|
Rešeto štev. 11,
Ribnica, september 1998
RODOVNIK
ANDOLJŠKOVIH
Že nekaj let nazaj, se v Luknji (ob propadajočem mlinu) ali
pa v gostilni v Sv.Gregorju, zbirajo iz vseh koncev Slovenije člani
rodovine Andoljškovih. Najprej se vsi novodošli ozrejo proti zaselku
Andol, od koder izvira rodovina, potem pa se na pokopališču poklonijo
spominu idejnega avtorja tega rodovnika Dr. Ladotu Andoljšku, znanem
ortneško - ribniškem zdravniku. Redno prihajajo na ta srečanja tudi
Andoljškovi iz Trsta, ki so sami poiskali vasico Andol in potem prišli v
stik z avtorjem rodovnika vseh Andoljškovih - okrog 250 družin samo iz
Slovenije, da prek 50 družin v ZDA ne štejemo!
Ko smo pred leti začeli sestavljati rodovnik, so mnogi
menili, da Andolški nisu v sorodu z Andoljški! Pa so se motili! Priimke
in imena so od 1593. zapisovali v urbarje pisarji ortneških graščakov
Moscon - Lichtenberger, šele od 1662. pa tudi župniki ob rojstvu
(krstu). Oboji so zapisovali priimke in imena tako kakor so jih slišali.
Zato se ni čuditi genezi priimka, poudarjena na prvi strani rodovnika,
in sicer: Landolschekh, Dolinschekh, Andolscheg, Andolszek,
Andolschekh, Dolschekh, Andulsizh, Dolsek, Andolšek (prevod iz
nemškega Andolschek) in Andoljšek (začeli pisati slovenski
župniki v Ribnici), v ZDA pa večinoma Andolshek.
Po pregledu vseh graščinskih urbarjev (ortneških, turjaških
in ribniških), smo naredili zelo natančno rekonstrukcijo razvoja
rodovine in ugotovili izvor v zaselku Andol od približno 1550. leta
(Vennzel Landolschekh v Andolu in Michell Dolinschekh v Retjah v
ortneškem urbarju 1593, in Jurij Andolscheg v Sodražici v ribniškem
urbarju 1621). Ugotovili smo tudi, da se ni preveč zanesti na tuje
(nemške) zapisovalce priimkov (trikrat različno zapisano: Landolschek,
Andolschek, Dolinschek - Dolschek!), kakor tudi, da je za sestavo
rodovnika najvažnejša pravilna razvrstitev moških naslednikov
(dedovanje) po kraju in času, torej izvora po deblih in vejah! Namreč,
na podlagi navedene rekonstrukcije smo določili korenine in glavno
andolsko deblo (152O) in tri vzporedna debla: retijsko - velikopoljansko
(1560), sodražiško (1600) in žimarsko (1615). Za vsako deblo smo potem
določili prve veje (do 1800), druge (do 1900) in tretje veje (od 1900),
pa tako ni Andoljškove družine, ki ne bi našla svojih prednikov! Za
vsako družino smo pregledali cerkvene in matične knjige, pa tudi Status
Animarum in ohranjene arhivske listine.
Rodovina se ponaša z eno akademikinjo, senatorjem (ZDA),
množico intelektualcev, poslovnežev, obrtnikov, suhorobarjev, mlinarjev,
železničarjev in kmetovalcev. Zavednih Slovencev!
V ribniškem graščinskem arhivu je ohranjena v slovenščini
zapisana sodna zaprisega z dne 6.2.1700, v kateri: "...iest Stephan
Andolscheg, orrtneške kmeth, perschosem...koker nam boch...ienoi ta
presegnana bres vsega greschniga madescha spatscheta deuviza...Maria...Amen!"
V policijski dosje ortneškega gospodstva je 1780. leta vložen
zapisnik o hudem tepežu slemenskih fantov, v katerem je sodeloval tudi
Vallentin Andolscheg iz Goriče vasi, v katerem piše: "Jest... Perseschem
Bogu usigamogotschnimo eno tschisto inu Pravitschno Persego... koker
reis menij Bug Pomagaj. Amen!"
V vojaškem dosjeju istega gospodstva pa je iz 1811. ohranjen
dokument, v katerem je Andolscheg Andre iz Žukovega pred odhodom polka
ilirskih lovcev na Napoleonov zimski pohod v Rusijo s križcem potrdil
prisego francoskemu cesarju v slovenščini, ki se začne: "Jest...
persheshem podloshnost tem postavam tega zessarstva inu Svestoba
Zessarjou...!"
Rodovnik je potreben zaradi lastne identitete, da naši otroci
vedo odkod izvirajo in kolikšna je njihova rodovina doma in po svetu.
|
Objavljeno v novomeški reviji Rast štev.
1/2005
JANEZ ANDOLŠEK IN
RUDOLF ANDOLJŠEK V LOKALNI ZGODOVINI TREBNJA
(genealoški oris)Ljudje stopajo v zgodovino s svojimi
dejanji. Tudi Janez Andolšek iz Trnja in Rudolf Andoljšek iz Pluske,
sorodnika, sta verjetno zapisana v lokalni zgodovini Trebnja. Pazljivi
bralec je morda pomislil, da sem se zmotil pri zapisovanju priimka.
Priimek obeh sorodnikov je zares napisan v dveh inačicah – Andolšek in
Andoljšek, nemški (-lschek) in slovenski (-ljšek). Še nedavno tega pa so
v Trnju in na Pluski mislili, da gre za dve različni rodovini…
Ko sem se priženil v to rodovino, so tudi
meni zatrjevali, da gre za dve popolnoma različni rodovini. Ker sem pa
imel že nekaj genealoških izkušenj pri sestavljanju rodovnikov po svojem
očetu in materi, sem se seveda lotil tudi rodovnika ženinih staršev
oziroma priimkov, po očetu Andoljšek (tudi Andolšek) in po materi, Kljun
(tudi Klun). Delo je trajalo štiri let. Bilo je potrebno pregledati vse
cerkvene knjige v arhivu ljubljanske Nadškofije, obiskal pa sem tudi več
župnijskih uradov po Dolenjski. Ko sem pregledal vse cerkvene vire do
leta 1680, sem se lotil še graščinskih urbarjev in prav v teh urbarjih
sem našel rodovniške korenine ene in druge rodovine. Konkretno: 1593 sem
našel v zaselku Andol, v ortneški graščini, dve družini Andoljškovih, v
urbarju ribniških gospodov pa je 1575 v vasi Bukovica prvič omenjena
rodbina Kljun, v Retjah, Sodražici in Žimaricah pa sem našel še druge
Andoljškove.
Seveda zapisi priimkov so bili drugačni,
saj so tako graščinski pisarji, kot tudi župniki, bili nemške narodnosti
pa so priimke in imena zapisovali tako kakor so jih slišali izgovarjati.
Verjetno je veljalo je tudi nekakšno pravilo, da je vsaka družina imela
drugačen priimek, saj so župniki dodajali vsaki družini iste črke ali
pripone. Konkretno, prva dva zapisana priimka dveh družin iz zaselka
Andoll na Slemenih sta bila zapisana takole: Landolschekh in
Andolschekh. Ko sem raziskoval izvor priimka oziroma ime vasi, so mi
domačini iz vasice Andol zatrjevali, da je ime nastalo iz dveh besedi
»tan dul« oziroma »andul« (tam spodaj). Kasneje sem v cerkvenih knjigah
zares našel tudi priimek Andulsek. No, v nemško-slovenskem slovarju sem
verjetno našel rešitev. Beseda »landol« namreč pomeni »vasico izpod
cerkve«. In zaselek Andol je zares bil neposredno izpod starodavne
cerkvice sv. Gregorja na Slemenih. Ko sem analiziral še vse ostale
priimke na Slemenih, sem lahko ugotovil dvoje: prebivalci posameznih
zaselkov so imeli še pretežno priimke po nazivu zaselka (Levstik –
Levstiki, Maršič – Maršiči in podobno), obenem pa sem tudi ugotovil, da
nekatera imena zaselkov vsekakor niso slovenska, kakor npr. Marolče,
kjer so sicer zapisani vaščani s priimkom Marolt, vendar je znano, da je
šlo za türinške in frankovske priseljence, ki jih je 1350 pripeljal
ortneški grof Friderich, pa je tako v nekaterih krajih (Rašica, Strmec)
v urbarju turjaških graščakov zapisan tudi njihov izvorni priimek –
Maürolldt!
Po časovnem zamiku sem od 1593 zasledil
naslednje zapise priimka: Landolschekh, Andolschekh, Dolinschekh,
Andolscheg, Andolszek, Dolschekh, Andulsizh, Dolsek, Andolschek in po
letu 1848 Andolšek, kmalu zatem pa tudi Andoljšek. Obe zadnji obliki
priimka sta se menjavali, nazadnje pa je obveljalo zadnji izpisek iz
rojstne knjige, po letu 1918 pa največkrat kar šolsko spričevalo.
Bil sem prepričan, da gre za enovito
rodovino, čigar korenine segajo v zaselek Andol okrog leta 1520, ki pa
je že po graščinskih urbarjih lahko razdelimo na štiri debla, in sicer:
andolsko kot glavno (1520) in tri vzporedna – retijsko (1560),
sodražiško (1600) in žimarsko (1615). Mimogrede naj omenil, da je
rodovniško delo pravo garanje, saj sem samo za pregled 24 debelih
urbarjev ribniških graščakov v Arhivu RS potreboval 3 mesece
pregledovanja! Iz teh izpiskov sem lahko naredil samo
rodovniško-lastninsko rekonstrukcijo po vaseh na listu papirja formata
A/4. Zato ni čudno, da sem za celoten rodovnik porabil kar štiri leta.
Seveda se je trud splačal: v Luknji pri Ortneku, ob starem Andoljškovem
mlinu, smo 1994 priredili piknik za vse Andoljške & Andolške! Dokazal
sem, da gre za enovito rodovino!
V župnijskih uradih Ribnice, Velikih
Lašč, Sv. Gregorja in Sodražice sem celo dobil na vpogled t. i.
družinske knjige oziroma Status Animarum, ki je največji pripomoček
vsakemu rodoslovcu, saj je v določenem kraju vpisana celotna rodbina od
1750 leta pa naprej.
Intelektualni prvakinji Andolškovih,
pokojni akademikinji Lidiji Andolšek - Jeras, sem narisal tudi družinsko
drevo s koreninami od 1520 leta naprej. Seveda je risbo obesila na steno
in ko so jo tujci spraševali iz katere plemiške družine izvira, se je
nasmejala in povedala, da so njeni predniki bili tlačani grofov iz
Ortneka, Turjaka in Ribnice.
Seveda pa je za vse ostale Andoljške, ki
sem jih navadno lociral kar po telefonskem imeniku, je bilo potrebno
navezati najprej pisne stike, zaprositi za osnovne podatke in šele
pozneje obiskati župnijski urad. Ker sem prav za Andoljškove iz Novega
mesta, Mraševa, Trebnja, Trnja, Pluske, Boštanja in Sevnice imel nekaj
zanimivih izkušenj, jih bom na kratko nanizal, da se bo vedelo kako so
prišli v te kraje!
Sredi tega dela na rodovniku je R.
Andolsek iz Trsta obiskal vasico Andol in enemu od vaščanov povedal, da
predvideva izvor svoje rodovine iz njihovega zaselka. Ker sem prav tisti
dan bil v Andolu, so ga napotili kar k meni na vikend in potem še v
Ljubljano. Tržaški Slovenec, Andoljšek, je sicer našel svoje izvorne
korenine, ni si pa vedel razložiti, kako je bil njegov stari oče rojen v
okolici Trebnja, v vasici Češnjevek. Obljubil sem mu, da bova stvar
hitro rešila. Prosil sem matični in župnijski urad v Trebnju za izpiske
Andoljškovih in ko sem na istih zasledil tudi vasico Češnjevek, sva se s
soprogo podala na nedeljski izlet. Ustavila sva se na začetku vasi pri
prijazni družini in jih zaprosil za pomoč. "Ja, seveda," so rekli, "prav v
njihovi stari hiši še živi starka, ki je bila dekla pri Andoljškovih."
Seveda sva jo obiskala in zvedela marsikaj zanimivega, tudi to, da so
imeli nedaleč iz vasice vinograd v veliki strmini. Vedela je tudi to, da
je eden od sinov bil avstro-ogrski vojak, ki je pozneje postal cestar v
Trstu! Takoj sem telefoniral v Trst in presenečenemu R. Andolsku
povedal, da smo našli celo rojstno hišo njegovega starega očeta –
cestarja iz Občin pri Trstu. Seveda je tržaški Andoljšek s kompletno
fotografsko in snemalno tehniko obiskal rojstno hišo svojih prednikov,
glavni objekt pa je bila starka, dekla pri Andoljškovih. Tako smo
identificirali Andolškove v Trstu, ki so izvirali iz Češnjevka. Kako in
kdaj pa so prišli v Češnjevek?
Del Andoljškovih iz Novega mesta oziroma
okolice (Kot) sem hitro identificiral, saj je šlo za ženine bratrance in
sestrične. Vendar ostali niso vedeli, od kod prihajajo. Tako sem
vzpostavil pisne stike še z Andolškovimi iz Velikega Mraševa, Boštanja,
Sevnice, Trnja in Pluske. Kmalu zatem sem jih tudi osebno obiskal. Ko
sva s soprogo obiskala Andolškove v vasici Trnje, sva slišala pripoved
že upokojenega strojevodje, da mu je oče naročal, ko bo vozil lokomotivo
na progi Kočevje – Ljubljana, naj pogleda tudi proti Luknji, k
Andoljškovemu mlinu, od koder naj bi prišli stari oče kot mlinar v
Šentlovrenc! Torej, zopet mrzli bratranci! Nekaj podatkov smo poiskali
še v šentlovreškem župnijskem uradu, pa smo tudi to vejo »končali«! Šlo
je za Andolškove iz Luknje (mlinar), ki so v Šentlovrencu prav tako
zgradili mlin, pozneje pa so postali zlasti progovni delavci oziroma
železniški uslužbenci, vlakovodje in podobno. Po domače so jim rekli »Malnarjevi«,
njihovi potomci pa danes živijo v Trnju, Kukenbergu, Pluski, Brezovici
in seveda v ZDA in Italiji. Najbolj zanimivo je bilo srečanje starih
znancev iz Trnja, Kukenberga in Pluske, ki so kar naenkrat postali
sorodniki. Spremenili so se odnosi, skupaj so začeli iskati korenine!
Torej sta tudi Janez Andolšek iz Trnja in Rudolf Andoljšek s Pluske
sorodnika iz iste lukenško-šentlovrenške veje!
Seveda, najbolj zanimiva pa je pripoved o
Andolškovih v Boštanju, Sevnici, Velikem Mraševu in okolici. Nobena
družina ni vedela za svoje poreklo, pa tudi iz cerkvenih knjig se ni
dalo zaključiti, zakaj so se Andoljškovi fantje poročili v te kraje. Ker
sem obenem zbiral gradivo za t. i. Ilirski polk, ki je leta 1812
sodeloval pri Napoleonovem zimskem pohodu v Rusijo, sem tudi ugotovil,
da so Andolškove družine nastale prav v času Ilirskih provinc! Porodila
se mi je domneva o vojaških beguncih oziroma dezerterjih, ki sem jo tudi
kmalu dokazal. Namreč, pri pregledu arhiva ortneške graščine sem našel
tudi nekakšen vojaški dosje o mobilizaciji v obdobju Ilirske province,
ko so Francozi izvajali nabor vojakov za Ilirski polk in druge enote.
Naborni okraj je imel sedež v Sodražici. Zasledil sem tudi primer štirih
Andolškovih iz zaselka Žukovo nad Velikimi Poljanami. Na prvi »štelungi«
(naboru) je bil eden od Andolškovih potrjen za francoskega vojaka (našel
sem celo njegovo pisno prisego francoskemu cesarju v slovenskem
jeziku!), medtem ko so se ostali trije pojavljali na teh seznamih še
pozneje z oznako – dezerter! Izpisal sem njihova imena – bila so imena
mladih ženinov v Češnjevku, Boštanju in Sevnici! Torej so se poročili v
kraje, ki so bili izven meja Ilirske province! Podobno se je zgodilo s
predniki Andolškovih iz Velikega Mraševa in Podloga, ki so izvirali iz
zaselka Petrinci pri Sodražici.
Moj namen seveda ni, da bi opisoval
zgodovino posameznih Andolškovih družin, saj bi za to potrebovali več
prostora. Gotovo bi bilo zanimivo pričevanje o celi veji Andolškovih in
Maroltovih (mati Andolškova) iz Trnja, tudi o Štefanu, ki je 1896 prišel
v ZDA, in s katerimi smo vzpostavili pisne in internetne stike, pred
nekaj leti pa smo dočakali tudi njihov obisk iz ZDA. Glavno srečanje
Andolškovih in Maroltovih je bilo v Veliki Ševnici. Otroci pa prek
Atlantika vzdržujejo internetne povezave in sledili so že prvi povratni
obiski.
Toliko za uvodni genealoški oris
Andoljškove rodovine.
Pozornost bralcev bi zadržal samo na dveh
– Janezu Andolšku iz Trnja in Rudolfu Andoljšku iz Pluske, ki sta
postala del lokalne zgodovine Trebnja. Imena obeh sta vklesana na
spomenikih, zato ju tudi omenjam. Na spomeniku ob cerkvi v Trebnjem, ki
je bil postavljen 1918 v spomin na »padle junake«, je tudi ime Rudolfa
Andoljška s Pluske. Na spomeniku padlim partizanom v Veliki Loki pa so
omenjeni trije sinovi Janeza Andolška iz Trnja, ki pa je znan tudi kot
ljudski pesnik!
V Veliki Loki stoji spomenik padlim
borcem NOV, na katerem so vklesana tudi imena treh sinov Janeza
Andoljška iz Trnja: Štefana, Poldeta in Jožeta. O tem je pisal Dolenjski
list že leta 1957, leta 1998 pa je Tone Gošnik omenil, da poseduje tudi
zvežčič Janezovih pesmi z naslovom »Veliko Loškim lovcem za kratek čas
zložil Andolšek 1912«, ko je napisal na 23 straneh 68 štirivrstičnih
šaljivih kitic na račun svojih lovskih tovarišev iz zelene bratovščine.
Marca 1999 je gospod Tone Gošnik, prej novinar in glavni urednik
Dolenjskega lista, zanimivo in lepo ohranjeno knjižico predal v shrambo
rokopisnemu oddelku knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu, kopije pa
Andoljškovim v Trnju in drugim, tudi Andolškovim v ZDA, kjer priletna
vendar živahna Agnes (Neža) Čebašek iz Gowande še edina govori in piše
slovensko. Janez Andolšek je svojo lovsko pesem takole zaključil:
66
To pesem vam je zložil
en kurji barantač,
ker z tem bi rad zaslužil
si nekaj zajčjih krač.
67
Če dočakam drugo leto
bom šel na lov jaz z vami
potem bo zajc presneto
tresel se pred nami.
68
Jaz vas naučil bom lepu,
da more se drugače
zajcu strahopetnemu
vmerit kosmate hlače.
V družinski knjigi oziroma Status
Animarum za Andolškove na Pluski 11 sem v rodovnik zapisal, da se je
Martinu Andolšku iz Šentlovrenca in Mariji Grkovšek rodilo 7 otrok, med
njimi 16. 4. 1893 tudi sin Rudolf. Čeprav sem med obiskom na Pluski
gospodarja Stanka podrobno spraševal o starših in sorodstvu, mi o
Rudolfu ni znal ničesar povedati. Šlo je za edinega Rudolfa med
Andolškovimi, zato sem si njegovo ime zapomnil. Namreč, ko sem ob neki
priložnosti zbiral podatke o slovenskih dobrovoljcih v srbski vojski
1912–1918, sem v zborniku Kladivarji naletel tudi na fotografijo
avstro-ogrskih častnikov, ki so se 1916 v ruskem ujetništvu odločili za
prestop med srbske dobrovoljce. Seveda sem kopijo slike poslal na Plusko
in zaprosil že priletnega Stanka, naj pobrska po spominu o stricu
Rudolfu. Ko sem zvedel, da je 90-letni Stanko s Pluske hudo zbolel, sem
ga obiskal. Prinesel sem mu tudi buteljko žlahtnega burgundca, pa je
celo popil kozarček in mi začel pripovedovati o stricu Rudolfu. Ker je
bil najmlajši otrok, so ga dali študirat. Postal naj bi profesor v
Trebnjem ali Novem mestu, vendar je moral že takoj ob začetku svetovne
vojne obleči vojaško suknjo. Iz šematizma avstro-ogrske vojske za 1917
je vidno, da je bil Rudolf Andolšek 15. 5. 1915 povišan v rezervnega
praporščaka in da je bil pripadnik 79. pehotnega polka. Na ruski fronti
je panslovansko usmerjeni Rudolf Andoljšek (z »j«) kmalu nato prestopil
na rusko stran in se priključil srbski vojski. Namreč, na fotografiji
omenjenega zbornika, na strani 338, je skupina Slovencev, pripadnikov 1.
srbske dobrovoljske divizije v Odesi leta 1916. Pred njegovim imenom je
križec. Bolni Stanko mi je povedal, da je stric Rudolf padel kot srbski
dobrovoljec in da je njegovo ime vklesano na spomenik ob zidu trebanjske
cerkve v čast »junakom prve svetovne vojne«. Nazaj grede s Pluske sem si
spomenik ogledal. Verjetno je padel okrog 1917, še preden je 1. divizija
prispela na solunsko fronto. Morda bo kdo kaj vedel več o mladem
profesorju, častniku in junaku s Pluske …
Ko so občinski možje postavljali
spomenik, so verjetno imeli sezname padlih pa tudi kakšno obrazložitev.
Morda je kdo napisal tudi spomine. V župnijskih arhivih je gotovo še
kakšen račun za postavitev spomenika.
Viri:
- Marijan F. Kranjc, Rodovnik Andolšek –
Andoljšek, 1520–1996
- Stanko Andolšek, Pluska 11, pokojni, ustna izjava o stricu Andoljšek
Rudolfu, 2003
- Dobrovoljci kladivarji Jugoslavije 1912–1918, zbornik, 1936, Ljubljana
- Tone Gošnik, Zares je mrtev le, kdor je v smrti sam…, Dolenjski list,
29. 10. 1998. Novo mesto
- Janez Andolšek, Veliko Loškim Lovcem za kratek čas zložil…, Trnje,
1912, sedaj v rokopisnem oddelku knjižnice Mirana Jarca v Novem mestu.
|
