KLUB 4000+ JE ZOPET UDARIL

 

Niti mesec dni po ustanovitvi kluba 4000+, ki so ga ustanovili 15.07.2005 na Breithornu (4164m) člani planinskega društva Vrelec, Rogaška Slatina: Jože, Vlado in Gorazd, je klub uspešno izvedel podvig na najvišji vrh zahodne in centralne Evrope, Montblanc 4808 m. Podviga so se udeležili: Jože Lipnik, Vlado Vistoropski, Gorazd Lipnik, Drago Kregar in Jože Gretič. V nestabilnih vremenskih pogojih je bil na kratko določen termin odprave od 11. do 14. avgusta. Kljub kratkim časovnim kriterijem sta nam priskočila na pomoč Športna zveza Rogaške Slatine in Planinsko društvo Vrelec, Rogaška Slatina. Tako je bil finančni zalogaj podviga občutno manjši (pribl. 350 eur./osebo).  Prispevku sponzorjev se zahvaljujemo vsi udeleženci podviga. Spremljanje vremenskih pogojev nas je prisililo, da smo na hitro odrinili že v četrtek, 11. avgusta zvečer. Čakala nas je naporna nočna vožnja. Pričakovali smo prevoz brez zastojev zaradi poznih nočnih ur. A nas je pri Milanu čakalo neprijetno presenečenje. Zaradi nočnih del na avtocesti smo križarili 80 km po lokalnih cestah. Namesto mirnega dremeža smo vsi živčno spremljali smerokaze in buljili v dlančnik z navigacijo. Italjani so nam pridno pobirali dnar s cestninami, a tudi Francozi niso bili od muh in so nam pobrali 30 eurov za predor pod Montblancom. Po 10. urah vožnje v dežju smo prispeli na spodnjo postajo vlaka Tramway Du Mt Blanc, v kraju Le Fayet (Saint-Garvais). Kombi smo parkirali ob postaji. Kljub jutranji dremavosti smo že bili nabiti s pozitivno energijo. Vse se je začelo v najboljših pogojih. Ujeli smo prvi jutranji vlak, nebo se je naenkrat razjasnilo. Še WC-ji na bližnji železniški postaji so se ravno odprli, da smo še zadnjič izkoristili ta prostor v civilizaciji. Zobata železnica nas je iz doline popeljala na orlovo gnezdo (Nid d'Aigle) na višini 2372 m. Povratna karta za vožnjo med depandansami ob smučiščih je stala 22 eurov. Z Orlovega gnezda smo se odpravili s polnimi nahrbtniki do planinske koče Tete Rousse 3167 m visoko. Pot je potekala med grobo nametanim kamenjem. Pogled navzgor se je ustavljal na zgornjem robu visoke stene, kjer je 3800 m visoko stala koča Gouter Refuge. Ker smo se na pot odpravili na vrat na nos, na tej koči ni bilo mogoče rezervirati nočenja, tako da so nas postelje in večerja čakali nižje na Tete Rousse. Na kočo smo prišli v dopoldanskih urah in v sončnem vremenu. Po vseh formalnostih smo se zvalili v spalnico, kjer smo si nabrali moči s popoldanskim spancem. Pozno popoldne smo martinčkali na soncu in čakali na dobro večerjo. Naslednji dan smo zgodaj ob 2:30h začeli osvajanje vrha. Najprej nas je čakal najnevarnejši del pohoda: prečenje udora s stalno padajočim kamenjem, ki smo ga pretekli v vmesnem času, ko se ni slišalo padanje kamenja. Nadaljevali smo s plezanjem v 700 m visoki steni do koče Gouter Refuge, kjer smo si vzeli 30 minut počitka v toplih prostorih. Pot smo nadaljevali v snegu in megli do višine 4200 m, kjer nas je pričakalo sončno vreme visoko nad oblaki. Ravno pravi čas so se megle razbežale, da smo Drago, Jože G. in Gorazd skočili na bližnji štiritisočak, Dôme du Goûter  (4304 m). Pot smo nadaljevali do bivaka Vallot Refuge, kjer so pogoji zahtevali vrhunsko tehnično pripravo. Oborožili smo se z derezami in cepini in počasi nadaljevali pot proti vrhu. Višina je počasi začela kazati zobe. Korak se je popolnoma upočasnil, pojavljati so se začeli glavoboli, vrtoglavice in slabosti. Počivali smo na vedno krajši rok. Proti vrhu je tudi začel pihati hladen veter s severa. Vsi člani odprave smo vrh osvojili v soboto 13. avgusta ob 13 uri. Na vrhu nas je pričakal veter 40 km/h pri - 10°C in jasnem vremenu. Zopet so se na vrhu štiritisočaka zbrali vsi člani ustanovne skupščine kluba 4000+. Po statutu kluba je tako bil izpolnjen pogoj za skupščino kluba (na vrhu štiritisočaka mora biti vsaj en član ustanovne skupščine). Po prisrčnih čestitkah za uspel vzpon smo na hitro sprejeli sklep, da sta Drago in Jože G. v čakalnici za člana kluba, kot starejša pripravnika. Oba imata po dva štiritisočaka, ker sta pa navdušena planinca, lahko v kratkem pričakujemo tudi dokončano slovensko transverzalo. Pot nazaj do koče Tete Rousse je trajala do 20 ure zvečer. Lepo vreme nas je spremljalo celo pot. Navdušenje med člani odprave je z vsakim korakom naraščalo, kljub utrujenosti. V sončnem in toplem vremenu smo z zavestjo, da smo osvojili vrh, gazili v južnem snegu proti koči Gouter.  Zjutraj naslednji dan smo nadaljevali spust do zgornje postaje vlaka. Celo pot so nas oblegale družine gamsov, ki so popestrile čudovite vtise z Montblanca. Utrujeni smo pot zaključili ob kombiju na spodnji postaji v Le Fayetu, kjer smo nazdravili uspešno zaključenemu podvigu z buteljko vina iz Kregarjeve kleti.

 

 

 

Gorazd Lipnik