Podvigi kluba 4000+ v letu 2009

Tudi v letu 2009 klub 4000+ ni počival. Že kar na začetku leta, v februarju, smo se odpravili na najvišji vrh Afrike, Kilimanjaro, visok 5895 m! Že v jutranjih urah 16. februarja nas je predsednik kluba Jože Lipnik s kombijem pobral po različnih koncih Štajerske. Podviga smo se udeležili: Gorazd, Andrej, Marjan, Marjana, Tanja, Marija in Anka.Vsi polni pričakovanj smo se odpeljali na Dunaj. Bližje, ko smo bili Dunaju, bolj je začel naletavati sneg. K sreči ni povzročil zastojev in smo srečno prispeli na letališče. Najprej smo opravili kratek skok do Amsterdama, nato pa odleteli proti Nairobiju. V Kenijo smo prispeli v zgodnjih jutranjih urah. Na letališču nas je pričakal moj stari znanec Chris Mbogo. Vreme je bilo presenetljivo oblačno in hladno. Kakorkoli sem pobrskal po spominu, me je v Nairobiju vedno pričakala poletna vročina.

Ker smo imeli natrpan urnik, smo kar takoj skočili na avtobus, ki nas je preko meje po adrenalinski cesti (cesto na veliko obnavljajo) v 6 urah pripeljal v Moshi v Tanzaniji.

Na meji smo še imeli incident s krajo denarja, ki pa smo ga na srečo uspešno rešili. Anka je skoraj bila ob 50 EUR, a smo skupaj z mejno policijo bili dovolj vztrajni, da smo našli tatu.   

V Moshiju smo prespali v urejenem hotelu z bazenom, dobro hrano, pivom. Naslednje jutro smo pripravili prtljago za vzpon. Zaradi slabih izkušenj iz prejšnjih let, pa tudi zaradi oblakov, ki so se podili naokoli, so nam domačini ponudili plastične vreče (iz trgovin), da smo zavarovali prtljago. Posebej je bilo važno, da smo ločili prtljago za nosače od osebne prtljage. Potem so nas naložili v kombi in odpeljali proti vznožju Kilimanjara. Med potjo smo se še ustavili v vaški trgovini in nabavili ustekleničeno vodo.

Prvi dan nas je čakal vzpon iz 1800 na 2800. Pot je potekala po pragozdu. Spremljala nas je sreča, saj se nas je dež v loku izogibal. Edina težavica, ki nas je spremljala, so bile prebavne motnje Anke. Kar dosti dreves je morala krstiti na poti proti koči.

Prespali smo v kočah Mandara, na robu pragozda na višini 2700 m. Zvečer nas je dohitel dež, a smo že bili pod streho. Zaspali smo med krči smeha, ker se Marjanu in Andreju kar niso ustavili dovtipi.

Naslednji dan nas je zopet čakal vzpon na 3800 m do koče Horombo. V počasni hoji in lepem vremenu smo premagovali lepo urejeno pot med nizko visokogorsko podrastjo. Vreme nam je zopet prizaneslo, le razgleda nismo imeli kaj dosti.

Koča Horombo  je že na meji vegetacije. Noči znajo biti hladne do zmrzali.

Iz Horombo koče se pot nadaljuje po 'Lunini površini' do spoštljivih 4800 m, kje je na nas čakala še zadnja koča, ki je dobila ime po najvišjem grebenu Kilimanjara: Kibo. Na Kibo smo bolj malo spali. Ob 1h zjutraj smo štartali proti vrhu. V temi in neverjetno hladnem vetru smo se počasi prebijali proti vrhu.

Takoj po svitu, okoli 7h smo osvojili prvi vrh - Gilman's point. Vsi premraženi, a veseli. V še bolj počasnem tempu smo nadaljevali proti najvišjemu vrhu. Po slabih dveh urah smo končno vsi osvojili tudi sam vrh Uhuru peak! Anka je kljub težavam s prebavo bila najbolj poskočna. Ostali nismo skrivali težav z višino. Marjan je na vrhu kar obležal, Andreja je resno zdeloval gleženj in kasneje še koleno, Marjana se je z zadnjimi močmi prebila do vrha, Marija je imela čisto zdelano nogo od opornice in je ob pomoči vodiča prišepala na vrh. No, kljub vsemu sem si na vrhu privoščil šalo. Ker je bil ravno takrat pustni torek, sem preko vseh oblačila navlekel še žensko pižamo in z njo skakal naokoli. Kljub temu sem opravil tudi resen del odprave. Klub 4000+ je izpolnjeval pogoje za skupščino. Ker je naš stažist, Dani Brcko v prejšnjem letu končal Slovensko transverzalo, sem ga proglasil za člana kluba. 

Po spustu z vrha do Horombo koče in naslednji dan do vhoda v nacionalni park, smo se slikali s celotno podporno ekipo (vodiči, kuharji in nosači).

Ker mi je moj stari prijatelj, vodič Bariki, obljubljal že nekaj časa obisk na domačiji, smo se spotoma, med spustom proti hotelu v Moshiju, ustavili na njegovi domačiji in se slikali z njegovo mamo na domačem dvorišču. Po uvodnem relaksiranju v hotelu smo se pognali v bazen in zvečer priredili 'pool party' in bučno proslavili podvig.

Da ne bi bilo presenečenj prehitro konec, je po nas v hotel prišel Bariki in nas vse povabil k sebi na dom na večerjo. Spoznali smo njegovo družino in okusno hrano, ki jo je pripravila žena. Vsi so nas pričakali pražnje oblečeni. Enkratno doživetje.

Naslednje jutro smo se stlačili v kombi, ki nas je odpeljal na safari.

Pot nas je vodila mimo mnogih vasi.

Najprej smo si ogledali park ob jezeru Manyara. Izbor živali je seveda Afriški. Videli smo kopico žiraf, slonov, divjih svinj, antilop, zeber … Prespali smo v urejenem kampu ob Manyara parku in naslednji dan odšli še na ogled safarija Ngoro-ngoro.

Po safariju smo se vrnili v Arusho, kjer smo prespali v prijetnem hotelu. Naslednji dan pa zopet z busom do Nairobija. Najprej smo si malo ogledali mesto in končali dogodivščino na terasi hotela, od koder so nas naslednji dan odpeljali na letališče.

Gorazd Lipnik,

vodja odprave