Zvočna razmišljanja/Sound deliberations

"Nobody knows where our personalities pass on the another existence or sphere, but if we can evolve an instrument so delicate as to bi manipulated by our personality as it survives in the next life such on instrument ought to record something."
-- Thomas Edison 1928 --

Vsi tvoji spomini, vsi tvoji strahovi.

"Za izhodišče je votlina katere tema vzbuja nelagodje . Vstop v neznano je že prestop v potencirano zaznavo in ojačitev zvoka votline uvod v predstavo. Tisto kar pogum krepi zvok prši iz oblike zunaj v razlike znotraj . Globoko v glavi podobe spomina oživijo kot mikrofonije strahu, ki premodulirajo navade. Varno postaja nevarno in zgubljeno še bol zgubljeno iz teme ni luči iz ušes boli, telo se pospreja v temo, mrčes v agoniji posempla skrbi. A frekvenca vzorčenja je taka, ki izkušnjo razstavi zato da bi demodulirano znova bilo čisto kot solza kačjega pastirja, ki se oddahne nad potokom predno pade v vodo. Psiha se zgodi socialnemu iz navade ne iz svobode in vse zadeva izmenjavo od vhoda do izhoda brez relacije in smeri, kot da je eno in isto v trajanju. A resnica ni harmonična je prasica, ki fantazmo razmaže po stenah votline, da jo gledamo vsi in to v temi pred sabo. Vendar v času ni trajanja iz slikce v slikco vse mineva vsak flash se zgodi da drugi nastane, čist, digitalen, ponovljiv, ki se v temi prikaže v tišini na steni votline. Zvok roji, v spominu zunaj ga ni, samo sence v svetlobi kažejo svoje naveličane oči."
-- ROR 26.4.2005 --

UPOR ZOPER POEZIJO

"Še nikdar ni smo napisali ničesar, če ne štejemo tistih odkruškov inkarnacije duše, toda duša je, v trenutku, ko vstopamo v poezijo, že ustvarjena (in to ne s strani nas samih). Poet, ki piše, se nanaša na Besedo, ta pa na lastne zakone. Nezavedno pesnika avtomatično verjame v te zakone. Domišlja si, da je s tem svoboden, vendar ni tako. Nekaj je v ozadju njegove lobanje, nekaj nad ušesi njegovih misli. Kaj neki cvete v njegovem tilniku, zakoreninjeno tjakaj, že predno je zaživel svoj obstoj? On je potomec svojih del, brzčas,vendar njegova dela niso njegova, kajti karkoli je v njegovi poeziji njegovega, tega ni izrazil on, temveč tisti nezavedni tvorec življenja, ki je usmeril njegovo pozornost na življenje, z namenom, da ne bo samosvoj poet, z namenom, da življenja ne bo določal on sam; tisti nezavedni tvorec življenja, ki mu očitno ni bil nikoli preveč naklonjen.
Nočem biti poet svojega poeta, poet tistega sebstva, ki si domišlja, da me je določilo in izbralo za pesništvo, temveč sem raje poet –kreator, ki se upira egu in sebstvu. In v um kličem tisti starodavni punt zoper oblike, ki se nadvije name. Z revoltom zoper ego in sebstvo se razbremenim vseh zlih inkernacij Besede, ki niso bile za človeka nikoli nič drugega, kot le gnil kompromis med strahopetnostjo in iluzijo; in nočem posedovati lastne Besede, ki prihaja od ne vem kakšega astralnega libida, ki se popolnoma zaveda formacij želje, denimo, ki je moja in izključno moja. V oblikah človeške Besede gre za delovanje skranje požrešnosti , skrajnega samo-žrtja, zaradi česar se poet, povezan z objektom, zdi samemu sebi kakor použit od njega. To je zlodelo , ki se tesno oprijema ideje imenovane »in Beseda je meso postala«, toda resnični kriminal je takšno idejo sploh prepustiti. Libido je je žival-misel, in to so taiste živali, ki so bile lepega dne spremenjene v ljudi. Beseda, ustvarjena skozi te ljudi, je ideja spreobrnjenca/invertita, pokopanega zaradi njegovega živalskega odziva na stvari, invertita, ki je pozabil (zradi tiranije časa in stvari), da je Beseda bila ustvarjena. Ivertit je nekdo, ki požira lastno sebstvo, ki želi , da ga le-to hrani, saj v njem opreza za svojo materjo, katero hoče posedovati, zaradi želje po samem sebi. Primitivni postopek incesta je sovražnik poezije in krvnik poetične brezmadežnosti. Ne želim si pojesti svojih pesmi, temveč jim podariti svoje srce. Kaj neki je moje srce v odnosu na mojo pesem? Moje srce je tisto kar ni moj ego. Podariti sebstvo svoji pesmi pa pomeni tudi tvegati možnost, da te pesem posili. In če sem Devica za mojo pesem, morai ta biti deviška v odnosu do mojega ega. Jaz sem tisti poet, ki se je nekega dne opazoval trčiti ob materijo, in materija me ne bo nikoli požrla, mojega ega. Ne maram, da se starodavni refleksi, posledice starodavnega incesta, plazijo iz animalne ignorance Deviškega zakona življenja. Ego in sebstvo sta tisti katastrofični stanji bitja, v katerega se Živeči Človek dopusti ukleniti s strani oblik, ki jih je zaznal sam od sebe. Ljubiti svoj ego pomeni ljubiti smrt, zakon Device pa je neskončen.
Nezavedni tvorec naših sebstev je tisti starodavni kopulator, ki se osvobodi z namenom zagrešiti še več vulgarnih čarodejstev, tisti, ki ima na vesti najgnusnejšo coprnijo, s pomočjo katere se večno vrača nazaj k svojemu od nekdaj istemu sebstvu, čezenj in nadenj, tako, da je zmožen celo iz trupla izvabiti besedo. Libido je defenicija tega mrliškega poželenja, strmoglavljajoči človek pa invertni kriminalec.
Tako primitiven sem, neutešen zaradi nepopravljive groze stvari. Ne želim se reproducirati v stvareh, vendar hočem, da se stvari pripetijo skozi moje sebstvo. V svoji pesmi nočem ideje svojega ega, kakor si tudi ne želim, da bi v njej zopet srečal samega sebe. Moje srce je tista večna Vrtnica, porojena iz magične moči križa. Tisti, ki je križal samega sebe, se ni nikdar povrnil k samemu sebi. Nikdar. Saj je življenje pravtako prepustil sebstvo, s katerim se je križal, zatem, ko ga je v sebi prisilil, naj postane bitje njegovega lastnega življenja.
Želim si le eno: biti vedno poet, ki se žrtvuje v Kabali sebstva zaradi brezgrajne koncepcije stvari."
-- Antonin Artaud -- (Prevod: Ljubo Divljak)

Theory And Japanese Noise Music (.pdf file)