ACONCAGUA'08

Osnovni podatki o odpravi:

Udeleženci:

  • Gorazd Lipnik
  • Stane Jakopič
  • Uroš Rigler

Sponzorji:

  1. SiEKO d.o.o.
  2. Inštitut za sanitarni inženiring
  3. Sladoledi Pr' Nejcu
  4. HTH hladilna tehnika
  5. Werinox
  6. Wolfy
  7. E-net Okolje
  8. Apoteka pri teatru
  9. Valand s.p.
  10. Kopro storitve d.o.o.
  11. Računovodstvo Petka
  12. DWH-Posredništvo Dejan Burič s.p.
  13. Mobitel d.d.

PROGRAM ACCONCAGUA 2008

  • 08.jan.: Ljubljana (18:05) - Pariz (20:00),
  • 08.jan.: Pariz (23:15) – Santiago de Chile (09:25),
  • 09.jan.: Santiago de Chile (16:50) – Mendoza (17:40) - transfer do hotela, - (ev. nakup hrane in opreme), - nočitev,
  • 10.jan.: Mendoza – Puente del Inca, - urejanje dovoljenja, - nakup hrane in opreme, - prevoz do Puente del Inca, - nočitev v Puente del Inca (šotori),
  • 11.jan.: Puente del Inca – Konfluenca (4 ure hoje),
  • 12.jan.: Konfluenca – Plaza del Mulas 4900m (9 ur hoje),
  • 13.jan.: Plaza del Mulas – Nido de Condores 5300m (5-6 ur hoje) – Plaza del Mulas,
  • 14.jan.: Plaza del Mulas – Nido de Condores,
  • 15. – 20.jan.: Aconcagua,
  • 21.jan.: Plaza del Mulas – Puente del Inca (spanje v šotorih),
  • 22.jan.: Puente del Inca _ Mendoza – Santiago de Chile (spanje v hotelu),
  • 23.jan: Santiago de Chile (spanje v hotelu),
  • 24.jan.: Santiago de Chile (17:25) – Frankfurt (25.jan. ob11:00),
  • 25.jan.: Frankfurt (13:30) – Ljubljana (15:25)

ONLINE DNEVNIK:

  • 08.01.2008: Kljub gosti megli smo odleteli proti Parizu in od tam naprej proti Santiagu del Chile. Po štirinajstih in pol urah leta smo v Santiagu. Čaka le še let v Mendozo okoli šestih po slovenskem času. Vreme je sončno in toplo, videli smo že Aconcaguo.
  • 09.01.2008: Zdajle pa v miru eno sporočilo. V hotelu imamo splet. Prej sem na brzino napisal, preden smo uredili sprejem. Pri letu iz Pariza sem skiksal za 2 uri. Leteli smo 14h30min. Čeprav je bil let dolg, smo vsi trije neverjetno uspešno spali. V Parizu smo imeli kar malo panike. Let iz Brnika je zamujal eno uro zaradi megle, v Parizu smo pristali v terminalu bogu za hrbtom. Nič informacij in 'glupi' Francozi. Končno ujamemo podatek, kako priti na terminal 2E. Od tam, kjer smo izstopili iz letala...!? No, tu je bil prevoz z avtobusom na drugo lokacijo, pa potem še transfer z inter-vlakom. V glavnem, ogromne razdalje in komaj smo ujeli naše letalo za Chile. Na letalu kopica filmov, muzike, igric in risank. Večerjo docakamo ob 1h zjutraj. Nato čudezno zaspimo, ker so udobno ogrevali prostor in kar nekako je bilo dovolj prostora do prednje vrste. Zbudili smo se ob 10h po nasem času, sfehtali kavice in v jutru opazovali Južno Ameriko. Najprej oblaki nad pragozdom, potem so se odprle gore in doline. Ugibali smo, kje je Aconcagua in jo po mnogih kiksih le zagledali in poslikali. Vreme je lepo. Na vrhu je bilo -17 °C. Ob 10h lokalno smo prispeli v Santiago. Hoteli so 30$ za izstop iz letališča in smo raje ostali, ker nas je let čakal lokalno ob 16.45. Spili smo pivo v baru, se spoznavali, podremali v čakalnici. Malo ogledali okolico. Mene spominja na Afriko oz. Grčijo, Uroša na Španijo. Pač vroča sušna okolica. Sem videl, da imamo bogatega sina. Vsa letala so last firme LAN... No, končno smo odleteli v Mendozo: 30 min. v turbolenci, vsi smo bili malo bledi. Na koncu dočakali vso prtljago, sonce 36 °C, skratka, pravo poletje. Transfer v hotel, kjer je kot vidite internet, pa klima, tuši, TV. Splošni vtis je, da je Argentina siromašnejsa od Čila. Urejenost spominja na Afriko, le manj gužve je, ljudje prijazni, za enkrat umirjeni. Pijem pivo Andes, kot prilici okolici. V hotelu je to 2.5$ za 6dcl. V Argentini je sicer ura -3 nase ure. Malo presenetljivo, a je ta del Amerike le toliko pomaknjen proti vzhodu.
  • 10.01.2008: Pripeljali smo se na 2800m - Puente del Inca. Malo sneži in piha, jutri gremo peš do Confluencia. Baje bo konec GSM signala ... v najboljšem primeru se javim šele čez 9 dni. Držite pesti.
  • 10.01.2008 drugič: Potovali smo tri ure po cesti proti Santiagu v slikoviti dolini. Spimo v jedilnici na tleh, imamo pa še WC. Nato bomo spali v šotorih. Vsi smo OK, kuhamo si večerjo: čaj s pršutom. Zanimivo pa je, da GSM signal je za uporabnike Si.Mobila, za uporabnike Mobitela pa ne, tako da se bomo morda še kaj slišali.
  • 11.01.2008: Dobro jutro brez oblačka na nebu in brez vetrov. Zdaj pa najuriš! Vse naprave in vsi alpinisti obratujejo :)
  • 24.01.2008: Vsi živi in zdravi smo se varno vrnili v civilizacijo. Več od dogodivščinah in novih izkušnjah pa ko strnemo misli.

 

PREPIS DNEVNIKA

08.01.2008, torek

Z Brnika odhajamo z zamudo, šele ob 19.30, namesto 18.10. Megla je pobrala davek. V Parizu pademo v prazen terminal brez informacij. Malo panike, tavanja…Nato se vrnemo na izhodišče, od koder nas odpelje avtobus na naš terminal 2E. Na srečo še pravočasno. Zložimo se na Boeing 777 k oknu. Let malo zamuja. Dočakamo večerjo po polnoči. Letalo polno, sedeži začuda udobni. Tudi ogrevanje odlično. Vsi zaspimo kot angelčki do 10h. zjutraj. Vmes ena nerodna turbolenca, a nič hudega.

09.01.2008, sreda

   

V jutranji zarji, lokalno je ura 6 zjutraj, opazujemo oblake nad J. Ameriko in srebamo vročo kavo. Kmalu se razkrijejo oblaki in imamo pogled na doline, nato na gore pod sabo. Ugibamo, kje je Aconcagua. Čisto na koncu se razkrije resnica, ko smo že v fazi pristajanja. v Santiago de Chile. Lokalno ob 10h pristanek. Povezava šele ob 17h. Vendar izhod iz letališča stane U$30 takse in ostanemo na letališču. ob pivu in hamburgerjih. Pivo cca.  U$5. Vreme sončno, 20'C. Simobil nima rouminga v Chile. Pivo pili navdušeno, dokler nismo ugotovili, da '$' pomeni pesos in ne dollars! Tako je bilo namesto 2,2 pivo 5. Končno smo dočakali letalo družbe LAN (ime mojega najmlajšega sina…). Kratek, 30 min. skok  poln turbolenc do Mendoze. Malo bledi smo se stlačili v kombi in prispeli do hotela. Kar cool. Bazen, internet, TV… Zvečer seveda šli po ulicah na pokušino Argentinskega steaka. Mendoza je prijazno, neverjetno zeleno mesto.

10.01.2008, četrtek

Spali v hotelu Nutibara (U$33 na noč). Zjutraj odkrili bazen. Tu zjutraj dolgo ni svetlo, vse do 7.30h. Zvečer sem pral spodnjice, nogavice in majico. Vse skupaj sem obesil na ograjo na hodniku. Zjutraj je vse izginilo. Na srečo po ukrepu na recepciji vse najdeno. Po obilnem zajtrku se odpravimo v mesto po dovolilnice za osvojitev Aconcague. Malo komplikacij: najprej  papir, nato v menjalnico (U$1 = $3). Dovolilnica je 1000 pesosov. To plačamo na drugi lokaciji in s potrdilom nazaj na izhodišče. Nato smo prečesali kopico ulic, da smo našli supermarket in spravili Stanka na WC. Nabavili smo vodo, makarone, omake, kruh, ČESEN, jabolka, čistila. Vrnili smo se v hotel, še malo internetali in dočakali kombi. Najprej smo se peljali do izposojevalnice. Stane si je sposodil spalko za U$90. Vzeli smo še en šotor za 3 osebe (U$120) in lonec za kuhanje (U$10). Nato smo se odpeljali proti Santiagu. Najprej po avtocesti, nato ponavadni, polni tovornjakov. Po 2 urah smo jedli odlično kosilo: pohana govedina (Milaneza) s pomfrijem in solato. Vozimo se ob divji reki polni rafterjev. Spotoma videli kondorje, lami podobnega guanako. Po 3 urah pridemo na 2800m visok Los Puquios.  Nič drugega, kot dve baraki in mule. Vreme se je poslabšalo, sneži, oblaki okoli Aconcague in močno piha. Prispeli ob 15.30h. Vozili smo se mimo smučišč, ki seveda obratujejo od maja do septembra…Prespali bomo kar v koči, v kateri je jedilnica in WC. Sicer na betonu, a le na toplem zavetrju. Popoldan smo si se ogledali malo višje ležeči Puente del Inca. Še nekoliko višje je pa že bil mejni prehod za Čile. Prepakirali smo vse za tovor za mule do baznega tabora (Puente del Mulas). Pripravili smo si tudi večerjo. Ocvrli pršut, ki se je med potjo odprl, skuhali čaj in lupili česen.

    

11.01.2008, petek

    

Dobro prespali v koči. Zjutraj smo si skuhali kavo in čaj, pojedli pršut. Vreme odlično: sončno brez oblakov in vetra. Nabavimo še 2kg kruha in se odpeljemo proti vstopu v nacionalni park. V kombiju ropoče, a nič ne najdemo. Pripeljemo se na vztop, nekaj komentarja o doplačilu zaradi včerajšne zamude (bomo še razčistili). Nervoza šoferja tolikšna, da pri nabavi kruha nismo zavili niti na pijačo.  Pol pa božje povračilo. Takoj, ko nas odloži, mu odleti zadnje desno kolo. Na vstopu se prijavimo, dobimo vreče za smeti, ki jih moramo vrniti. Ugibamo o višini in odrinemo proti Confluenci. Počasi hodimo po dolini ob mali reki. Po 3 urah hoje prispemo v tabor s šotori. Šotor za kuhinjo, jedilnico in psalnico. Vreme v nulo. Sončno, brez oblačkov do 30'C. Višina potrjena z GPS na 3425m. Urejeno imamo nočenje na pogradih, večerjo, zajtrk in tuširanje, vse za U$40. Pivo, mala pločevinka U$3. Čuden urnik sonca. Zjutraj svetlo ob 7.30, nato do 22.30. GSM signala ni, ponoči v šotoru 4'C.

12.1.2008, sobota

      

Ponoči slabo spal, ker me je prezeblo. Zjutraj z glavobolom, kar je za to višino zame nenavadno. Spoznali Kubanca z vodičem, ki je bil na vrhu že 44 krat. Ob 9.45 odrinemo po dolini polni potočkov. Na začetku nekoliko zaidemo, a ni težav, razen nerodnega prečenja reke. V začetku se pot zlagoma vzpenja. Zavijemo okoli Aconcague in nazadnje pridemo v strmino pod taborom. Noge so že težke, višina nad 4000m. V tabor pridemo kar prehitro ob 17.30. Daje me zelo velika utrujenost. Šotor si delimo z dvema Angležema. Večerjamo v restavraciji. Super sendvič s pečeno govedino, sirom, šunko, čebulo, solato pa še pomfrit zraven. Sendviči so bili po U$15, liter coca cole U$6. Tokrat se dobro oborožim za nočni mraz. A me napade glavobol in slabost. Zopet slab spanec. Najhuje je, ko je treba iti lulat. WC daleč, zato to opravljamo kar za šotorom, čeprav je kaznivo. Noč toliko slabša, ker mi crkne luč, voda težko dosegljiva. Sploh je spalka nerodna in se težko izmotam iz nje. Ponoči v šotoru 0'C. Sonce je sicer cel dan neusmiljeno žgalo. Nočenje po osebi U$10.

13.1.2008, nedelja

Po slabi noči najprej dober zajtrk in kontrola pri zdravniku. Veliko razočaranje, ker imam kisika samo 64%. Uroš 78%, Stane 71%. Zapovedano nam je spiti 4 litre tekočine na dan in gibanje v bližnji okolici. Nacejamo se kot zmešani, kar naprej lulamo. Odidemo do bližnje planinske koče, se malo povzpnemo po melišču in se vrnemo v tabor. Skuhamo makarone z omako in se učimo postaviti šotor. Še enkrat grem na kontrolo. Tokrat najprej super 84, potem pa le še navzkrižni test in smo prilezli na 70. Vsekakor dosti bolje. Slaba volja je izginila. V soncu čakamo na večerjo okoli 20h. V taboru obstaja možnost interneta preko satelita: 15 min U$15. Planiramo se javiti po sestopu.

14.1.2008, ponedeljek

Ko bi že vse moralo biti v redu, me ponoči zbuja, ker ne morem dihati skozi nos. Jutranji pregled pokaže nenormalen tlak 100/175. Kisika še vedno samo 72. Stane ima kontrolo popoldan, jaz sem dobil zdravila za tlak in bi se moral ob 12h javiti na kontrolo. Zaradi gužve kar spustim kontrolo, pojem dva česna in v lahki hoji ob 12h odrinemo proti taboru Canada na 4900m. Do tabora prispemo v 3 urah. Vsi ok, vreme ok. 2 uri lenarimo. Stane in Uroš sta se povzpela na 500m. Vrnemo se v bazni tabor po melišču v 45 min. S Stankom greva na kontrolo. Kisik je zlezel na 73, tlak se umirja. Dobil sem še ena zdravila. Ob 20h večerja. Tokrat juha, goveji zrezek v golažu - krompir slabo kuhan in sladica. Jemo svoj česen in se nacejamo s sokovi in čaji.

15.1.2008, torek

Zjutraj zopet kontrola kisika. Oba s Stanetom imava 77 in odrinemo s šotori na Nido de Condores 5500m postavljat prvi tabor. Jaz jo počasi režem s polnim nahrbtnikom. Na Nido prispem pozno ob 19h, ko se Uroš in Stane že vračata. Razložita mi, kateri šotor je naš, da vanj zmečem vse, kar sem prinesel. Prvi dan smo postavili šotor, prinesli hrano, gorilnike, podmetače in del oblek. V baznega se spuščam slabi 2 uri. Na poti sem srečal nosača, ki je ponudil prenos 20kg opreme za U$160.  Večerjamo zopet v restavraciji, ker smo bili prepozni za večerjo. Mrtvo utrujen kmalu zaspim.

16.1.2008, sreda

Zopet kontrola kisika. Meni pade na 73!Čeprav je to bila najboljša noč, kar se tiče spanca. Tudi sicer občutek dober. Nič, zdravnik mi dovoli odhod na Nido, a zahteva, da se mu javim na povratku. Ok. Zopet polno natovorjeni odidemo na pot. Po poti zopet srečam istega nosača: Tomas iz hotela, ravno ko jem čokolado, kot včeraj. Razloži mi, kako ga lahko dobim. Še vedel nisem, da ga bom rabil (hvala, babi Cecilija!). Ob 20h pridem na Nido. Uroš in Stane nista navdušena nad nosači. Kako spraviti prtljago dveh polnih nahrbtnikov v enega? Razložita mi, da sta kar postavila še šotor, ki je bil namenjen za tabor 2. V strašni želji po vrhu in ugibanju o vremenu (naj bi bilo lepo še 5 dni, a jutri manj vetrovno…) skleneta, da bi kar zjutraj poskusili priti do vrha in nazaj. Ocenjen čas hoje: do tabora 2 (Berlin) 3 ure, od tam do vrha 8 ur in nazaj 4 ure. No, za mojo počasno hojo bi to zneslo 4+10+4 = 18 ur. Dogovor začetka ob 5h zjutraj. Malo vroče krvi okoli 'kahlice' a se vse nekako umiri. Natopimo 8 litrov snega, skuhamo juho in spat.

17.1.2008, četrtek

Po neprespani noči se ob 4h pripravljamo na odhod. Zunaj piha, preveč sem oblečen (hlače), sicer počutje dobro. Odrinem naprej a v temi slabo najdem pot. Kmalu me prehitita Uroš in Stane. Po 1 uri hoje me že zebe, utrujen se obrnem in vrnem do šotora. Padem v posteljo in zaspim kot ubit do 10.30. Odločim se, da sam napredujem do tabora 2. Grem k rangerjem, da pokličem nosača za prenos opreme do tabora 2. Vrnem se v šotor, skuham juho, počivam. Z nosačem je končno dogovorjeno za jutri. Morda ne bo slabo spati še enkrat v taboru 1. Zunaj je popoldan orkanski, mrzel veter, po Aconcagui se podijo oblaki. Upam, da sta Stane in Uroš v redu. Najprej okoli 18h pride Uroš in sprašuje po Stanetu. Ker ga še ni, mu predlagam, da obvesti reševalce in mu gre naproti v smeri, kjer sta se razšla. Po slabi uri je vse dobro razrešeno. Odločita se, da gresta naslednji dan v dolino in nato v Čile. Jaz jima povem, da sem najel nosača za tabor 2.

18.1.2008, petek

Zjutraj si nakuhamo čaja in začnemo podirati šotora in pospravljati opremo. Izmenjamo še vse potrebne naslove za transfer v Mendozo, ko že prideta nosača. Opremo, ki sem jima namenil, tehtata kos po kos. Skupna teža je 20 kg. Ko natehtata 20kg, ostane samo še moja osebna prtljaga. Povem, da bom plačal samo enega nosača. Ni ju motilo, ker rada skupaj hodita, zaslužek je dober. Odrinem naprej, a me po 2 urah dohitita. Razložim, da sem bolj počasne hoje, a mi odvrneta, da gresta naprej in mi bosta postavila šotor.. Juhu. To bi sam v vetru težko napravil. Še preden pridem v tabor, se že vračata. Kar na poti obračunamo U$160. Kmalu sem v šotoru. Kuham večerjo in čaj. Za večerjo sem si privoščil fižolovo juho. Prepračunavam, kdaj bi bil zadnji čas odhoda na vrh, da ne bi taval v jutranji temi in mrazu. Do vrha je 8 ur, če dodam 2 uri in malo zamude, bo dovolj, če odrinem ob 9h. S to opremo res nimam sreče. Pri prepakiranju vedno nekaj izgine. Na Nido nisem imel volnenih rokavic, na Berlinu mi manjka ena nogavica, posebej kupljena za Aconcaguo! Med ponošenimi izberem najbolj primerne. Spravim vse, kar mora biti na toplem v spalko (aparature, baterije, rokavice, čevlji), obujem nogavice in še sam zlezem v spalko. Na spalko namečem ostalo kramo in zaspim.

19.1.2008, sobota

Dan za vzpon na vrh. Ponoči me začne zebsti, vse v spalki mi je napoti, pa se odločim za prekršek. V šotor spravim gorilnik in ga na minimumu kurim. Kmalu zaspim, kot dojenček. Ob 8h se zbudim, pogrejem čaj in dokončno pripravim opremo. Odrinem po 9 uri z Berline 5933m. Vreme je lepo, -10'C in piha. Tale oprema mi nagaja. Podkapa me moti pri dihanju, kar duši me. Popravki nemogoči, ker portektor rokavice ne omogočajo prijema. Spodnje rokavice so bolje, a v trenutku v vetru tako shladi, da ne čutim prstov. Popravljam podkapo in nekako lezem naprej upajoč na sonce, saj je prvi del poti v senci. S soncem je še slabše! Ni topleje, a nič ne vidim, ker mi sonce sije naravnost v oči. Odločim se za postanek. Rokavice dol, podkapa dol, čiščenje očal in s premraženimi rokami naprej. Vedno bolj počasi. Prsni koš me boli, da kar stokam. V strahu pred višinsko poslušam dihanje, kašelj, srce. Vse je ok, le utrip zelo visok in globoko dihanje povzroča hudo bolečino v prsnem košu. Mimoidoči mi pravijo, da sem pozen. Razlagam da raje ponoči hodim dol, kot gor. Počasi sonce le opravi svoje, postane toplo vse do vstopa v kanaleto.. Ta predel med obema  vrhovoma Aconcague je znan po vetru, mrzlem vetru. Uh, res začne briti. Moje hoje za prečenje dolgega melišča je za okoli 2 uri. Na sredini pa nesreča. Nedolžen prdec se spremeni v drisko, ki mi steče po spodnji hlačah, termoperilu. Kaj zdaj? Naj mi zadnjica zmrzne? Pred sabo zagledam mali balvan. Za malo zaščito pred vetrom bo. Tam se ustavim, in z robčki počistim, kolikor se da, pač tlačim roko za hlače … in odrinem naprej. Prečenje zaključim ob pogledu na vrh v še zadnjem cik-cak vzponu in končnem grebenu. Tu je očitno zbirališče skupin. Malo si odpočijem in lezem naprej. Višina 6500m. Ustavi me vodič in sprašuje, kam? Ko mu omenim, da na vrh, mi tega ne dovoli. Razloži mi, da sem sam, da je ura 17h in da mi reševalci malo višje ne bodo pustili naprej. Pri moji utrujenosti bom verjetno kje zaspal in zmrznil. 'Raje se dobiva v baznem na pivu, kot da te pripeljejo s helikopterjem v vrečki! Preveč takih primerov sem videl!' ok. Me je prepričal. Vrnem se. Vodiča še prosim, da pokliče nosače in jih prestavi za en dan. Bom poskusil še v nedeljo. Na spustu me vodič dohiti in se mi zahvali za mojo odločitev !? No, tudi sam se mu moram zahvaliti. Z zadnjimi atomi moči prilezem ob 21h do šotora. V najboljšem primeru bi tedaj bil šele na vrhu! Sem tako zdelan, da padem v šotor oblečen in obut. Po 10min. se le sezujem, slečem bundo in se po počitku ob vsakem od teh dejanj zarinem v spalko. Kako sem hodil in počival: počitek je bil vsako uro za pitje in čokolado. Vmes postanki 'na palicah', ko je bila bolečina v prsih neznosna. Preden zaspim, zaslišim v sosednjem šotoru Slovence. Po oceni so Štajerci. Morda je jutri srečamo. Zaspim kot ubit, a me zbudi tresavica. Cel sem zdelan. Očitno sem včeraj pregorel. Je že jasno, da v nedeljo ne grem še enkrat na vrh. Vse me boli, komaj se premikam. Že 4. dan na višini nad 5500m.

20.1.2008, nedelja

Spim do 11h. Še vedno zdelan. Nafilam se s čajem, aspirinom in grem na lov za snegom. Na tej višini je treba spiti vsak dan 5 litrov tekočine. Edini vir je sneg. Tu ni umivanja. Umil se nisem že 4 dni. Nekako se sprijazniš s tem. Vlažni robčki so že zdavnaj pošli. Tudi v baznem smo se samo pogojno umivali. Malo v bližnjem potoku polnem peska, malo z vlažilnimi. Pojem fižolovo juho in že hitim za skalo… Malo mi je žal, da sem prestavil nosače. Sem pač upal še na en poskus. Preživim dan na 5933m.

21.1.2008, ponedeljek

Ponoči mrzlo, kot hudič. Vse navlačim na sebe. Zakurim gorilnik, ki vzdržuje v šotoru okoli -8'C. Ko se razsvetli, si skuham čaja, poskusim pršut, a ne gre. Počasi pospravljam. Računam na nosače okoli 15h. A pride en sam že ob 13h. Pomaga mi zložit šotor. Tokrat je prišel Huan. Tomas bolan leži v hotelu. Zloživa opremo in sam odrinem v dolino. Rad bi rezerviral nočenje, večerjo, zajtrk, mule in prevoz v Mendozo. Hitim in sem v baznem že ob 16.30. Vse uredim, pol se pa začne. Najprej v šotoru za spanje Janez iz Latkove vasi. Sosed! Zelo prijeten fant. Na večerji pa kopica Američanov. Moje ime težko zanje, a nick name Magic udarno. Potem pa zgodbe z Aconcague, šale.. Ljudje mojega letnika. Super. Z Janezom se takoj štekava. Naslovi itd…

22.1.2008, torek

Zjutraj pred 8h vstanem, grem na zajtrk in pakiram opremo. Janez že buden, zlaga opremo za Nido. Pošilja pozdrave za Ajšo (natakarica na Confluenci). Fant je zagrabil. Do tja mi je vzelo 4 ure hoje. V miru spijem pivo in hitim v dolino. Tam čakam do 20h na redno avtobusno linijo ob pitju piva, pisanju dnevnika. Končno se spravim na avtobus. Moji sosedje na sedežu se kar menjavajo vsako minuto. Končno dojamem, da smrdim po umazaniji, potu, pivu..Predremam pot do Mendoze. Tam s taksijem do hotela po polnoči. No tudi tam me v mojem 'dišečem' stanju najprej niso sprejeli. Ko le dojamejo situacijo, me spustijo v hotel, oz. sobo. Po tuširanju z receptorjem pokramljava ob pivu o mojih podvigih. Sprašuje po mojih prijateljih, a pravim, da sta v Čilu.

23.1.2008, sreda

Jutro v dežju. Torej odpade kopanje v bazenu z mrzlim pivom. Na zajtrku me čaka presenečenje. Nasproti mi prideta Uroš in Stane. Kaj nista v Čilu oz. a si dobro? Hja. Zvem, da nista mogla urediti z letalskimi leti in sta vse dni ostala v Mendozi. Eh, ja. Pa je bila ihta po nepotrebnem. Vsem ostane v ustih malo grenkega priokusa. Dopoldne v Stanetovem spremstvu še vrnem preostalo izposojeno opremo, doplačam razliko za bivanje v baznem in mule, ker mi je včeraj zmanjkalo gotovine. V rahlem dežju se gremo vsi trije potepati s kolesi po Mendozi. Prečešemo nekaj lepih parkov, celo množico ulic: čisto vse so z drevoredi. Zvečer pa obvezen steak in odlično domače vino.

24.1.2008, četrtek

Zjutraj se vsi trije z vso prtljago komaj stlačimo v taksi, ki nas odpelje na letališče. Zelo zgovoren in duhovit taksist, ki je do penzije živel in delal v ZDA. Kar dosti dovtipov na avtomobile in življenje v Argentini nam je natrosil. Smo se zabavali. Potem pa slovo od Argentine, letalo do Santiaga in skok na Brnik preko Pariza.

Po nekaj dneh se oziram nazaj po tej dogodivščini. Kaj naj dodam k zapisani besedi? Tam je bilo malo čustev. Bitka. Tudi za življenje. So stvari, ki jih sedaj občutim. Ni prijetno ostati sam na gori. Ko se zaveš, si pretresen, žalosten.