KLUB 4000+ TUDI LETOS NE POČIVA
Klub 4000+, ki smo ga ustanovili v letu 2005 na Breithornu (4164m) trije člani planinskega društva Vrelec, Rogaška Slatina tudi v letošnjem letu ne zamuja s podvigi na vrhove višje od 4000 m. Koncem letošnjega julija se je začela razpletati moja dolgoletna želja. Že med samo ustanovitvijo kluba v lanskem letu so se pogledi poželjivo ustavljali na mogočni gori, ki se vzpenja nad Zermattom. Matterhorn, visok spoštljivih 4470 m zaradi izredne oblike mnogi imenujejo kar gora vseh gora. Nekateri ji tudi pripisujejo, da je najbolj fotografirana gora. Seveda atraktivna oblika tudi ponuja kot na dlani, da sam vzpon na goro ni enostaven. Vzpon na Matterhorn se mi je izmikal kar nekaj let. Ali ni bilo pravega vremena, ali so se mi poškodovali soplezalci. Tudi letos se je začelo z negativnimi namigi. Uspela se nas je zbrati druščina štirih navdušencev: Gorazd, Stanko, Marjan in Tomaž.
Vreme je bilo obetavno in v petek 21. julija zgodaj zjutraj smo odrinili proti Švici. Že v Italiji smo se morali ustaviti s počeno gumo. Namestili smo rezervo in stiskali pesti, da bo vse vzdržalo do Švice. Pot nam je v lepem vremenu kasneje gladko uspela. A nas je že v Zermattu čakala naslednja neprijetnost. Tik pred vstopom na gondolo Stanko prizna, da je pozabil fotoaparat v avtu, ki smo ga pustili v kraju Tasch, ker v Zermatt ni dovoljeno priti z avtom. Zaplet smo rešili z zamudo, ki nas je drago stala. Namesto lagodne vožnje z gondolo do višine 2580 m, smo morali pešačiti vse do koče Hörnli (3260 m) kar iz doline. V večernih urah smo prikorakali v kočo, kjer nas je sprejelo izredno prijazno osebje. Po večerji smo kar popadali v postelje, saj nas je čakalo bujenje zjutraj ob 03:30. Zvečer je okoli nas treskalo in deževalo, a zjutraj nas je pričakalo jasno nebo. Po kratkem zajtrku smo se opremili z vso možno alpinistično opremo in se odpravili na oster greben med severno in vzhodno steno mogočne gore.
Sam greben je težko prehoden in mestoma je potrebno tudi plezanje. Vsak korak spremlja tudi pogled v globino pod nami. Med skalovjem, ki je nametano naokoli, kot v kamnolomu se prebijamo včasih po uhojeni poti, včasih malo po svoje.
Takšni odmiki s poti so bili za nas skoraj usodni. V enem izmed plezalnih podvigov je prišlo do nehotenega proženja skal, ki so ogrožale vse tri ostale člane odprave. Življenje so nam rešile čelade in veliko sreče. Tomažu je skala raztrgala kožo na vratu, a k sreči rana ni bila globoka in smo nadaljevali pot. Kasneje je sicer v Sloveniji rana bila sanirana s kirurškim šivanjem… Še dopoldan smo dosegli bivak Solvay (4003 m).
Na bivaku smo si malo odpočili in takoj krenili naprej, saj nas je že malo lovil čas za spust. Planinci, ki jih srečamo nas opozarjajo na padajoče kamenje. No, mi smo že imeli enega člana v povojih in ni bilo prijetno poslušati te zgodbe. Tik pred bivakom in takoj za bivakom opravimo trening plezanja s težavnostno stopnjo III.
Po preplezani steni stopimo na vrhnji del grebena, ki je dosti bolj kompakten, kot spodaj.
Utrujeni dosežemo vrh ob 12.30 uri. V okolici so se že zbirali oblaki, zato smo kar se da hitro pohiteli v dolino. Pod bivakom smo še z nekaj drugimi navezami zašli na sam greben, ki ni dajal prijetnih občutkov pri plezanju, ki ni dopuščalo premikov levo ali desno.
Ko smo se proti večeru spustili z grebena, nas je še zalotila nevihta. Tako smo ob 19. uri prišli nazaj v kočo premraženi in mokri. Utrujenost nas je pregnala samo še v postelje. Duška smo si dali šele naslednje jutro v dolini. Končno je prišlo za nami, da smo vsi preživeli ta izjemen podvig (gora je zahtevala že preko 500 življenj) in z nasmehom na licih smo se odpeljali proti domu.
Gorazd Lipnik