O meni, mojem življenju in mojih premišljevanjih ...

Brez premišljevanja bi bil kot kondor brez neba ... Če ne bi ves čas mislil, to ne bi bil več jaz.

...

Vedno sem vztrajal na svoji poti ... Le tako sem lahko ostal zvest samemu sebi.

...

Ob vsem, kar sem dosegel, me ni nikoli premagala nečimrnost. Takšne stvari sem vse preveč prerasel.

...

Ko sem doumel, koliko zla je na svetu, sem obnemel. In sem nem ... Le burja zamolklo pošumeva med bori.

...

Odsekal sem bolno, uvelo vejo, odsekal sem vse bolne veje in še jih bom, ker zaupam jasni, živi korenini, ki zadiha in požene tisoč novih brstov, ki se pnejo proti soncu.

Začetek neke poti

Že kot majhen otrok sem slutil, da bom drugačen, nekaj posebnega ... Igre mojih vrstnikov so se mi zdele vse preveč puhle in banalne. Ker so čutili, da ne sodim mednje, so bili pogosto grobi in nerazumevajoči. Zato sem se jim izogibal ... Iskal sem samoto, porajati so se mi začela vprašanja ... Zgodaj sem spoznal, da lahko odgovore poiščem predvsem v samem sebi in v stiku z neokrnjeno naravo.

Vedel sem, da bo moja pot težka, a me bo tudi bogato nagradila.

Odraščanje

Knjige so bile moje edine prave prijateljice; požiral sem jih noč in dan. Podarile so mi prenekatero plemenito misel. Pravzaprav so mi razkrivale resnice, ki sem jih v svoji mladosti šele bežno slutil. Kaj kmalu pa sem tudi spoznal, da je na zaprašenih policah knjižnic le malo zrnja in veliko plevela. Knjige lahko le pokažejo pot, podati nanjo pa se mora človek sam.

Ko sem vse bolj dozoreval v mladeniča, se je v meni prebudila želja po čisti in pošteni ljubezni do ženske. Poskusil sem se približati nekaj dekletom, ki so se mi zdela tega vredna. Želel sem si dolgih, zaupnih pogovorov. Vendar sem bil deležen prejkone zbadljivk in posmeha. Sprevidel sem, da se za lepo in negovano površino skrivata puhloglavost in nečimrnost. Tolažil sem se, da so moje vrstnice še premlade in premalo zrele, zato sem se ozrl za starejšimi ženskami.

Neizkušen sem pričakoval preveč. Spoznal sem jih nekaj, ki so sprva obetale razumevanje in pristno prijateljstvo, kmalu pa je planila na dan njihova želja po goli spolnosti, prazni razbrzdanosti. Lahko bi vedel, da ženska srednjih let, ki obrača oči za fantom s prvim puhom pod nosom, misli le na njegovo mlado telo.

Iskanja

Kot mladega moškega me je vse manj privlačil papirnati svet lažnih učenosti. Sklenil sem izbrati preprosto in pošteno vsakdanje delo. Verjel sem, da se bom s skromnostjo in resnicoljubnostjo približal sebi podobnim ljudem, ki bodo znali ceniti mojo prizadevnost in prijateljstvo.

Ker pa sem ves čas pozorno opazoval življenje in o vsem vročično premišljeval, sem kaj kmalu ugotovil, da bom moral tisto, kar iščem, poiskati v sebi. Kamor koli drugam sem obrnil oko, povsod nevoščljivost, nasilje in laži. Prijazni besedi odgovori posmeh, ponudbi bližine izkoriščevalski pohlep.

Vse prevečkrat so me ranile brezobzirne opazke, preveč je bilo podtikanj in goljufij ... Sčasoma sem na zunaj otrdel, okrog sebe sem postavil oklep ravnodušnosti, vse bolj samotno sem vztrajal pri smeri, ki jo je izbralo moje srce. Mnoge noči sem presedel na bregu reke, ki se je kot simbol minljivosti in modrosti buče valila skozi temo.

Lili

Prav na rečnem bregu sem spoznal Njo, Lili. O tem ne nameravam na dolgo in široko. Sprva se nisem zmenil zanjo, še v napoto mi je bila, motila me je pri mišljenju. A ko je tako tiho in nevsiljivo sedela na obrežju, me je sčasoma nekako ganila. Kot bi si bila podobna, tako se mi je zdelo. Ne mogel bi se bolj motiti. Ko sva prvič zadržano spregovorila, se je po prvih premolkih, polnih zadrege, rodil sproščen klepet. Dobro mi je del prijazni glasek s poniglavim štajerskim narečjem. Dobro mi je delo, ko so se najine misli marsikdaj prepletale, da nisi vedel, katera je čigava. Previdnost me je zapustila, jel sem ji zaupati. Kaj kmalu, že v nekaj tednih, sva se zbližala. Marsikaj mi je povedala o sebi, precej takega, česar bi raje ne slišal, pa sem le zrl v njene čiste modre oči, odprte duše sem jo sprejemal in se ji ves globoko dajal. Tudi to, da sploh ni bila deviška, sem prezrl oziroma odmislil, ne da bi trenil z obrvjo, navsezadnje je bila skrbna mati trem otrokom in nič nisem premišljeval o tem, kako je do tega prišlo. In vselej, ko nisem premišljeval, se je slabo končalo.

Spametovanje

Nekaj časa sem bil seveda zanimiv in je prijazno ravnala z menoj. Slepo zaverovan sem se ji posvečal, skrbel tudi za njene otroke. Zadnji v postelji, prvi pokonci, pa bo vsak dan kaj dobrega v lonci, dolgo nisem želel opaziti, kako se je bila ohladila in se mi vse manj posvečala. Telesne intimnosti je bilo vedno manj, pa je nisem prida pogrešal, saj sta mi več pomenila zaupanje in duhovna bližina. Slepil sem se, da so krive njene obveznosti, ko je bila vse manj doma, tudi ponoči, meni pa je prepuščala skrb za dom in družino. Razbrzdano se je smejala, ko sem jo klical v nočne lokale, in mi naročila, naj otrokom izplačam žepnino. Dolgo sem molče trpel, čeprav je bilo očitno, da je prostitutka in tudi alkoholičarka. Dolgo sem upal, da ji bom lahko pomagal z ljubeznijo, zaupanjem, potrpežljivimi pogovori. Prizadeval sem si, da bi se je dotaknili moja notranja duhovna moč in čistost. Zaman.

Z menoj je kmalu komajda še spregovorila. Mali telefon, ki sem si ga bil omislil edino zastran nje, je molčal. Srečevala sva se kvečjemu kdaj zjutraj, ko sem se odpravljal po nujnih nakupih, ona pa se je ravno takrat vrnila z nočnih potepanj, hripava od smeha, tobaka in alkohola, v družbi ničvrednih "prijateljev", ki me niso niti opazili. In sem se, pozno sicer, spametoval: treba je bilo oditi ali pa se ubiti.

Sam, na svoji poti

Ko sem odšel, se nisem oziral, četudi sem čutil, kako se v meni nekaj tre, podira in umira. Vedel sem, da se osvobajam, da grem naprej, da se vračam na svojo osamljeno pot. Vedel sem, da bo to pot trnja in le redkih prijaznih cvetov, ki pa bo navsezadnje nagradila vztrajnost, osvobodila misel in razžarila srce. Zdaj, za nazaj, je težko razumeti nekdanja tavanja, zablode, poniževanja. Manj občutljiva oseba bi marsikdaj le odmahnila z roko, a bi pri tem spregledala, da je vsak korak potreben, če naj spoznanje in modrost zares napredujeta, če naj človek postane, kar je, kar more biti, če naj se pne proti svoji resnici in pusti stare, odvečne tovore za seboj. Vztrajal bom na tej poti zvestobe in o tem tudi skromno poročal, saj verjamem, da so na tem svetu še druge preizkušane in preizkušene duše, ki jim bo morda moja skromna beseda utrla kak drobec novega upanja in jasne odločnosti.

Na svidenje!

Herman

(Ker človek ni le otok, je tudi potok ...)

E-naslov

• XHTML
• CSS