|
|
|
Pražupnija Sv. Mihaela na Pilštanju. Hriboviti in v naših časih od svetovnega prometa skoraj odrezani kozjanski okraj ima važno vlogo v zgodovini. Današnji kozjanski sodni okraj predstavlja približno ozemlje starodavne pilštanjske pražupnije. To ozemlje je proti koncu 10. stoletja posedal mogočni Savinjski grof Engelbert Pilštanjski, ki se omenja l. 963 in 980. S svojo ženo Tuto je imel hčer Hemo , ki je vzela za moža karantanskega grofa Viljema iz starodavne brežiško-selške rodovine. Hema je bila zelo pobožna gospa, zato ni moč misliti, da bi bilo brez cerkvene organizacije obširno ozemlj poznejših graščin Pilštanj. Kozje, Kraljevec (Konigsberg). Podčetrtek, Podsreda in Planina. Verjetno je že pred madjarskimi navali bila tu kaka cerkev, gotovo pa je nastala pilštanjska žpnija kmalu po odgonu Madjarov okoli 1.1000. Tudi cerkveni naslov sv. Mihaela kaže na visoko starost. Patronat nad župnijo je tja do 14. stoletja imel oglejski patrijarh, ki je kot glavni dohodek cerkvi in župniku odstopil desetino, katera je po takratnih zakonih njemu šla. Prvotna pilštanjska župnija je bila veliko bolj razsežna kakor današnja kozjanska dekanija. Dodati moramo še župnijo Bizeljsko, ki je bila 1.1854 priklopljena videmski dekaniji, in župnijo sv. Valentina pri Žusmu, ki je bila I. 1870 izločena iz kozjanske dekanije ter priključena šmarski. Pilštanjska pražupnija se je raztezala od hriba Jezerce pri Kalobju do Sotle. Napram ponkovski in svetokrižki pražupniji je šla njena meja tam, kjer gre dandanes župnijska meja župnij Slivnica pri Celju, Sv. Štefan pri Žusmu, Sv. Hema. Na jugu je delala mejo rečica Sotla od svetokrižke meje pri Podčetrtku do iz1iva potoka Dramlja v Sotlo nižje Bizeljskega. Od Sotle je šla potem meja med pilštanjsko in videmsko pražupnijo navzgor ob sedanji severni meji župnij Pišece, Sromlje, Zdole, Koprivnica. Rajhenburg, Zabukovje do potoka Gračnice blizu Jurkloštra, kjer se je srečala z Laško pražupnijo. Od Gračnice je šla meja med obema pražupnijama tam, kjer je sedaj župnijska meja Sv. Lenarta nad Laškim, Sv. Ruperta in Kalobja ter se je ob bregu Jezerce zopet srečala s ponkovsko pražupnijo. Že l. 1167 se omenja pilštanjski župnik F r i d e r i k , l. 1173 pa Bernard; l. 1237 je župnik R u p e r t bil ob enem dekan, isto tako 1252 P e t e r , ki je imel kot dekan oblast tudi čez Dravsko polje. L. 1254 je patrijarh Gregor vtelovil pilštanjsko župnijo g o r n j e g r a j s k e m u samostanu, ostala je pri njem le do l. 1261. Tega leta je š k a ls k i župnik O r t o lf odstopil župnijo Š k a le samostanu v Gornjem gradu, samostan pa njemu v zameno župnijo P i lš t a n j. Toda l. 1346, dne 19. oktobra, je patrijarh B e r t r a n d znovič vtelovil pilštanjsko župnijo gornjegrajskemu samostanu, ki je sedaj dobil tudi patronat nad njo. Tako je ostalo, dokler ni bil samostan zatrt in izročen 1461 ustanovljeni L j u b lj a n s k i škofiji. L. 1786 je pilštanjska župnija prešla pod oblast L a v a n t i n s k e škofije, dočim je patronat ostal ljubljanskim škofom kot lastnikom gornjegrajske graščine. Pod patronat ljubljanske škofije so spadale naslednje cerkve, nekdanje podružnice pilštanjske pražupnije: Kozje, Sv. Peter pod Svetimi gorami, Podsreda, Podčetrtek, Sv. Vid pri Planini, Dobje. Bizeljsko. To je znak, da l. 1346 pri teh cerkvah še ni bilo samostojnih vikarijatov ali župnij, pač pa so nastale pred jožefinsko preuredbo župnij. Naravno je, da so na tem silno razsežnem ozemlju že zgodaj nastale podružne cerkve, h katerim so najprej prihajali opravljat službe božje duhovniki od glavne cerkve, potem pa so začeli stalno tam prebivati. Že v 13. stoletju se omenjata vikarijata pri Sv. Petru pod Svetimi gorami in pri Sv. L o v r e n c u v Krajini ali na Bizelj skem. Druga cerkev sv. Lovrenca je nastala ob drugi skrajni točki ob Sotli, namreč v P o d č e t r t k u , kjer je imela svojo graščino ena največjih gospoščin krške škofije. Radi velike oddaljenosti in radi graščine je pač tu nastal zgodaj vikarijat, ki je pa bil odvisen od glavne cerkve in je zato z njo vred bil vtelešen gornjegrajskemu samostanu. Z gotovostjo se da ta vikarijat izpričati v 14. stoletju, a je bržčas veliko starejši. Skrajni severoiztočni del pražupnije je dobil svoje duhovno središče pri Sv. Jakobu pri Žusmu, kjer je bil vikarijat ustanovljen I. 1394. Za zapadni del pražupnije je pa nastal vikarijat pri S v. Vidu pri Pilštanju, ki se omenja prvič I. 1452, pa je seveda se veliko starejši. Še prej, namreč I. 1426, se omenja vikarijat S v. Janeza Krstnika v Podsredi, kjer je bila tudi graščina z veliko gospoščino. Tako so do konca 15. stoletja vsi obmejni kraji pilštanjske pražupnije dobili svoje cerkve in vikarje. Materi župniji je ostalo le se osredje. Pa tudi to je bilo se preobširno, ko se je Ijudstvo namnožilo. L. 1774 je planinski beneficijat BIaž Uršič prosil ljubljansko škofijstvo, da bi se beneficijat na Planini izpremenil v kuracijo. Sveto vidski vikar Matija Smuk je o tem izrazil škofijstvu svoje mnenje v tem smislu, da kuracija v trgu Planina ni potrebna, pač pa bi dobro bilo, ustanoviti dušnopastirsko postajo pri Devici Mariji v Dobju. Škofijstvo je ta predlog osvojilo, z njim se je sprijaznil tudi Uršič ter svoje imetje sporočil za vzdrževanje župnika v Dobju. Tako je I. 1785 Dobje postalo župnija, izločena iz župnije (vikarijata) Sv. Vida pri Planini, zato je patronat ostal ljubljanskemu škofijstvu.
Pražupnija Pilštanj Tukaj je prinesla jožefinska preuredba znatne spremembe. V področju podčetrteškega vikarijata je mesto razpuščenega pavlinskega samostana bila l.1785 ustanovljena nova župnija Device Marije v Olimju, kateri so iz takratne pilštanjske župnije bili priklopljeni kraji: Virštanj, Selo, Trobež, Smanjselo in Rudnica. Za severozapadni del nekdanjega St. Peterskega vikarijata je bila l. 1786 ustanovljena nova kuracija pri podružnici sv. Nikolaja v Polju. Ta cerkev se omenja že l. 1545 ter je imela staro bratovščino sv. Nikolaja. Oboje, naslov cerkve in bratovščine, je najbrž v zvezi s pogostimi poplavami v tej kotlinici. L. 1874 je Polje postalo prava župnija. Zlasti je jožefinska preureditev razkosala takratno pilštanjsko župnijo. V njenem področju je l.1786 in 1787 nastalo pet novih duhovnij: Device Marije v K o z j e m , Sv. Petra n a B u č a h , Sv. Trojice v D o b l e ž i č a h , Device Marije v Z a g o r j u in s v. A n e n a P r e v o r j u. Lokalna kapelanija v D o b le ž i č a h je imela duhovnika le dve leti, potem je ostala prazna in bila ukinjena. Prebivalci so sicer vložili priziv na cesarja samega, pa so bili 1791 odbiti. Glede Prevorja je posebna komisija l.1798 bila mnenja, naj se radi pomanjkanja duhovnikov ta lokalija opusti ter njen okoliš razdeli sosednim župnijam, Pilštanju, Žusmu in Planini. Zastopniki občin so ugovarjali, češ, da so Prevorjani veliko žrtvovali za župnijska polopja, sedaj bi pa prazna stala. Njim je vse eno, kam se priklopijo, vztrajajo pa pri svoji prošnji, da se kuracija zopet zasede. Sklicevali so se tudi na to, da je pot ob povodnjih do sosednih cerkev težavna in celo nevarna. Škofijstvo je predlagalo, naj se prevorska kuracija priklopi zopet stari župniji -Pilštanju, ker se je itak cerkev na Prevorju hotela podreti in bi verski sklad moral staviti novo. Še l. 1802 se je pretresalo vprašanje, ali se naj opusti kuracija v Zagorju ali na Prevorju. Ker pa so končno Prevorjani zagotovili, da postavijo novo cerkev, sta z dvornim odlokom bili pridržani obe kuraciji. B u če so 1873 postale prava župnija. V področju bizeljske župnije se je leta 1784 predlagala nova kuracija pri podružnici sv. Magdalene v Orešju, a predlog ni obveljal. Naposled je čudna usoda zadela mater-župnijo samo. Že l.1655 se je bilo predlagalo, naj se sedež pilštanjske župnije prenese v Kozje. To se je sedaj zgodilo. Koncem 18. stoletja so bila župnijska poslopja na Pilštanju popolna podrtija, tako da se je župnik in dekan Franc Zieselsteiner l. 1799 moral preseliti k podružnici v Prevorje ter je od ondot vodil župnijo. Pilštanjčani se niso prav nič zmenili za popravilo poslopij in so ostali čisto ravnodušni, ko jim je župnik odšel. To priliko so porabili Kozjančani in prosili, naj se sedež župnije prenese v Kozje. S privoljenjem škofijstva in svetne oblasti se je res župnik in dekan Zieselsteiner I. 1802 preselil v Kozje. Staročastite pilštanjske župnije je bilo konec! Cerkev sv. Mihaela na Pilštanju, mati vseh cerkev v pilštanjski pražupniji, je postala navadna podružnica. Ker je pa vendar severni del te župnije bil preveč oddaljen od Kozjega, so v Pilštanju ustanovili lokalno kapelanijo, ki je potem I. 1828 bila povzdignjena v župnijo.
Povzeto po: ZGODOVINA LAVANTINSKE ŠKOFIJE (1228-1928)
|
