Sejem

Sejemska tradicija trga sega daleč v preteklost. Že leta 1431 je škof Ernest Krški podaril trgu sejem na dan sv. Mihaela. Na prošnjo škofa Mateja Langa je cesar Maksimiljan podaril Pilštanju pravico do deset sejmov letno. Nazadnje so imeli sejme vsak mesec.

13. januar - VERONIKIN SEJEM

9. februar - APOLONIJEV SEJEM

8. marec - JANEZEV SEJEM

25. april - MARKOV SEJEM

16. maj - SPOMLADANJSKI SEJEM

9. junij - JENEZ KRSTNIKOV SEJEM

31. julij - IGNACIJEV SEJEM

16. avgust - ROKOV SEJEM

29. september - MIHATOV SEJEM

15. oktober - TEREZIJIN SEJEM

Od 2. november naprej - PONEDELJEK PO VSEH SVETIH

6. december - MIKLAVŽEV SEJEM

Zaradi neurejenosti živinjskih sejmišč na Pilštanju, so sejmišča prestavili v kraj Lesično. Predvsem so se dobro prodajale uporabne stvari kot so: čevlji, košare, tudi krojaštvo itd. Pozabiti pa ne smemo na vinsko pecivo in ostale dobrote, ki so jih pripravile kmečke žene. Poleg tega pa se je po sejmu veliko prodajalo in tudi preprodajalo, kar lehko sklepamo, da so tudi mašetarji("kšeftmani") prišli na svoj račun.

Običaji po letnih časih:

Novo leto: Kmečki fantje-koledniki so hodili okrog igrat in pet "smo sveti trije kralji..."

Svečnica: Na svečnico nosijo ljudje v cerkev blagoslavljat vodo in sveče, ki se rabijo ob smrti.

Pust: Pustni torek ali "faštnik". Ljudje se našemijo in obhodijo vas, da bi pregnali zimo.

Velika noč: Za cvetno nedeljo delali butare. Bile so zelo velike, da sta jo morala nesti celo dva. Narejena je bila iz treh leskovih šib, na vrhu pa šop pušpana in zraven pilštanski simbol-rumeno drnulovo cvetje. Vse skupaj pa so okrasili z raznimi trakovi. Po končani maši so morali žegnano butaro pustiti nekje zunaj, ker v hiši ni smela biti. Žegnene vejice so nesli na njivo in po travnikih pa tudi med peko v pečico so jih dali, da je bil dan blagoslov.

Navada je tudi, da otroci na veliko soboto nosijo gobo, ki je žegnana in jo pri hiši dajo v štedilnik na trdo kurjavo. Navada je tudi, da se nese k žegnu. To pa pomeni, da se doma pripravi košara v katero damo barvana jajca(pisanice), meso, potico itd. To pa nesemo v cerkev kjer župnik da blagoslov. Žegen lahko jemo šele po dvanajsti uri.

Kres: Na večer pred 1. majem postavijo možje mlaj. Po končanem delu pa so tekmovali kdo višje prepleza mlaj, nagrada je bila denarna ali pa uporabna stvar.

Binkošti: Binkošt ima predcej prvin predkrščanskega in pastirskega praznika. Pastirji so si ponavadi postavili do binkoštne nedelje kočo. To kočo so začeli graditi kakšen mesec prej. Morala je biti na skrivnem mestu, da je ne bi odkrili pastirji sosednje vasi, ker bi jo uničili. Bolj ko se je bližala binkoštna noč, bolj so pazili na kočo, kajti bila je sramto, če so jim požgali kočo. To pa je potem vodilo k zasmehovanju in pretepu. Kdor pa je na binkoštno nedeljo tazadnji vstal pa je bil BINKOŠTANA LUKNICA in tudi ostal je do naslednjega leta. To pa je pripeljalo do tega, da so pastirji vstajali že kaj kmalu po polnoči. Krave so bile okrašene v venci iz cvetja, zelenja... Tudi nase niso pozabili. S sabo so prinesli jajca in vino. Pomembno za tisti dan so bila "CVRKA-to so zmešana jajca", ki so jih zalivali z vinom. Da pa je bilo vzdušje veselo pa so prirejali razne igre.

Škapulirska nedelja: Je večji praznik kot pa sv. Mihael. To je zaradi škapulirske Marije, saj je sv. Mihaela samo patron. Pred mašo je bila vedno procesija. Imela je štiri postaje. Pri vaski kapelici-oltarju, je bilo šest leskovih vejic, miza pa pogrnjene s prtom. Na njej so bile sveče in prt. pred vsakim oltarjem so morali poklekniti in si trkati na prsa. Župnik pa je bral štiri evangelije. Pri procesiji so vseskozi nad njim nosili nebo in to se delato še danes.

Zahvalna nedelja: Na zahvalno nedeljo je blagoslov žita in poljskih pridelkov, zato cerkev primerno okrasijo z domačim cvetjem, z vejicami dreves in s sadovi.

Martinova(11. november): Ta praznik je še precej živ med ljudmi. Na ta dan so imeli posebno kosilo: martinova gos z mlinci. Proti večeru je šla vsa družina v gorco, kjer so praznovali do jutra in veselo pričakovali Martinovo spreminjanje mošta v vino.

Sv. Miklavž: Včasih so dobili otroci od Miklavža orehe, suhe hruške, slive in seveda šibo. dobili so tudi doma pečenega parklja. Nekdo se je nato preoblekel v Miklavža in s Parkelnom malo prestrašil otroke:" če ne boste molili, Vas bo vzel! " Mlajši otroci so se pred Parkelnom skrili in jokali, starejši pa so pridno molili.

Božič(25december): Pred božičem so očistili, prebarvali in okrasili hiše. Na sveti večer so postavljali tudi jaslice. Figure v jaslicah so bile iz papirja. Zataknili so jih v koščke lesa in postavili v mah. Nekaj časa niso postavljali smrekice v kot, ampak so jo obešali na strop. Božično drevesce je bilo okrašeno z orehi, jabolki, bananami in z okraski iz papirja. Ob polnoči so šli ljudje k polnočnicam. Za božič so pekli piškote, medenjake in še posebej sadni kruh. Večerja je bila slavnostna.

Tepeškanje(28. december): 28 december je dan Nedolžnih otrok oz. bolj znan kot tepežni dan. Na ta dan so hodili otroci po hišah s šibami. Peli so si pesmico:

"Šip-šap, šip-šap,

danes je tepežni dan,

reši se, reši, pa se uteši,

daj mi denarca kaj, Bog daj sveti raj.

Šip-šap, šip-šap."