Zaradi hkratne uporabe raznih pisav (slovenske, japonske, kitajske in fonetike) so te strani kodirane v Unicode UTF-8.

PROBLEMI SLOVENSKE TRANSKRIPCIJE KITAJSKEGA IN JAPONSKEGA JEZIKA

6. Zaključek

Slovenski pravopis predlaga način latiničnega zapisa kitajskega in japonskega jezika, ki ni primeren. Podrobnejša razlaga teh problemov in notranje nedoslednosti samega pravopisa je podana v 4. poglavju.

Če poskušamo s pomočjo primerjalne tabele v Slovenskem pravopisu pretvarjati pinyin v domači zapis, se pojavijo problemi pri razločevanju posameznih zlogov. Še večji problemi se pojavijo, če bi hoteli po pravilih Slovenskega pravopisa zapisana imena pretvoriti nazaj v pinyin, saj so zapisi nekaterih zlogov enakovredni več različnim zapisom v pinyinu.

Podobno velja za japonske besede, v mnogih primerih je prav zaradi opustitve razlikovanja dolgih in kratkih samoglasnikov, ter podvojenih soglasnikov (kar, mimogrede, slovenski jezik pozna; oddelek, priimek...) nemogoče ugotoviti katera beseda je bila mišljena v izvirniku. Kot je napisal že dr. Mitja Saje:

»Zato nam tako zapisano ime, če iz konteksta slučajno ne prepoznamo imena osebe ali kraja, ne predstavlja več uporabne informacije; nimamo več možnosti, da bi navedeno osebo ali kraj lahko res identificirali.« (Delo, 7.3.81)

Slovenski pravopis določa, da se imena iz jezikov, ki se pišejo z latiničnimi pisavami, pustijo v originalni obliki.

»Kadar prevzetih besed ne domačimo, ohranjamo latinične pisave povsem nedotaknjene, tj. pišemo in tiskamo jih z vsemi ločevalnimi znamenji in v obliki, kakor jo imajo v svojem jeziku in njegovi pisavi. Nelatinične pisave prečrkujemo v slovensko latinico, ideografske pa zapisujemo na podlagi ustrezne glasoven vrednosti pismenk (ideogramov).« (Toporišič: 27)

Japonska in Kitajska imata uradno določene sisteme latiničnega zapisa svojih jezikov, ki se uporabljajo za zapis v potnih listih, ne zemljevidih itd. Kitajski ali japonski državljan, ki je omenjen v naših medijih, najbrž niti ne ve, da beseda teče o njemu. Pinyin in Hepburn oz. kunreishiki so latinične pisave, in potemtakem jih tudi po navodilih Slovenskega pravopisa ne bi smeli prečrkovati.

Poleg tega smo v slovenskih publikacijah priča pogosti nepravilni aplikaciji pravil Slovenskega pravopisa. Velikokrat so transkribirane samo tiste črke, katerih ni v slovenski abecedi, v enem besedilu lahko naletimo na več različnih načinov transkribiranja kitajskega in japonskega jezika, itn. Ti primeri so podani v 5. poglavju naloge.

Tudi če bi bila aplikacija pravil slovenskega pravopisa dosledna in pravilna, je izguba informacije pri takšnem načinu prečrkovanja še vedno tako velika, da ni primeren za uporabo v resnih publikacijah, kot so časopisi, znanstvene publikacije in podobni. Avtorica se pridružuje mnogim, ki menijo, da bi bilo potrebno za pisanje besed kitajskega in japonskega jezika uporabljati že obstoječe uveljavljene načine latiničnega zapisa teh dveh jezikov. Za pisanje besed kitajskega jezika pinyin, za pisanje besed japonskega jezika pa kunrei ali Hepburn.

V nalogi je podan predlog izboljšave slovenskega načina transkribiranja japonskega in kitajskega jezika, ki poleg tega, da omogoča bolj pravilno izgovorjavo, omogoča tudi prečrkovanje nazaj v izvirnik. Vendar pa bi bil slovenski način transkribiranja teh dveh jezikov sprejemljiv samo v nekaterih primerih, glede na ciljno publiko. (Npr. pri prevodih kitajskih ali japonskih pravljic in podobno). V vseh ostalih primerih pa predstavlja slovenski način zapisa oviro pretoku informacij.

Živimo v obdobju, ko je dostop do informacij ena izmed pomembnejših dobrin. Z razširitvijo interneta, ki je takorekoč že v vsaki hiši, se je dostopnost raznih informacij povečala, povečuje pa se tudi zahtevnost iskalcev teh informacij. Večini ljudi ne zadostuje več en sam vir, ampak iščejo dodatne informacije tudi iz virov v drugih jezikih. Za to pa je potrebno, da zna iskalec teh informacij besede pravilno zapisati, pravilna izgovorjava je tu šele drugotnega pomena. Nekdo, ki se zanima za daoistično (ne taoistično!) filozofijo, pač pod imenom Džvangdzi ne bo nikjer našel Zhuangzija.

Iz prejšnjih poglavij je razvidno, da sistema latiničnega zapisa japonskega in kitajskega jezika, kot jih predlaga Slovenski pravopis nista ustrezna, že zaradi tega, ker bralcu ne omogočata povratne informacije – kako se je določena beseda zapisovala v prejšnji transkripciji. Čeprav sta bila sistema sestavljena z namenom slovenskemu bralcu čimbolj približati izgovorjavo teh dveh jezikov, jima to ni uspelo. Glede na to, da »ne bomo nikoli prav brali po kitajsko«, kot je napisal Toporišič v Delu, 21.03. 1981, je pravzaprav brezpredmetno sestavljati sistem slovenskega zapisa kitajskega in japonskega jezika. Tisti, ki se za določeno temo zares zanimajo, se bodo potrudili in poiskali informacije o tem, kako se določena beseda prebere, tistim pa, ki jih ne zanima, je prav vseeno na kakšen način se izgovarja.

Poleg tega so tudi države kot so Anglija, Francija ZDA in druge opustile svoje tradicionalne (nacionalne) načine transkribiranja japonskega in kitajskega jezika, pri čemer so jih vodile predvsem praktične potrebe.

Z upoštevanjem vseh dejstev, ki so navedena v diplomskem delu, torej sledi, da bi bila za zapis besed kitajskega in japonskega jezika v slovenščini najbolj smotrna in razumna uporaba že obstoječih in tudi mednarodno uveljavljenih načinov latiničnega zapisa teh dveh jezikov, se pravi pinyina za kitajski jezik in Hepburna za japonski jezik.