Zaradi hkratne uporabe raznih pisav (slovenske, japonske, kitajske in fonetike) so te strani kodirane v Unicode UTF-8.

PROBLEMI SLOVENSKE TRANSKRIPCIJE KITAJSKEGA IN JAPONSKEGA JEZIKA

1. Splošno o pisavah

Za lažje razumevanje naslednjih poglavij je v tem poglavju navedenih nekaj splošnih podatkov o različnih sistemih pisave in njihovi klasifikaciji.

V sodobnem svetu si življenja brez bogato razvejanega sistema komunikacij ne moremo niti predstavljati. Pisava je eden od načinov komunikacije, s katerim se je lahko ohranilo mnogo podatkov o preteklosti človeštva, ki bi nam bili sicer neznani.

Eno od definicij, kaj je pisava, lahko preberemo v knjigi ''Spomin človeštva'' Jara Dolarja:

»Pisava je nastala, ko se je človek naučil sporočati svoje misli in čustva z vidnimi znaki, ki jih ni razumel samo on, ampak tudi drugi, ki so ta sistem po dogovoru spoznali.« (Dolar, 1982, str. 14)

Po razdelitvi, ki jo nekateri sodobni znanstveniki sicer odklanjajo, saj je narejena glede na zunanje posebnosti, so pisave lahko razvrščene takole (Dolar, 1982, str. 18):

• Piktografija ali podobopis, je pisava, ki s poenostavljenimi podobami (piktogrami) ponazarja dogodek. S tako pisavo se ne da zapisati abstraktnih pojmov.
• Ideografija ali pojmovna pisava, je pisava, ki še ni popoln pisni sistem, a že lahko izrazi tudi abstraktne pojme.
• Analitične ali razčlenjevalne pisave (ali prehodne pisave), so pisave ki združujejo ideografske in fonetične elemente.
• Fonetične ali glasovne pisave, so pisave, ki vsebujejo grafične vzporednice za govor. Mednje spadajo tudi silabične ali zlogovne pisave, katerih en znak zapiše en zlog jezika.

Lahko pa pisave razdelimo tudi vsebinsko:

• frazeografija s frazeogrami, ki izražajo cela stavčna sporočila
• logografija z logogrami, ki so znaki za besede
• morfemografija z morfemogrami, ki so znaki za morfeme (najmanjše jezikovne enote, ki lahko nosijo pomen)
• silabografija s silabogrami, ki so znaki za zloge
• fonemografija s fonemogrami, ki so znaki za glasovne prvine ali foneme

Glede na to, kako so enote v nekem sistemu pisave povezane z enotami v sistemu jezika, katerega zapisujejo, pa lahko razdelimo pisave v dve skupini (Bekeš, 1999, str. 221):

• pleremske pisave; pisave v katerih se enote pisave nanašajo na semantične enote jezika (morfeme, besede)
• cenemske pisave; pisave v katerih se enote pisave nanašajo na fonetične (fonološke) enote jezika (glasove, foneme, zloge)

Pričujoča diplomska naloga se ukvarja s tremi različnimi vrstami pisave:

• latinično pisavo (cenemska, fonetična pisava) v treh različicah; za zapis slovenskega jezika, za zapis kitajskega jezika (pinyin) in za zapis japonskega jezika (Hepburn in kunreishiki),
• katakano in hiragano (cenemski, silabični oz. zlogovni pisavi), ki sta del sistema pisave za zapis japonskega jezika in
• kitajskimi pismenkami (pleremska, morfemsko-silabična pisava), s katerimi se zapisuje kitajski jezik, in so tudi del sistema pisave, s katerim se zapisuje japonski jezik.