojakov. V vsaki župniji so tudi ustanovili šolo. Ob župniji in šoli so nastale še trgovine in gostilne. Nekateri kraji so se zaradi ugodne lege ali pa prometnih povezav razvili v trge in mesta. Potem so uvedli še sodno in davčno oblast - okraje. Okrog 1823 pa so bile uvedene še katastrske občine. Leta 1850 so uvedli občine, ki so se ohranile vse do 1934.leta.

Po franciscejskem (jožefinskem) katastru 1824 (in pripisu 1879) sta bili ustanovljeni dve katastrski občini, in sicer  Janndorf (Jamna, Jamla) in Wlaguschen (Blaguš). Katastrska občina je hkrati predstavljala naborno števno območje za naborni okraj (kreis). V Vidmu so 1823 zapisani naslednji posestniki po hišnih številkah, in sicer:

1. Pharrhof (1824) in Sv. Juri Fara (1879)

2. Kreft Jakob (1824) in Kreft Jozefa (1879)

3. Krombergar Mihael (1824) in Schianez Josefa (1879)

4. Tschernell Franz (1824) in Stelzer Anton (1879)

5. Kreft Jakob (1824) in Kreft Teresa (1879)

6. Stelzar Mathias (1824) in Stelzer Anton (1879)

7. Schantel Valentin (1824) in Hraschevez Teresa (1879)

8. Hrastovez Jakob (1824) in Hraschovez Ana (1879)

9. Schunko Josef (1824) in Lovrez Anton (1879)

10. Verschitsch Josef (1824) in Munda Anton (1879)

11. Fras Thomas (1824) in Fras Ivan (1879)

12. Kotzmuth Josef (1824)

13. Tribull Josef (1824) in Vaupotitsch Franz (1879)

14. Kreft Jakob (1824) in Kreft Ana (1879)

15. Volkschule (1824, ustanovljena 1780!)

16. Krambergar Mihael (1824) in Ritonja Mihael (1879).

Enake spiske (po franciscejskem katastru, v arhivu RS) je mogoče sestaviti za vse okoliške vasi. V prvi upravni razdelitvi avstrijskih dežel 1850 so pod občino Sant Georgen an der Stainz (Sveti Jurij ob Ščavnici) s 506 prebivalci in 103 hišami, spadali naslednji kraji:

• Videm ali Vidma (Widem), 121 prebivalcev in 20 hišnih številk, sedež občine, šole in župnije;

• Biserjane (Wisserian)

• Blaguš (Wlagusch)

• Brezje (Wresie)

• Čakova (Tschakova)

• Jamna ali Jamla (Jandorf)

Občina je spadala pod okraj in okrožno glavarstvo Maribor (Kreis Marburg), le-ta pa v štajersko pokrajino-provinco (Provinz Steimark).

Po ustanovitvi prve Jugoslavije  so šele 1934 ukinili dotedanje male občine. Tako je nova občina Sv.Jurij ob Ščavnici štela 5.341 prebivalcev in 1299 hiš, z Vidmom kot središčem in je  obsegala naslednje vasi-zaselke: Berkovci, Biserjane; Blaguš, Bolehnečice, Brezje, Čakova, Dragotinci, Gaberc, Galušak, Grabonoš, Grabonoški vrh, Grabšinci, Hrašenski vrh, Jamna, Kocjan, Kočki vrh, Kokolanjšak, Kraljevci, Kupetinci, Kutinci, Mali Moravščak, Okoslavci, Rački vrh, Rinkovci, Rožički vrh, Selišči, Slaptinci, Sovjak, Stanetinci, Sv. Duh na Stari gori, Trbegovci, Videm in Žihlava.

V obdobju nemške okupacije (1941-45) se je občina imenovala Stainztal, ker pač Nemci niso dovoljevali svetniških imen (župnijski urad je sicer uporabljal še staroavstrijski pečat - St. Georgen Phar). Po osvoboditvi, ko so tudi ukinili svetniška imena, se je širši okoliš (krajevni urad, pošta in župnišče) imenoval Videm ob Ščavnici. Po odločbi ustavnega sodišča pa se od 1997 ustanovljena občina zopet imenuje Sv. Jurij ob Ščavnici.
  

3. KDAJ PRVIČ ZASLEDIMO KOROŠAKOVE V JURJEVŠKI ALI SOSEDNJI FARI?

Pri določanju rodoslovnega vrha oziroma korenin se vedno zastavlja vprašanje, ali gre za domorodce (domačine) ali pa prišleke. Iz literature sem lahko zvedel, da nekateri priimki že po svojem pomenu določajo domačine (Lončar, Kolar) ali pa prišleke (Kranjc iz Kranjske, Horvat iz Hrvaške, Korošec iz Koroške in podobno).

Kaj pa Korošakovi? Vedel sem samo za ustno izročilo, da so prišli iz Koroške in da so bili celo plemiškega rodu! Zato sem pazljivo zbiral začetne podatke.

Najstarejši podatek o prisotnosti Korošakovih v jurjevški fari sem odkril naključno. Namreč, ob natančnem pregledu prve krstne knjige sem ob rojstvu Marie Domanco, rojene (krščene) 27. marca 1692 v Bolehnečicih, zasledil tudi zapis, da je njena mati Ursula (roj.okrog 1660) hči Coloman Seidele in matere Marie (roj.okrog 1630), rojene Koroschag! Če upoštevamo, da so se tlačani v tistih časih ženili med tridesetim in štiridesetim letom, potem je logično sklepati, da so bili starši Marije Korošakove rojeni okrog 1595, stari starši pa okrog 1570. leta! Ni pa zapisano, od kje je Marija Korošak prišla v Bolehnečice. Verjetno iz Berkovec, ker so tudi pozneje Korošakove dekline privlačila rodovitna polja in ščavniški tali, predvsem pa pebeci okrog  Bolehnečic, Precetincev in Radoslavcev. Na podlagi tega bi lahko tudi sklepali, da bi Korošakove korenine lahko iskali tudi v Berkovcih, kjer smo v tistem času (okrog 1680) posredno zasledili tudi Koroschak Ursulo iz Berkovec, poročeno s Domanco Andreiem! Čeprav je zelo verjetno, da bi okrog 1630 našli tri Korošakove družine – v Kraljevcih, Grabonoškem vrhu in Berkovcih, je vseeno logično iskati njihove korenine v Kraljevcih, predvsem zaradi najstarejših pisanih sledov.

Korošakov priimek je namreč prvič zapisan v začetni krstni knjigi jurjevške župnije, in sicer dne 25. januarja 1688 ob rojstvu Helene, hčerke matere Lucie in očeta Gregoriga Coroschaga, rojenega okrog 1650 iz vasi König! Dve leti kasneje, 25. oktobra 1690 ob rojstvu sina Gregoriusa istih staršev, je priimek že napisan kot Koroshagk, rojstni kraj pa kot Kralovez (Kraljevci). Pri obeh so kot krstne priče navedeni člani družine Pukel (Hans in Ursula) in Chernell (Stephany in Gera) iz Grabonoša!

Krstne priče bom navajal še pri nadaljnjih Korošakovih potomcih, ker se mi zdi, da tudi te vezi niso samo prijateljske, temveč tudi rodbinske! In drugič, ravno na podlagi "stalnih" prič sem v Kraljevcih ločil dve družini, ki so jih duhovniki skoraj enako zapisovali - Koroschak Gregori in Maria Kovatsch ter Georg Koroschetz in Maria Schmautz! Leta 1694 sta bila Koroschak Gregori in Lucia iz Kralovez krstni priči Margareti Soianiz (Šijanec) iz iste vasi. Pomemben je tudi podatek, da sta bila novembra 1698 v Kraljevcih krstni priči Stephanus Stranschak in Ursula Koroschak, oba iz Werkovtzen. Torej, tudi v Berkovcih je tega leta živela Korošakova družina, žal pa nisem mogel ugotoviti gospodarjevega imena niti njegove starosti. Iz tega in drugih podatkov sklepam, da je v Berkovcih živela vsaj ena družina Korošakovih, ko se je verjetno eden od Korošakovih iz Kraljevcev  okrog 1625 oženil v Berkovce.  Rodbinske in druge vezi Korošakovih med Kraljevci in Berkovci so bile zelo močne. Zdi se, da so se Korošakovi iz Kraljevcev najprej ženili (možili) v Berkovce in Bolehnečice! Tudi v sosednji vasici, Grabonoškem vrhu, sem našel Korošakove, ki so najverjetneje bližnji sorodniki Korošakovih v Kraljevcih, pa četudi je prva krstna priča (Maria Koroschak) iz Berkovec!

Že sem omenil pomen krstnih ali poročnih prič pri določanju posameznih debel, vej pa tudi družin. Poseben primer sem zasledil v Grabonošu, kjer jurjevški (nemški) župniki nisu delali velike razlike med priimki Koroshag ali Koroshez. Namreč, vsakič so pisali tako ali drugače, na koncu pa sem iz Korošakove dobil Koroščevo družino. Razliko sem ugotovil šele po krstnih pričah, ki so jih imeli v daljšem obdobju: Korošakovi - Kolman Kref in Katarina Knaflič, dočim so bile priče pri družini Korošec - Georg Slana in Jožefa Vrabl. Ker sem z navajanjem prič prišel tudi do drugih važnih ugotovitev (prisotnost Korošakovih v Berkovcih), navajam pregled vseh izpisanih krstnih in poročnih prič (kar se lahko še naknadno dopolni):

Seveda sem z največjim pričakovanjem listal ohranjene cerkvene matrikule iz župnije Sv. Antona, vendar na žalost ni ohranjena prva krstna knjiga od leta 1684, temveč sem dobil v roke šele drugo knjigo, ki beleži krste od 1701. leta naprej! Hotel sem predvsem preveriti ustni vir, da so Korošakovi najprej prišli v Župetince in šele potem v Kraljevce! Na podlagi zbranih podatkov sem ugotovil, da navedeni podatek ne drži. Sem pa v viničarskem kraju Čagoni našel Korošakovo družino, za katero je župnik zapisal priimek kot Koroschek!  To je bilo zanimivo odkritje.

Ker sem tiste dni tudi preverjal možne povezave haloške vasice Korošak, sem v Arhivu Slovenije v franciscejskem protokolu katastrske občine Sv. Bolfenk našel podatek, da se je 1823 navedena vasica imenovala Korouschegg. Nisem pa v okolici našel nobenega Korošaka, razen da sta od 1826 v Sv. Bolfenku bivali dve družini s priimkom Korošec (Simon in Filip). Pohitel sem v župnijski urad Majšperg in pregledal vse ohranjene cerkvene matrikule. V mrliški knjigi sem našel vreden podatek, da je v Koroscheku 16. oktorbra 1757 umrla Getrudis, hčerka Georgius Koroscheka! Niti župnik niti prebivalci okoliških krajev se ne spominjajo nobenega Korošaka. Tudi za ime zaselka so mi rekli, da se pravilno izgovarja Korošek! Pozneje sem preverjal izvor imena Korošak (Korošek) na geografskem inštitutu SAZU, pa so mi odgovorili, da so podatek povzeli po znanem krajevnem leksikonu Dravske banovine. Odgovor bi vedel samo urednik leksikona in rubrike prof.dr. Fran Ilešič, rojen v Brezju pri Sv. Juriju ob Ščavnici!

Odgovor sem iskal na vseh straneh. Iz Trsta sem dobil Illyricum - vojaški zemljevid gradov na Slovenskem iz leta 1572, na katerem je bil grad z imenom (M)Koroschaz! Bil sem že prepričan, da gre za grad na vrhu zaselka Korouschegga (s tem pa tudi potrditev teorije o Korošakovih kot graščakih!), pa sem podatek preverjal tudi na Hrvaškem. Iz zgodovinskega muzeja v Varaždinu so mi odgovorili, da gre za njihov grad Moroschaz oziroma dvorec Maruševac!

Potem sem dobil v roke še Blaznikovo Historično topografijo slovenske Štajerske do 1500, izdane v Mariboru 1980, kjer sem na strani 361 našel odločilen podatek, da se je zaselek Korošak leta 1451 imenoval Coroschkiperg! Verjetno je to vedel tudi prof.dr. Ilešič, saj je gotovo  listal urbarje dominikanskega in minoritskega samostana na Ptuju. Menihi pa so upravnike svojih posestev, bojevnike in rokodelce pripeljali naravnost iz Koroške in jih zaradi večje varnosti namestili prav na vrh hriba ali brega, ki so ga enostavno poimenovali - Koroški breg!
  

4. IZVOR PRIIMKA KOROŠAK

Zaradi hudomušnih pripomb glede domačega imena Korošakovih v Kraljevcih - Hrvatovi, češ da gre za "alpske Hrvate", sem novembra 1996 zaprosil za mnenje akademika in prof.dr. Frana Jakopina, svetovno priznanega strokovnjaka za onomastiko (priimke), ki mi je odgovoril takole:

"Ob priimku Korošak (216 oseb v registru prebivalcev Slovenije) moramo zaradi enake osnove Koroš upoštevati tudi priimke Koroša (14), Korošin (36) in Koroš (19). Na sosednjem Hrvaškem priimka Korošak takoreči ni, sta pa priimka Koroša in Koroš, pa tudi njim podoben priimek Koršoš. Obrazilo -ak je lahko slovensko ali hrvaško.

Ker je prvotna lokacija priimka Korošak znana samo z ozemlja, ki je bilo nekoč v stiku s hrvaškim in madžarskim elementom, je mogoče dvomiti, da so ti priimki zares povezani s Koroško (kot je gotovo priimek Korošec). Verjetno je to zvezo vzpostavila šele tim. ljudska etimologija.

Po mojem je treba pomisliti na madžarski kraj Koros (izgovori Koroš) v Baraniji, kjer so tudi Hrvati. Druga vabljiva razlaga se ponuja v madžarskem priimku Korsos (izgovori Koršoš), ki bi ga lahko prevzeli kot Koroš, pomeni pa isto kot naš Lončar ali pa nemško Hafner."

Izvedel sem vzorčno anketo telefonskih naročnikov s priimki Koroša, Korošin in Koroš. Dobil sem zanimive podatke. Priimek Koroša je najčešči v Prekmurju, znan od 1650 in bi zanj veljala teorija prof. dr. Franceta Jakopina. Korošini živijo okrog Ljubljane in gre za mlajši priimek. Priimek Koroš pa je znan ob avstrijski meji in je starejšega izvora. Na nobeni lokaciji navedeni priimki niso pomešani!

Tudi publicista Juša Makovca, po materi Korošak, je mučilo vprašanje izvora priimka Korošak. V svoji knjigi Korenine - Priimki na Murskem polju 1650-1900, 1987, je zapisal domnevo, da priimek Korošak (Koroshag) lahko izvajamo iz madžarske podstave "kurucsag" (Kruc, krucovstvo), v hrvaških zapisih iz 18 stoletja omenjene kot "kurušag" in "kuručag", ker se pogovorno priimek izgovarja kot Korošok! Ker so njegovi predniki (Simon, 1766) izhajali iz Grabonoša oziroma Grabonoškega vrha, je opozoril še na dejstvo, da so prvotni prebivalci teh krajev tatarsko-mongolskega izvora, vsaj sodeč po noši (oblačilih).

Osebno sem o izvoru priimka Korošak začel razmišljati šele, ko sem v krstni knjige jurjevške fare zasledil podatek, da sta 1767 Paul Kotzmut in Maria Koroschak, oba iz Kraljevcev, bila krstna botra neki družini v zaselku Woroschak! Ime sem obračal tako in narobe. Kaj če se je župnik zmotil in namesto K napisal W ali B! V okolici sem našel še nekaj podobnih imen vasi in zaselkov (sosednji Galušak, Rojkošak, Gibinšak, Kobošak in številni drugi). Zaselek je v tistem obdobju štel nekaj duš, ni  pa ga bilo v franciscejskem katastru (1824). Nobeden od priimkov ni asociral na ime zaselka. Zaselek Borošak je še danes v slovenskem atlasu. Izvedel sem pisno anketo vseh sedmih prebivalcev (telefonskih naročnikov) s priimkom Borošak. Odgovorili so mi, da so po poreklu iz Hrvaškega Zagorja in sicer iz vasice Borošaki! Eden od njih je celo vedel, da so njihovi predniki prišli iz sedanje Slovaške (Moravske), torej, da pripadajo delu dudlebškega plemena iz Moravske (Slovaške), ki se je naselilo okrog Št. Ilja in iznad Mure!  Nisem se mogel znebiti podobnosti med Korošaki in Borošaki...

Torej, priimek Korošak bi lahko bil izvorno madžarski, krucovski, hrvaški, uskoški, slovaško-moravski! Samo slovenski ne! Ker to je lahko samo Korošec...Lahko pa bi bil tudi Koroschaz mi je zatrdil prof.dr. Jakopin. Prof. dr. Tomo Korošec pa je naposled le priznal, da je poleg inačice Korošec - Koroška možna tudi inačica Koroušeg (Korošek, Korošak) - Koroška! Sploh pa je to možno izpeljati iz inačice Koroškiperg - Korošek (Korošak). Zato je imel verjetno prav tudi prof. dr. Ilešič, doma iz vasi Brezje in prijatelj Korošakovih iz Vidma, ko je zaselek Koroškiperg oziroma Koroušeg poimenoval kot Korošak!
 

5. OD KOD SO PRIŠLI KOROŠAKOVI V KRALJEVCE?

Ker sem postavil zelo verjetno tezo, da so Korošakovi že okrog 1570 živeli v Kraljevcih, ki so tedaj bili pretežno hrvaška naselbina, pravzaprav utrjeni strelski dvorec, je tudi logično vprašanje, ali so domačini ali prišleki (priseljenci, pribežniki), pa tudi, kdaj in od kod so prišli v Kraljevce?

Točnega odgovora seveda ne bomo našli, saj so Korošakovi, po prvih zapisih v cerkvenih matrikulah, bili tlačani oziroma koloni, pa tako o preteklosti njihove rodovine ni pisnih zgodovinskih virov. Imamo samo en samcat ustni vir oziroma rodbinsko izročilo in nekaj podatkov, iz katerih je možno sestaviti nekaj inačic. Poskusimo:

•       prva inačica predstavlja ustni vir oziroma rodbinsko izročilo, da so predniki Korošakovih prišli direktno iz Koroške v Župetince, od tam v Kraljevce in pozneje v Berkovce, pa tudi, da so bili  kraljevski potomci. Njihov prihod naj bi sovpadal s časom, ko je benediktinski samostan Št. Pavel v Labotski dolini na Koroškem okrog 1200  dobil posest v Prlekiji, tudi v sedanji jurjevški fari. Obstaja tudi domneva, da so se prišleki takoj naselili na vzpetini iznad še ohranjene slemenske rimske ceste, pa je vasica  po kraljevih potomcih tudi dobila ime - najprej Chunegescroge, potem pa Königsdorf - sedaj Kraljevci. To je vsebina sporočila Korošakove tete iz Vidma, pa tudi pripoved Zdenka Korošaka iz župetinske veje, da je njegov oče Jožef Korošak, sodniški uradnik v Ljutomeru, v graških arhivih iskal zgodovinske vire za to inačico. Inačica je skoraj sigurno plod ljudske oziroma rodbinske etimologije. Uspel sem dokazati, da so rodovna debla Korošakovih v Kraljevcih in neposredni okolici (Grabonoški vrh in Čagona) in da so Korošakovi iz Kraljevcev prišli v Župetince št. 29 šele leta 1878! Tudi v arhivu šentpavelskega samostana nimajo podatkov o posesti njihovega samostana okrog sedanje župnije Sv. Jurij ob Ščavnici niti niso v svojih urbarjih iz leta 1289, 1371 in 1640 našli kmetov ali tlačanov s priimkom Korošak! Bilo bi potrebno preveriti, kaj vse je v jurjevški fari imela v posesti benektinska opatija Admont na avstrijskem Štajerskem.
   

•       Druga inačica, ki delno ohranja rodbinsko izročilo glede prihoda iz Koroške, se nanaša na poslednje odkritje, da je dominikansko-minoritska posest Coroschkiperg iz leta 1451 dejansko Korouschegg 1823 in zaselek Korošak iz leta 1934! Ta inačica izhaja tudi iz prakse, da so ob uvajanju cerkvenih matrikul (1683!) podeljevali priimke po kraju (reki, gori) in okolju v katerem so ljudje živeli, pa tudi po nekaterih lastnostih. Prišleke pa so župniki navadno spraševali, od kod so prišli (pribežali). Če so domačemu župniku rekli, da so prišli iz Coroschkiperga, je zapisal priimek kot je slišal - Coroschag (1688) ali pa Koroschek (1715). Ker sem Korošakove točno lociral v jurjevški in antonovski fari okrog 1688, posredno pa celo od 1570, je logično sklepati, da so Korošakovi tedaj tudi prišli v Kraljevce - pribežali v strahu pred Turki ali pa pred maščevanjem nemško-madžarske gosposke zaradi kmečkih uporov! Korošakovih iz Kraljevcev se je pozneje prijelo domače ime "Štihovi"! Razlag je več. Nekaj jih bodo vedeli tudi domačini. Od strica Tončeta iz Vidma pa sem slišal, da so kraljevski Korošaki bili izredno bojeviti in da so večkrat koga "zaštihali"! Se ve, z nožem! Druga polovica 15. stoletja je obdobje najhujših turških vpadov v slovenske kraje, poleg pogostih napadov Ogrov, Krucev in tujih najemnikov. Istočasno pa so se tlačani zaradi neznosnih davkov in slabe zaščite pred Turki, že od leta 1478 začeli pogosto upirati posvetni in cerkveni gosposki. Če samo omenim Haloze, Posavje in hrvaško Zagorje, potem je znano, da se je plemič Fran Tahi  že 1565, pa tudi po velikem kmečkem uporu Matije Gubca 1574, okrutno maščeval podložnim kmetom. Mnogi so bežali na sever, v Prlekijo in še dalje... Zdi se mi zelo verjetno, da se je eden od njih ustavil v Čagoni, drugi pa je našel varno zatočišče v utrjenem strelskem dvorcu oziroma hrvaški naselbini König. Nekaj družin iz zagorske vasi Borošaki se je ustavilo izpred Galušaka. Nemški župnik je njihov zaselek poimenoval kod Woroschak, ker so mu prišleki povedali, da so pribežali iz istoimene vasice hrvaškega Zagorja. Pozneje so se poženili, asimilirali. Verjetno se je nekaj podobnega dogajalo tudi drugje.
   

•       Tretja inačica. Slovenska Štajerska je s  Prlekijo v 15. in 16. stoletju spadala pod Notranjo Avstrijo, ki je bila do 1619 samostojna država nemškega cesarstva. Deželni knez in nadvojvoda Ferdinand Prvi je 1522 zaradi obrambe pred Turki na mejah države postavil številne (27) utrjene strelske dvorce, v katere je nastanil prve skupine hrvaško-srbskih beguncev iz Bosne in Uskokov, ki so opravljali izključno vojaško službo. Ker je v knjigi Status Animarum zapisano, da so Korošakovim iz Kraljevcev št. 14 po domače rekli "Hrvatovi", je to možno tolmačiti na dva načina. Ker se je eden od Korošakovih iz te družine, Simon Korošak okrog 1755 poročil z Uršulo Antonič, verjetno Hrvatico, so domače ime najčešče pripisovali ženinemu priimku, narodnosti ali neki posebnosti. Druga je seveda možnost, da so ravno Korošakovi iz grabonoškovrškega debla bili prvi hrvaški prišleki iz madžarsko-banatskega Korosa (izgovori Koroša), ki so bili 1522 sprejeti kot branilci strelskega dvorca na Grabonoškem vrhu. Morda so se prvi zaustavili v Berkovcih in šele pozneje prišli v Kraljevce ali Grabonoški vrh. Nekaj pa jih je odšlo preko Mure, kjer so jim župniki vpisali priimek Koros (Veržej - Koross, 1675; Koros. 1679; Corosch, 1680) ali Koroša (Boreci - Korossa, 1700)!
   

•       Četrta inačica. V Grabonošu je po zgodovinskih virih živela manjša tatarsko-mongolska skupina, ki se je od domačinov ločevala tudi po posebni noši. Morda je šlo tudi za eno od skupin krucev ali kruciatov, ki so se prvič pojavili 1514. Pretežno so se zadrževali na Ogrskem. Zadnjič so prestopili Muro leta 1710. Znana je resnična pripoved, da so brambovci pri Sv. Jurju ob Ščavnici zajeli sina kralja Krucev, Ferenca, ki se je pozneje oženil z domačinko iz Biserjan, pa so se jurjevški Ferenci imeli za njegovega potomca. Če sledimo razlagi Juša Makovca o madžarski podstavi "kurucsag" (Kruc, krucovstvo), ki je v hrvaških zapisih iz 18.stoletja omenjeno kot "kurušag" in "kuručag", pomeni, da so tiste Kruce okrog Grabonoškega vrha in Grabonoša domačini imenovali kurušag in pozneje tudi korošok ali korošag! Nemški župnik je zapisal priimek kot ga je slišal - Koroschag in Koroschak!
   

•       Morda obstaja tudi peta in še katera inačica! Prepuščam jih mlajšim raziskovalcem, z nekaj napotili. Ko bodo vse cerkvene matrikule prenešene na računalniške diskete (tudi v sosednjih državah), bo potrebno preveriti ali je morda kje pred 1688. letom rojen še kakšen Korošak! Vsekakor bi bilo potrebno pregledati tudi urbarje dominikanskega in minoritskega samostana v Ptuju, pa tudi benedktinskih samostanov Št. Pavel in Admont. Prav tako bi bilo zanimivo pogledati v dunajskem vojaškem arhivu, ali hranijo sezname vseh za vojsko sposobnih podložnikov iz leta 1575, ki so jih sestavljali po ukazu nadvojvode Karla.
    

6. KRAJEVNA IN ČASOVNA MIGRACIJA KOROŠAKOVIH

Predstavil sem shemo krajevne in časovne migracije Korošakovih do 1900, iz katere je razvidno, kam in kdaj so odšli iz svojega kraja. Vzrokov ne bom navajal, saj je šlo pretežno za poroke v sosednje kraje. Notranja migracija je bila izredno majhna, pa lahko sklepamo, da so Korošakovi zelo neradi zapuščali rodni kraj. Kljub dolžniški in gospodarski krizi se je v Ameriko podal samo Anton, rojen 1867 v Berkovcih, za katerim se je izgubila vsaka sled. Bilo je sicer slišati razne zgodbe o bogastvu in podobno. Najbolj gibljivi so bili Korošakovi iz Grabonoša (Prekmurje) in Jamne (Dunaj), med poklici pa vsekakor duhovniki in železniški uradniki.

Tudi novejše migracije so zelo skromne. Pet Korošakovih družin je v Ljubljani, nekaj na Koroškem in na Dravskem polju, po ena na Gorenjskem (Stirpnik) in Primorskem (Šempeter), pa tudi na Hrvaškem (Lovran) in v Bosni in Hrecegovini (Sarajevo). Vsi ostali Korošakovi so ostali v Prlekiji in štajerskih mestih (Maribor, Celje, Ptuj, Ljutomer). V tujini, v Kanadi se nahajajo tri Korošakove družine in ena v Nemčiji.

Nekaj Korošakovih družin je tudi izumrlo (Žihlava, Rožički vrh, Grabonoš in več v Berkovcih). Migracijska shema izgleda takole:

 
7. KOROŠAKOVI – RAZDELITEV NA RODOVNA DEBLA IN VEJE

Genealoška metodologija formiranja rodovnega drevesa nalaga, da se strogo držimo pravila o določitvi krajev in časa nastanka posameznih debel in vej. Za (rodovne) korenine navadno nimamo podatkov o času nastanka, le kraji so nam približno znani. Zato pa velja, da glavno rodovno deblo določimo na podlagi dokumentiranih podatkov iz graščinskih ali cerkvenih urbarjev ali pa cerkvenih matrikul. Deblo(a) imenujemo po rojstnem ali kraju bivanja njegovega začetnika. Glavno ali osnovno deblo ima ponavadi eno ime. Časovno štejemo nastanek debla praviloma od poroke (formiranja družine) ali pa rojstva prvega otroka. Lahko določimo tudi več vzporednih debel, če kraji njihovega formiranja niso preveč oddaljeni eden od drugega. Vzporedna debla imajo lahko dve imeni. Tudi veje določamo na isti način. Navadno določamo tri vrste vej - prve, druge in tretje ali pa starejše in mlajše. Veje naj bi predstavljale določeno družino v eni generaciji.

Za rodovno drevo Korošakovih sem določil naslednje mejnike:

• debla predstavljajo formirane družine v različnih krajih v obdobju od 1570 do 1700;
• prve (starejše) veje predstavljajo formirane družine v obdobju od 1700 do 1800;
• druge (srednje) veje predstavljajo formirane družine v obdobju od 1800 do 1900;
• tretje (mlajše) veje predstavljajo formirane družine v obdobju od 1900 do 1950;
• v rodovniku navajam vse rojene otroke, ženske pa samo do poroke (sprememba priimka zahteva že novi rodovnik), razen mater z nezakonskim otrokom, ki zadrži priimek Korošak;
• rodovno deblo ali vejo predstavljajo direktni nasledniki družine v kraju bivanja (posesti);
• smer grafičnega predstavljanja debla je od spodaj (korenine) navzgor (krošnja), vej pa levo ali desno od debla, v shemi praviloma od leve proti desni, po starosti otrok - dedič je vedno v enem deblu (grafičnem stebru);
• vse Korošakove predstavljam z imenom (velike črke), datumom rojstva, krajem bivanja (rojstva) in letnico smrti s krajem pokopa (groba);
• žene predstavljam z datumom poroke ter imenom in priimkom (velike črke);
• osebni podatki, mlajši od sto let, so objavljeni samo tisti s pisnim dovoljenjem.

Formirane družine so navadno zakonske skupnosti, seveda pa štejejo tudi izvenzakonske skupnosti pa tudi nezakonski otroci, ki so zadržali družinski priimek (Korošak). Za osnovno deblo sem izbral tisto družino Korošakovih, ki se prva omenja v dokumentih. Ker v začetnih knjigah ni vedno vseh potrebnih podatkov, sem seveda za začetnike debel in prvih vej izvršil določeno interpolacijo. Navajam naslednji primer: začetnik debla je umrl 1720, kar je zapisano v mrliški knjigi (uvedena tistega leta, zraven pa še pripisana starost - 60 let), cerkvena rojstna (krstna) knjiga se je vodila od 1683, povprečna življenska doba je v tistem času bila 65 let, tlačani so se lahko ženili okrog 30-tega leta starosti (7 do 12 let so služili vojaščino) - torej, začetnik je bil rojen okrog 1660, prvorojenec pa okrog 1690!

Tako smo po opisani metodologiji dobili:

• osnovno ali glavno kraljevsko deblo po Gregorju iz Kraljevcev (1660-1725);
• drugo, grabonoškovrško-kraljevsko deblo, po Andreju iz Grabonoškega vrha (1670-1735);
• tretje, čagonsko-grabonoško deblo, po Petru iz Čagone (1685-1750)
• četrto, berkovsko deblo po starših (znano samo ime matere Ursule, 1645-1710) Mihaela iz Berkovec.

Celoten pregled rodovnih debel in vej Korošakovih izgleda takole: