Z Natašo sva danes srečno prispela domov s potovanja od Kočevja do Neuma, večinoma po avtocesti, vračala pa sva se po Jadranski magistrali ob obali nazaj proti domu. Potovanje se je začelo kar negativno, namreč v Ravči, kjer je konec avtoceste, cca 80 km pred Neumom, sem pošteno nabasal na radar. Dejansko nisva prevozila niti kilometra po regionalki in na radarju pridelala 33 km/h na 50 podlage oz. dovoljenih. Seveda, kljub pregovarjanju in neuspešnem pogajanju, so nama stegnili 150 €. Kap. Naslednji šok pa je bil Neum. Vse skupaj majčkeno depresivno, utesnjeno, zanemarjeno (res pa je bil morda kriv 150 EUR težak cmok v grlu). Tako da hitro obrneva in nazaj na sever. Od tu naprej pa je šlo vse kot po maslu in še bolje. Sploh pa mega četrtek v Splitu, kjer se za Poljudom parkirava, zajahava kolesi in po planu najprej na "ogled" Lore (vojna luka, kjer sem bil leta 1987 v vojski). Pričakovala sva, da bova lahko vsaj izza mreže poškilila v notranjost, zgodilo pa se je ravno nasprotno, česar tudi v sanjah nisem pričakoval. Na sami "kapiji" se predstavim, povem kdo sem in od kod, ter da sem tu leta 87 služil JNA. Vojaka se spogledata in se začneta smejat ter nama rečeta, da se niti ne zavedava kakšno srečo imava, češ da se nam je danes vse tako poklopilo. Midva samo debelo gledava, Nataša je najbrž malo "igrala", ker sem bil čist mehek, ker bi raje pregledovala izložbe v Splitu. Na kar vojak izpljune, da imajo dan odprtih vrat in da si lahko vse brez problema ogledamo. Šok, seveda pozitiven in 150 EUR je že davno pozabljenih. V kasarno se zapeljeva kar s kolesi in v spremstvu vodiča. Občutki mešani, zapori v razsutem stanju, isto kantina... potem pa zagledava morje in priveze. Vendar le par ladij. Opet šok,....kako je bilo to včasih vse polno. Na desni strani zagledam ladjo na kateri sem služil jaz. Neverjetno, z naježeno kožo in emocijami na maximumu, greva proti ladji. Ob poti mornarji, oficirji in ogovorim nekega oficirja, mu razložim zgodbo in tudi on naju presenečen popelje na ladjo. Občutki neverjetni. Nataši začnem razlagat (tehnične podrobnosti, hvala Nataša, da nisi zavijala z očmi...), on samo debelo gleda, saj je prvotno verjetno mislil da blefiram. Z oficirjem prideva tudi do spoznanja da je Hrvaška mornarica ladjo v kar nekaj detajlih močno spremenila oz. jo uredila za trenutne potrebe. Vse pa se je dogajalo na očeh ljudi sosednje večje ladje, kamor naju tudi povabijo na ogled. Tu pa doživim še zadnji šok. Vsi naju gledajo (mogoče celo sumljivo), saj sem na bil na "moji" ladji zelo opazen. Zopet se predstavim, povem zgodbo, sledi ogled te ladje, ko pa pridemo iz podpalubja pa nas ustavijo reporterji "TV NOVA". Seveda sta se kamerman in novinarka že prej vrtela okoli nas. Na kar novinarka "zamoli za intervju". Puff... in jaz kot iz topa: "Ajde može, cepali smo od smeha, čeprav me je proti koncu (nekje v 6-7 minuti intervjuja) močno čustveno načelo, vendar ne bi zdaj o tem, svoje pa je naredila tudi jutranja dvojna "trava". Njihov komentar:"A mi smo mislili da ste špijuni". Skratka, dogodek da te kap, počasi smo zaključili, si podali roke in čao. Vse ostalo s potovanja pa hranim za drugič ob podnčku.

Miranu se je fregata zdela nekaj znana in je kar lepo zagazil nanjo. Tam pa so nanju planili paparazzi in evo ga...

08.08.2010 13:55:06

Menim pa, da mu je žal, da ni sprožil kak torpedo, ker se še spomni, kje je gumb...