Zaradi hkratne uporabe raznih pisav (slovenske, japonske, kitajske in fonetike) so te strani kodirane v Unicode UTF-8.

PROBLEMI SLOVENSKE TRANSKRIPCIJE KITAJSKEGA IN JAPONSKEGA JEZIKA

4. Problemi latiničnega zapisa, kot ga predlaga slovenski pravopis

V slovenskem pravopisu lahko preberemo, da v primerih, ko prečrkujemo iz nelatiničnih pisav, prevzete občne besede domačimo, kadar pa jih v slovenski jezik prevzemamo iz latiničnih pisav, jih pustimo v njihovi prvotni obliki.

»Večino prevzetih občnih besed pri nas domačimo pisno (izgovorno, oblikoslovno in skladenjsko pa vse); načeloma jih pišemo po domače le tedaj, kadar prečrkujemo iz nelatiničnih črkovnih pisav, ali jih črkovno zapisujemo iz ideogramov« (Toporišič, 2001, str. 22)

»Prevzeta lastna imena obravnavamo različno glede na to, ali so osebna, zemljepisna ali stvarna, pa tudi glede na to, ali prihajajo v slovenšč ino iz latiničnih ali nelatiničnih (ali celo ideografskih) pisav. Za imena, prepisana in nelatiničnih pisav ali iz ideogramov, veljajo pravila kakor pri prevzetih občnih imenih.« (p.t., str. 23)

»Podomačeno pišemo imena vseh vrst iz grških in ciriličnih pisav (izjema je srbsko-hrvaška), azijskih (izjema je turška), afriških, polinezijskih in drugih (...).« (p.t., str. 24)

Po navodilih Slovenskega pravopisa naj bi torej jezike, ki se zapisujejo z nelatiničnimi pisavami v slovenščino po načelih za zapisovanje slovenščine.

»Med njimi (op.; azijske, afriške in druge pisave) so različne pisave: latinične, kakor je npr. indonezijska ali svahilijska, cirilske v nekdanji Sovjetski zvezi, samostojne črkovne, npr. arabska ali hebrejska, zlogovne, npr. japonska, in hieroglifske , npr. kitajska. Nelatinične pisave prenašamo v slovensko po načelih za zapisovanje slovenskih glasov. Opuščamo prečrkovalne ovinke prek pisav drugih jezikov, npr. angleščine, ...« (p.t., str. 183)

Kljub temu najbrž noben lektor slovenskega jezika ne prečrkuje japoskih in kitajskih besed v slovenščino direktno, ampak jih prečrkujejo iz latiničnih zapisov, npr. pinyina ali Hepburna.

Slovenski knjižni jezik vsebuje 29 fonemov, 21 soglasniških in 8 samoglasniških.

• 1. Samoglasniki: i, ozki in široki e, a, ozki in široki o, u, polglasnik [ə]
• 2. Soglasniki:
  • zvočniki: m, n, r, l, v, j
  • nezvočniki: p, b, f, t, d, s, z, c, š, ž, č, dž, k, g, h

V abecedi slovenskega knjižnega jezika je 25 črk; a, b, c, č, d, e, f, g, h, i, j, k, l, m, n, o, p, r, s, š, t, u, v, z in ž, s katerimi se zapisujejo naslednji glasovi:

Preglednica zapisa soglasnikov slovenskega knjižnega jezika: SP [IPA]

Preglednica zapisa samoglasnikov slovenskega knjižnega jezika: SP [IPA]

Slovenski jezik pozna naslednje vrste izgovorjave samoglasnikov, ki pa jih pri zapisu ne ločuje:

• dolge naglašene; í, é, ê, á, ô, ó, ú
• kratke naglašene; ì, è, à, ə, ò, ù
• kratke nenaglašene; i, e, a, ə, o, u

Abeceda slovenskega knjižnega jezika dokaj zvesto zapisuje njegovo izgovorjavo, obstaja le nekaj izjem, saj slovenski zapis temelji na konsistentnem zapisu morfemov:

• glas [u] se lahko zapiše s črkami l, v in u,
• črka e zapisuje [e, ɛ, ə]
• črka o zapisuje [o, ɔ]
• lj in nj se izgovarjata [l] in [n], razen kadar jima sledi samoglasnik

Posebnosti izgovorjave:

• namesto ustničnega nosnika m in alveolarnega nosnika n pred f in v izgovarjamo zobnoustnični [ɱ] (npr. simfonija, informacija)
• alveolarni nosnik n se pred k, g in h izgovarja kot mehkonebni [ŋ] (npr. banka, angel, Anhovo)
• zveneči nezvočniki v poziciji pred nezvenečimi nezvočniki, ali na koncu besede, postanejo nezveneči (npr. sladkor [`sla:tkɔɾ])
• nezveneči nezvočniki postanejo zveneči pred zvenečimi nezvočniki (npr. les [le:s], les gori [le:zgɔ`ɾi:] )
• zvočniki m,n,l, r, j, v so normalno zveneči, le drsnik v ima štiri alofonske različice [ʋ], [u], [w] in [ʌʌ]. (npr. voda [ `ʋɔ:da], siv [siu], vnuk [wnu:k], vsak [ʌʌsa:k] )

Sistem fonetičnega zapisa kitajskega jezika pinyin sestavlja zloge iz več sestavnih delov, ki se med seboj kombinirajo. Glede na te kombinacije se lahko spreminja tudi izgovorjava posameznih črk. Deli zlogov so:

• začetnica 声母 (shēngmŭ)
• vmesni vokal 韵头 (yùntóu) ali 介音 (jièyīn)
• glavni vokal 韵腹 (yùnfu)
• končnica 韵尾 (yùnwei)
• končnica (zlog brez začetnice) 韵母 (yùnmŭ) (汉英词典, 1270)

Kratochvíl pa predstavi koncept ki izhaja iz tradicionalne kitajske fonologije in zlog deli na tri sestavne dele. Zaradi njegove preprostosti in uporabnosti ga uporablja tudi sodobna lingvistika, čeprav ni brez pomanjkljivosti;

• začetnica (začetni soglasnik ali polglasnik)
• končnica (sredinski samoglasnik in končni soglasnik)
• ton

Ker je vsak zlog na nek način kombinacija teh treh sestavnih delov (razen v primerih, ko ni začetnice in tona, ali pa je končnica sestavljena iz enega samega vokala), je do neke mere možno opisati fonemični sistem s preštetjem vseh začetnic, končnic in tonov, ter določiti pogoje njihovega sestavljanja. Tak opis je relativno preprost in tudi uporaben npr. pri urejanju zlogov v slovarjih itd. (Kratochvíl, 49)

Slovenski pravopis ne upošteva sistema začetnic in končnic, ki izraža osnovno zgradbo glasovne podobe sodobnega kitajskega jezika in na katerem temelji tudi pinyin, zato je ta način transkribiranja zelo nekoherenten in nejasen. Očitno je, da bi hotel zloge kitajskega jezika zapisati tako, da jih bo (sinološko) nepoučen slovenski bralec znal prebrati vsaj približno tako, kot v resnici zvenijo, a mu to ne uspe. Nejasnosti se pojavijo že v sami tabeli, ko sta za nekatere glasove na voljo dva načina transkribiranja, nikjer pa ni zapisano v katerih primerih naj bi se uporabljal kateri način. V spodnji tabeli so ti glasovi označeni z znakom *.

Primerjalna razpredelnica zapisa glasov kitajskega jezika v pinyinu in slovenskem pravopisu (SP):

»V podomačenih besedah mehke šumevce ć, ś in dź pišemo in izgovarjamo č, š in dž, samoglasnik ü pa kot i. Naglas je na prvem zlogu, v podomačenih besedah pa večinoma na (pred)zadnjem: Péking, Nánking, Hénan, Šánghaj, Séčuan. Pri osebnih imenih je prvo priimek, drugo pa ime, npr. Deng Xiaoping « (Toporišič, 2001, str. 193, 194)

Po navodilih Slovenskega pravopisa naj bi nelatinične pisave prečrkovali v slovensko po načelih za zapisovanje slovenskih glasov. Očitno je, da način prečrkovanja kitajskega jezika ni osnovan na glasovnem sestavu le tega, ampak je dejansko samo prečrkovanje črk pinyina. Ker pa pinyin ne zapisuje vedno točno izgovorjave zlogov kitajskega jezika, se pravilna izgovorjava v slovenskem zapisu izgubi. Za pravilno izgovarjanje kitajskega jezika, kadar je zapisan v pinyinu, je potrebno poznati nekaj pravil, katere pa so snovalci slovenskega načina zapisa kitajskega jezika prezrli.

Predstavitvi vsakega problema sledi razlaga, kako bi se morali določeni zlogi pisati v slovenskem jeziku, da bi bila iz zapisa resnično razvidna njihova izgovorjava. Na koncu tega poglavja pa so vse te razlage združene v predlog izboljšanega sistema transkribiranja kitajskega jezika v slovenščino.

Po pravilih Slovenskega pravopisa naj bi se v slovenščino zapisovali glasovi kitajskega jezika, ker pa sistem prečrkovanja kitajskega jezika v slovenskega temelji na prečrkovanju črk pinyina in ne glasov, se znotraj samih pravil pojavi kar nekaj napak in nedoslednosti.

Primer za primerom sledijo problematične črke iz pravil Slovenskega pravopisa za zapis glasov kitajskega jezika. Za lažje razumevanje so glasovi kitajskega jezika zapisani z IPA, v oglatem oklepaju, njihov zapis pa je podan v pinyinu in po pravilih Slovenskega pravopisa, kadar je govora samo o končnici, je podana s pomišljajem spredaj.

Črka i

Fonem (končnica) [i], ki se v pinyinu piše s črko i, se v kitajskem jeziku glede na okolje pojavlja kot trije različni glasovi [i], [-ɨ] in [-ɪ] .

V zlogih s kombinacijo končnice [i], ki se v pinyinu zapisuje -i z začetnicami [p, t, tç, l, m, n, ph, tçh, th, ʃ, j], ki se v pinyinu zapišejo b, d, j, l, m, n, p, q, t, x, y se izgovarja kot [i].

• 笔 bĭ 'čopič' se izgovori [pi], SP bi
• 西 xī 'zahod' se izgovori [çi], SP ši

V zlogih s kombinacijo končnice [i], ki se v pinyinu zapisuje -i z začetnicami [tçh, ʐ, ç, tç], ki se v pinyinu zapisujejo ch, r, sh in zh se končnica -i izgovarja kot [ɨ].

• 十 shí 'deset' se izgovori [ʂɨ], SP ši

V zlogih s kombinacijo končnice [i], ki se v pinyinu zapisuje -i z začetnicami [ts, tsh, ts], ki se v pinyinu zapisujejo c, s in z se i izgovarja kot [ɪ]. Za primer:

• 四 sì 'štiri' se izgovori [sɪ], SP si

Čeprav Slovenski pravopis pravi, da je njegov namen zapisati kitajske glasove, fonema (končnice) [i], ki se v pinyinu piše s črko i, v teh treh različicah ne transkribira kot dejanske glasove, ampak transkribira samo črke pinyina, s čimer odstopa od cilja, katerega si zadaja. Zloge iz zgoraj navedenih primerov [pi, ʃi, ʂɨ, sɪ], bi zapisane po pravilih Slovenskega pravopisa kot bi, ši , ši in si, govorec slovenskega jezika bral kot [bi, ʃi, ʃi, si].

V tem primeru je največja omejitev glasovni sestav slovenskega jezika in njegovem zapisu, ki teh glasov ne pozna.

V podomačenih besedah, kjer naj bi se tudi [y], ki se v pinyinu zapisuje z ü, prečrkoval v i, se zlogi [ly, lyɛ, ny, nyɛ] , ki se v pinyinu zapisujejo lü, lüe, nü in nüe , po pravilih Slovenskega pravopisa zapisujejo kot li, lie, ni in nie , ki vsi kot taki že obstajajo in se za razliko od prejšnjih štirih zlogov izgovarjajo [li, lje, ni, nje], v pinyinu pa se zapisujejo li, lie, ni in nie.

Problem zapisa štirih palataliziranih zlogov [ly, lyɛ, ny, nyɛ] v slovenščini bi lahko rešili tako, da bi jih zapisovali z lju, ljue, nju in njue. Tako bi se zapis približal pravilni izgovorjavi, poleg tega pa bi jih lahko brez problema razločevali od zlogov [li, lje, ni, nje] , ki se po pravilih Slovenskega pravopisa zapisujejo kot li, lje, ni in nje.

Črka e

Fonem [e], ki se v pinyinu piše s črko e, se v kitajskem jeziku glede na okolje pojavlja kot štirje različni glasovi [e], [ɤ] [ɛ] in [ə] .

Z izjemo zloga [ie], ki se v pinyinu zapisuje ye, se v zlogih s končnicami [ə], [ən], [əN], [wən], [wəN], in zlogu [əɹ], ki se v pinyinu zapisujejo -e, - en, -eng, -uen, -ueng in er, e izgovarja kot polglasnik [ə].

• 课 kè 'lekcija' [kə], SP ke
• 问 wén 'vprašati' [wən], SP ven
• 梦 mèng 'sanje' [məN], SP meng

Ker slovenski jezik ne zapisuje polglasnikov, se teh zlogov brez razlage, kako naj se pravilno izgovarjajo, ne da zapisati na način, ki bi slovenskim govorcem približal njihovo pravilno izgovorjavo.

Kot [e] se izgovarja samo v zlogih s končnico PY –ei in –ui.

• 累 lèi 'utrujen' [lei] SP lej
• 水 shuĭ 'voda' [ʂwei] SP švi

Torej bi se končnica [wei], ki se v pinyinu zapisuje –ui, v slovenskem načinu transkribiranja morala dejansko zapisovati z –uei (oz. -vej, glede na ostala pravila SP), če bi res hoteli dosledno zapisovati glasove kitajskega jezika.

Kot [ɛ] se izgovarja tudi glas, ki se v pinyinu sicer pojavlja zapisan z a, v zlogih s končnico -ian, ter v zlogih, ki so kombinacija začetnic j, q in x s končnico -uan, kar pa iz transkripcije SP sploh ni razvidno.

• 钱 qián 'denar' [tçjən] SP čjan
• 选 xuăn 'izbrati' [ʃyɛn] SP švan

Če bi bil sistem transkribiranja v slovenščino konsistenten, bi torej moral zloge [pjen, tjen, mjen] itd, ki se v pinyinu zapisujejo bian, dian, mian, itd. pisati kot bjen, djen, mjen, itd, zloge [tçyɛn, tçhyɛn, çyɛn], ki se v pinyinu zapisujejo juan, quan in xuan pa kot džven, čven in šven. (S čimer pa sicer še ne bi bil rešen problem zapisovanja glasu [y] v teh zlogih.)

Bilo bi torej bolj pravilno, če bi se zlogi s končnico [-jən], ki se v pinyinu zapišejo z –ian, po slovensko pisali s končnico -ien. Zlogi pa s konč nico [yn], ki se v pinyinu zapišejo z juan, quan in xuan, bi se morali po slovensko zapisovati s končnico –uen. (Se pravi džjuen, čjuen in šjuen)

Podoben problem pri izgovorjavi se pojavi tudi pri zlogih [tʂhɤ, ʂɤ, tʂɤ], ki se v pinyinu zapišejo che, she in zhe. Po pravilih Slovenskega pravopisa se ti zlogi transkribirajo v če, še in dže. Tako zapisane zloge bi slovenski govorci brali kot [tʂɛ, ʃɛ, dʒɛ].

Čeprav Slovenski pravopis pravi, da je njegov namen zapisati kitajske glasove, fonema [e], ki se v pinyinu piše s črko e, v teh treh različicah ne transkribira kot dejanske glasove, ampak transkribira samo črke pinyina, s čimer odstopa od cilja, katerega si zadaja. Glasove iz zgoraj navedenih primerov [e], [ɤ] [ɛ] in [ə] bi zapisane po pravilih Slovenskega pravopisa s črko e govorec slovenskega jezika bral kot [e].

Ker slovenski jezik ne zapisuje polglasnikov, se teh glasov brez razlage, kako naj se pravilno izgovarjajo, ne da zapisati na način, ki bi slovenskim govorcem približal njihovo pravilno izgovorjavo.

Črka ü

Če se črka ü že uporablja (po pravilih Slovenskega pravopisa za transkribiranje kitajskega jezika, se uporablja, razen v podomačenih besedah), potem bi se morala uporabljati tudi za zapis zlogov, ki so kombinacija začetnic [tç, tçh, ç] , ki se v pinyinu zapisujejo j, q in x ter končnic [y, yɛn, yɛ, yn], ki se v pinyinu zapisujejo -u, -uan, -ue in -un.

• 去 qù 'iti' [tçhy] SP ču
• 选 xuăn 'izbrati' [ʃyɛn] SP švan
• 军 jūn 'vojak' [tçyn] SP džun
• 觉 jué 'čutiti, misliti' [tçyɛ] SP džve

Za primer navedeni štirje zlogi [tçhy, ʃyɛn, tçyn, tçyɛ], se po transkribiranju v slovenščino berejo [tʃu, ʃʋan, dʒun, dʒʋe], kar je daleč od pravilne izgovorjave.

Če pa bi začetnice PY j, q in x v slovenščino prečrkovali po sistemu, ki je predlagan v tej nalogi, bi bil problem rešen. Palatalizirane zloge, ki bi bili potemtakem v slovenščini zapisani z začetnicami džj, čj in šj, bi slovenski govorci avtomatično izgovarjali bolj podobno pravilni izgovorjavi. Npr. džjuen, čjuen, čju, šju itn za zloge ki se izgovarjajo [tçyen], [tçhyen], [tçhy] in [ʃyən]. Ti zlogi bi se tudi po zapisu ločili od njihovih nepalataliziranih parov.

Končni glas -ng

Se vedno izgovarja kot nosnik [N].

Slovenski pravopis nam nikjer ne da navodil, kako bi se moral ta končni glas izgovarjati.

Končnica –iong

Pri zlogih [tçjuN] , [tçhjuN] in [çjuN] , ki se v pinyinu zapisujejo jiong, qiong in xiong, po razpredelnici v Slovenskem pravopisu ni razvidno kako naj bi se zapisovali, saj ta končnica ni podana posebej.

Po navodilih Slovenskega pravopisa se pri končnicah PY –ai, -ei, -ia, -iao, -ie, -iu in –uai črka i prečrkuje v črko j. Samostojna črka i ostane nespremenjena. V Slovenskem pravopisu torej ni jasno, če naj bi se ti zlogi zapisovali kot džiung, šiung in čiung ali kot džjung, šjung in čjung.

Glede tega problema bi bilo najbolje, da se končnice pustijo v takšni obliki, kot so v pinyinu, saj so razen črke ü, ki označuje glas [y], vse tudi črke slovenske abecede. Predvsem se ne bi smelo prečrkovati i v j, saj se s tem povroča nepotrebna zmešnjava, če sistem ni razdeljen na zač etnice in končnice.

Črka š

Črka slovenske abecede š po slovenskem pravopisu označuje dva različna glasova kitajskega jezika [ʂ] in [ʃ], ki se v pinyinu zapišeta sh in x. Slovenski pravopis sicer predlaga, da se pinyinski x prečrkuje v ś, v podomačenih besedah pa se uporablja črka š. V slovenskih publikacijah se črka ś nikoli ne pojavi, ampak se besede kar v vseh primerih domačijo. V tem primeru se izenačijo pari zlogov, npr.

• Zloga [ʃyn] in [ʂun], PY xun in shun, postaneta SP šun, začetnica x je tu indikator, da se u izgovori kot [y] PY ü, zlog je palataliziran.
• Zloga [ʃi] in [ʂɨ], PY xi in shi, postaneta SP ši, začetnica sh je indikator, da se i izgovori kot [ɨ]

Pojavi se torej problem enega zapisa za več različnih zlogov.

Glas [ʃ], ki se v pinyinu zapiše z x, bi se lahko v slovenščini pisal z dvočrkjem šj. Tako bi se omogočila bolj pravilna izgovorjava z uporabo črk slovenske abecede. Ker slovenska abeceda nima črke ś, se v praksi dejansko ne uporablja (glej naslednje poglavje).

Črka č

Podobno kot pri črki š; črka slovenske abecede č po slovenskem pravopisu označuje dva različna glasova kitajskega jezika [tʂh] in [tçh], ki se v pinyinu zapišeta ch in q. Slovenski pravopis sicer predlaga, da se pinyinski q prečrkuje v ć, v podomačenih besedah pa se uporablja črka č. V slovenskih publikacijah se črka ć nikoli ne pojavi, ampak se besede kar v vseh primerih domačijo. V tem primeru se izenačijo pari zlogov, npr.:< /p> - Zloga [tçhyn] in [tʂhun], PY qun in chun postaneta SP čun, začetnica q je tu indikator, da se u izgovori kot [y] PY ü, zlog je palataliziran. - Zloga [tçhi] in [tʂhɨ], PY qi in chi postaneta SP či, čeprav je začetnica ch tu indikator, da se i izgovori kot [ɨ].

Pojavi se torej problem enega zapisa za več različnih zlogov.

Glas [tçh], ki se v pinyinu zapiše z q, bi se lahko v slovenščini pisal z dvočrkjem čj. Tako bi se omogočila bolj pravilna izgovorjava z uporabo č rk slovenske abecede. Ker slovenska abeceda nima črke ć, se v praksi dejansko ne uporablja (glej naslednje poglavje).

Dvočrkje dž

Kot pri črkah č in š; črka slovenske abecede č po slovenskem pravopisu označuje dva različna glasova kitajskega jezika [tʂ] in [tç], ki se v pinyinu zapišeta zh in j. Slovenski pravopis sicer predlaga, da se pinyinski j prečrkuje v ź, v podomačenih besedah pa se uporablja črka ž. V slovenskih publikacijah se črka ź nikoli ne pojavi, ampak se besede kar v vseh primerih domačijo. V tem primeru se izenačijo pari zlogov, npr.: - Zloga [tçyn] in [tʂun], PY jun in zhun se oba zapišeta kot SP džun, čeprav začetnica j pove, da se u v tem primeru izgovarja kot [y] PY ü, zlog je palataliziran - Zloga [tçi] in [tʂɨ], PY ji in zhi se oba zapišeta kot SP dži, čeprav začetnica zh pove, da se končnica i v tem primeru izgovarja kot [ɨ].

Pojavi se torej problem enega zapisa za več različnih zlogov.

Glas [tç], ki se v pinyinu zapiše z j, bi se lahko v slovenščini pisal s črkami džj. Tako bi se omogočila bolj pravilna izgovorjava, z uporabo samo črk slovenske abecede. Ker slovenska abeceda nima črke ź, se v praksi dejansko ne uporablja (glej naslednje poglavje).

Tabela za pretvarjanje pinyina v slovenski zapis temelji na pretvarjanju posameznih črk pinyinskega zapisa v slovenščino in zato izgubi povezavo z osnovno logiko kitajskega jezika (sistem začetnic in končnic zlogov), ki jo je nujno potrebno poznati, če hočemo ohraniti osnovno informacijo.

Glavni namen izboljšave je sestaviti takšen sistem latiničnega zapisa kitajskega jezika v slovenščini, ki bo omogočal čimveč povratne informacije – prečrkovanja nazaj v pinyin brez nevarnosti, da bi bilo enemu transkribiranemu zlogu enakih več različnih zlogov v pinyinu. Že s tem, ko se ne označuje štirih tonov kitajskega jezika, izgubimo okoli 60% informacij o tem, za kateri zlog dejansko gre. Tudi mednarodno se za zapis kitajskih imen in besed uporablja pinyin brez zapisa tonov, ti se večinoma uporabljajo v didaktične namene, tudi na Kitajskem.

Najpreprosteje bi se bilo držati sistema začetnic in končnic zlogov, ki so osnovne sestavne enote zlogov sodobnega kitajskega jezika, in na katerem temelji tudi pinyin.

Začetnice:

Problematični so predvsem pari začetnic, ki se v pinyinu zapišejo z j – zh, q – ch in x – sh. Začetnice j, q in x izražajo palatalizacijo zlogov, ki se z njimi zapišejo, tako da bi jih lahko v slovenščini zapisovali kot džj, čj in šj v nasprotju z dž, č in š. V tem primeru bi se tudi izgovorjava zlogov, ki vsebujejo glas [y], približala izvirni izgovorjavi.

Končnice:

V večini primerov naj ostanejo takšne kot so. Spreminjanje črke i v j lahko povzroči nejasnosti, saj se že začetnica y prečrkuje v j.

Palatalizirane zloge, pri katerih se za zapis uporablja črka ü, [ly, lyɛ, ny, nyɛ] , ki se v pinyinu zapisujejo lü, lüe, nü in nüe, bi lahko v slovenščini zapisovali z lju, ljue, nju in njue. Tako bi se izognili uporabi črke ü, katere slovenska abeceda ne pozna, pa tudi zapis bi se bolj približal pravilni izgovorjavi.

V primeru, da bi hoteli zapis čimbolj približati izgovorjavi, bi lahko končnice pisali tudi takole:

• ian → ien
• ui → uei
• ong → ung
• iong → iung
• končnica -uan v kombinaciji s PY začetnicami j, q in x bi se lahko prečrkovala v -uen, (npr. šjuen, čjuen, džjuen)

Dodatna možnost, ki bi lahko slovenskim govorcem še bolj približala pravilno izgovorjavo nekaterih zlogov:

• končnica –i v kombinaciji s PY začetnicami c, s, z, ch, sh, zh in r bi se lahko izpuščala, če bi hoteli slovenskemu govorcu približati pravilno izgovorjavo. Tako bi se zlogi, ki se v pinyinu zapisujejo ci, si, zi, chi, shi, zhi in ri v slovenščini zapisovali kot c, s, dz, č, š, dž in r. Vendar pa bi v tem primeru morali z apostrofom ločevati te zloge od za njimi stoječih zlogov, ki se začnejo s samoglasnikom, ali končnicama v in j.

Preglednica izboljšanega sistema za latinični zapis kitajskega jezika v slovenščini, podan je zapis v pinyinu in ustrezniki za prečrkovanje v slovenščino.

Začetnice zlogov kitajskega jezika:

Končnice zlogov kitajskega jezika:

• -uan* se pri kombinaciji s palataliziranimi končnicami, ki se v pinyinu zapišejo j, q in x, prečrkuje v -uen. Se pravi da se zlogi, ki se v pinyinu zapišejo juan, quan in xuan, v slovenščini zapišejo džjuen, čjuen in šjuen.
• Kjer razmejitev dveh zlogov ene besede ni jasno razvidna, se označi z apostrofom.

(In dodatna možnost:

• -i* končnica –i v kombinaciji s PY začetnicami c, s, z, ch, sh, zh in r bi se lahko izpuščala, če bi hoteli slovenskemu govorcu približati pravilno izgovorjavo. Tako bi se zlogi, ki se v pinyinu zapisujejo ci, si, zi, chi, shi, zhi in ri v slovenščini zapisovali kot c, s, dz, č, š, dž in r. V tem primeru bi morali z apostrofom ločevati te zloge od za njimi stoječih zlogov, ki se začnejo s samoglasnikom, ali končnicama v in j.)

Na ta način se bi slovenski zapis brez uporabe črk ć, ś, ź in ü, katerih slovenska abeceda ne pozna, resnično približal pravilni izgovorjavi glasov kitajskega jezika, ohranila pa bi se tudi osnovna informacija jezika, se pravi razlikovanje med različnimi zlogi, česar pa prejšnji sistem ne omogoča v vseh primerih.

Predlog za izboljšavo slovenskega zapisa je podan samo kot nujno zlo, saj trenutni sistem, kot ga podaja Slovenski pravopis, ni primeren.

Kljub temu, da bi na predlagani način zadovoljivo zapisali vse različne glasove kitajskega jezika in omogočili razlikovanje različnih zlogov, ter s tem posledično tudi prečrkovanje nazaj v pinyin, še vedno menim, da bi bilo najbolje uporabljati zapis pinyin, ki je zaenkrat najboljši sistem za latinični zapis kitajskega jezika in je tudi mednarodno uveljavljen.

Slovenski pravopis najprej pove, da v slovenskem zapisu japonskega jezika opuščamo ločevalna znamenja za dolge samoglasnike. Sledita dve tabeli po katerih naj bi se prečrkoval zapis (Slovenski pravopis, 194):

»Hepburnovo latinično prečrkovanje«

Jap.	Slov.	Zgledi
ch	c	Choshi, Hitachi	[cóši, hitáci]
j	dž	Honjo	Hóndžo
r	r	Sapporo	Sapóro
sh	š	Shikoku, Hiroshima, Honshu	[šikóku], Hirošíma, Hónšu
ts	c	Tsu, Tsushima, tsunami	[cú], Cúšima, cunámi
w	v	Wakayama, Kawasaki	[vakájama], Vakajáma, Kavasaki
y	j	Kyoto, Yashika	[kjóto, jášika]

»Japonska domača latinična pisava (kunreišiki)«

Jap.	Slov.	Zgledi
h	f	pred u: Huzi – [fúdži]
s	š	pred i: Sikoku – [šikóku]
sy	š	Honsyu – [hónšu]
t	č	pred i: Tatikawa – [tačikáva]
t	c	pred u: Tu – [cú]
ty	č	Tyoshi – [čóši]
z	dž	pred i: Huzi – [fúdži]
zy	dž	Honzyo – [hóndžo]

»Vsi naglašeni samoglasniki so v našem izgovoru dolgi. Dolge soglasnike izgovarjamo kot navadne: Sapporo – Sapóro. Tonemskega naglasa ne prevzemamo. V poslovenjeni obliki je naglas večinoma na predzadnjem ali predpredzadnjem zlogu, redko tudi na zadnjem zlogu (npr. marú v zloženkah).« (Toporišič, SP, 195)

Po pravilih Slovenskega pravopisa naj bi se v slovenščini zapisovali glasovi japonskega jezika, ker pa sistem prečrkovanja japonskega jezika v slovenskega temelji na prečrkovanju črk sistemov Hepburn in kunreishiki in ne samih glasov, glasovi v nekaterih primerih niso dosledno zapisani.

Sledijo primer za primerom navedene problematične črke iz pravil Slovenskega pravopisa za zapis glasov japonskega jezika. Za lažje razumevanje so glasovi japonskega jezika zapisani z IPA v oglatem oklepaju, njihov zapis pa je podan v transkripciji sistema Hepburn in po pravilih Slovenskega pravopisa. Najprej so navedeni problemi izgovorjave, ki jih slovenski jezik ne zmore zapisati, nato pa prečrkovalni problemi .

Črka f

Glas, katerega zapisuje črka f, se v japonskem jeziku izgovarja [ɸ]. Pojavlja se samo v kombinaciji s soglasnikom [ɯ], ki se v sistemu Hepburn in po Slovenskem pravopisu zapisuje z u, torej samo v zlogu [ɸɯ]. Primeri:

• 富士山 (ふじさん) 'gora Fuji' [ɸɯdʒisaN], SP fudžisan
• 古い (ふるい) 'star' [ɸɯɾɯi] , SP furui

Slovenski f je zobnoustnični, japonski pa je dvoustnični. Besedi [ɸɯdʒisaN] in [ɸɯɾɯi] bi se po transkripciji po pravilih Slovenskega pravopisa izgovarjali [fudʒisan] in [furui], kar je daleč od pravilne izgovorjave.

Črka h

Glas, katerega zapisuje črka h, se v japonskem jeziku izgovarja [h]. Primeri:

• 花 (はな) 'roža' [hana] , SP hana
• 方法 (ほうほう) 'način' ali 'metoda' [ho:ho:], SP hoho

Medtem, ko je glas h slovenskega jezika mehkonebni, je japonski h grleni. Besedi [hana] in [ho:ho:], bi se po transkripciji po pravilih Slovenskega pravopisa izgovarjali [xana] in [xoxo], kar je daleč od pravilne izgovorjave.

Črka n

S črko n se zapisujeta dva različna fonema. Prvi je [n], ki se pojavlja na začetku zlogov, drugi pa je nosnik [N], ki se v japonskem jeziku pojavlja kot samostojna mōra oz. ritmična enota. Kadar je zlog zaprt, se torej n izgovarja [N]. Primeri:

• 奈良 (なら) 'Nara' [naɾa], SP Nara
• 猫 (ねこ) 'mačka' [neko], SP neko
• 漢文 (かんぶん) 'klasična kitajščina' [kaNbɯN], SP nenrei
• 人間 (にんげん) 'človek' [niNgeN], SP ningen

Besedi iz zgoraj navedenih primerov, ki vsebujeta [N], bi se po transkripciji v slovenščino brali kot [kanbun]in [ningen], kar ni pravilno. Pri tak šni izgovorjavi lahko pride tudi do zamenjave pomenov, kar lahko vidimo pri besedi 原因 'vzrok', ki se izgovarja [geNiN] , po zapisu v slovenščino pa [genin]. S to izgovorjavo dobimo drugo besedo, ki v japonskem jeziku pomeni 'nižjo osebo' oz, nekoga, ki je po rangu nižje od govorca in se zapisuje 下人.

Tudi v Hepburnovi transkripciji se oba fonema zapisujeta z n, vendar pa se nosnik od za njim stoječega samoglasnika loči z apostrofom. (Npr, gen'in za [geNiN] in genin za [geniN])

Črka r

Glas, katerega zapisuje črka r, se v japonskem jeziku izgovarja [ɾ] . Primeri:

• 老人 (ろうじん) 'starec' [ɾo:dʒiN], SP rodžin
• 道路 (どうろ) 'cesta' [do:ɾo], SP doro
• ラーメン 'rezanci' [ɾa:meN], SP ramen

Besede, ki se v japonskem jeziku izgovarjajo [ɾo:dʒiN], [do:ɾo] in [ɾa:meN], bi zapisane po pravilih Slovenskega pravopisa slovenski govorci brali [rodʒin], [doro], in [ramen]. Sama izgovorjava fonema r tu sicer ni tako problematična, saj se besedam ne spremeni pomen, še vedno pa ostaja problematična neizgovorjava dolgih samoglasnikov.

Črka u

Glas, katerega zapisuje črka u, se v japonskem jeziku izgovarja [ɯ]. Slovenski govorci pa bi ga po transkripciji v slovenski jezik brali kot [u].< /p>

Črka v

Glas [w], ki je v Hepburnovi tranksripciji zapisan z w, se po pravilih Slovenskega pravopisa zapisuje z v. Črko v slovenski govorci izgovarjajo [ʋ], kar je zelo daleč od pravilne izgovorjave. Mnogo bližja pravilni izgovorjavi bi bila črka u, ki se v slovenščini izgovarja [u]. Sodobni japonski jezik glasu [ʋ] razen v izjemnih primerih (tujke) sploh ne pozna.

Še ena pomembna glasovna lastnost japonskega jezika je tonemski naglas. V nasprotju s kitajskim jezikom, v katerem pinyin lahko dosledno zapisuje tone, se naglas v japonskem jeziku ne zapisuje, niti ga ne zapisujejo sistemi latinične transkripcije japonskega jezika.

Naglas japonskega jezika in zgoraj navedeni problemi izgovorjave japonskega jezika se izkažejo za problematične tudi pri učenju oz. pouevanju japonskega jezika govorcev slovenskega jezika. Glasovni sestav slovenskega jezika sicer nekaterih glasov ne pozna, in jih tudi ne zmore napisati tako, da bi se pravilno izgovarjali. Kljub temu bi lahko vsaj Slovenski pravopis ob pravilih za prečrkovanje navedel, kakšna je njihova pravilna izgovorjava.

Prečrkovalni problemi se pojavijo v naslednjih treh primerih.

Opuščanje zapisovanja grlenega zapornika [ʔ]

Grleni zapornik se zmeraj pojavlja na meji dveh morfemov, v japonskem jeziku ze zapiše っ, v ostalih sistemih latinične transkripcije se zapiše s podvojenim soglasnikom. Če se grleni zapornik ne zapiše, lahko pride do zamenjave pomenov. Primeri:

• 過去 (かこ) 'preteklost' [kako], SP kako
• 括弧 (かっこ) 'oklepaj' [kaʔko], SP kako
• 夏 (なつ) 'poletje' [natsɯ], SP nacu
• ナッツ 'oreh, orešek' [naʔtsɯ], SP nacu

Iz navedenih primerov je razvidno, da se para besed [kako] in [kaʔko], ter [natsɯ] in [naʔtsɯ] po pravilih Slovenskega pravopisa zapišeta enako, zaradi česar pomen besede postane nejasen.

Iz SP besede kodo lahko ob poskusu prečrkovanja nazaj v HB dobimo vse naslednje besede:

• kodo (pripona, ki pomeni 'z vsem skupaj')
• kōdo ('(nadmorska) višina', 'struna')
• kodō ('srčni utrip', tudi ime glasbene skupine)
• kōdō ('obnašanje', 'dejanje')
• možne so še vse različice s podvojenim soglasnikom d, ki pa v tem primeru v japonskem jeziku ne obstajajo (npr. koddo, koddō, itd)

Rešitev tega problema je preprosta, saj bi se grleni zapornik lahko zapisoval s podvojenim soglasnikom, pred katerim stoji. Tudi v slovenščina pozna podvojen soglasnik, tako kot v japonskem jeziku na stiku dveh morfemov (npr. v besedi oddelek).

Neobstoj možnosti zapisovanja dolgega samoglasnika

V japonskem jeziku se pri izgovorjavi in zapisu ločujejo kratki in dolgi samoglasniki. Glede na njihovo dolžino je različen tudi pomen besede, ki jih zapisujejo. Primeri:

• おばさん 'teta, tetka' [obasaN] , SP obasan
• おばあさん 'babica, starka' [oba:saN] , SP obasan
• ここ 'tukaj' [koko] , SP koko
• 高校 (こうこう) 'srednja šola' [ko:ko:] , SP koko

Iz navedenih primerov je razvidno, da se para po pomenu in izgovorjavi različnih besed [obasaN] in [oba:saN] ter [koko] in [ko:ko:] po pravilih Slovenskega pravopisa zapišeta enako, zaradi česar pomen besed postane nerazločljiv.

Slovenski jezik se zapisuje po načelih morfemskega zapisa, kar pomeni, da se isti morfem vedno zapiše enako, ne glede na izgovorjavo v različnih okoljih. Če naj bi se tudi jeziki, ki se zapisujejo z nelatiničnimi pisavami, zapisovali po načelih za zapis slovenskega jezika (Toporišič, 2001, str 183), potem se ne bi smelo opuščati zapisovanja dolgih samoglasnikov, saj se ti velikokrat pojavljajo prav na meji dveh morfemov.

Npr. japonska beseda bāi (場合) 'primer', je sestavljena iz morfemov ba (場) in ai (合). Če to besedo prečrkujemo v bai, postane druga beseda z drugačnim pomenom.

Rešitev tega problema je preprosta, saj bi se dolgi samoglasnik lahko zapisoval s podvojenim samoglasnikom, pred katerim stoji. Tudi v slovenščina pozna podvojen samoglasnik, tako kot v japonskem jeziku na stiku dveh morfemov (npr. v besedi priimek).

Neobstoj možnosti ločevanja zaprtih zlogov od za njimi stoječih samoglasnikov

Ker se v japonskem jeziku [N] zapisuje z ん, v japonskem jeziku ni težko ločevati nosnika od dlesničnega [n]. V latiničnih transkripcijah, kjer se oba zapisujeta s črko n, jih je potrebno ločevati, kadar nosniku sledi samoglasnik ali glas [j]. Sistemi latiničnega zapisa japonskega jezika to reš ujejo tako, da te zloge ločujejo z apostrofom. Slovenska transkripcija teh zlogov ne razločuje, zaradi česar lahko beseda dobi popolnoma drugač en pomen. Primeri:

• 原因 (げんいん) 'vzrok' [geNiN] , SP genin
• 下人 (げにん) 'nižja oseba (po rangu)' [geniN] , SP genin
• 金融 (きんゆう) 'finance' [kiNjɯ:] , SP kinju
• 記入 (きにゅう) 'vpisati, izpolniti' [kinjɯ:] , SP kinju

Iz navedenih primerov je razvidno, da se para po pomenu in izgovorjavi različnih besed [geNiN] in [geniN] ter [kiNjɯ:] in [kinjɯ:] po pravilih Slovenskega pravopisa zapišeta enako, zaradi česar se pomen besed povsem spremeni.

Rešitev tega problema je preprosta, problematični zlogi naj se tudi v slovenski transkripciji ločujejo z apostrofom.

Za primer, kam nas lahko pripelje pomanljiva transkripcija japonskega jezika, kakršno predlaga Slovenski pravopis, si lahko ogledamo po pravilih Slovenskega pravopisa transkribirano ime Takju Išino, iz katerega ob poskusu prečrkovanja nazaj v Hepburnovo transkripcijo lahko dobimo kar 24 različic (na naslednji strani):

• Takyu Ishino
• Takkyu Ishino
• Takkyū Ishino
• Takyu Isshino
• Takyu Ishinō
• Takyu Isshinō
• Takkyu Isshino
• Takkyu Ishinō
• Takkyu Isshinō
• Takkyū Isshino
• Takkyū Ishinō
• Takkyū Isshinō
• Takyu Ishinno
• Takkyu Ishinno
• Takkyū Ishinno
• Takyu Isshinno
• Takyu Ishinnō
• Takyu Isshinnō
• Takkyu Isshinno
• Takkyu Ishinnō
• Takkyu Isshinnō
• Takkyū Isshinno
• Takkyū Ishinnō
• Takkyū Isshinnō

Seveda ni nujno, da vsa ta imena v japonskem jeziku tudi obstajajo, tukaj so zapisana samo kot primer, kam nas lahko pripelje pomankljiv sistem zapisovanja japonskih imen. Za primer je izbran Ishino Takkyū zato, ker se tudi dejansko pojavlja v slovenskem prostoru.

Kot dodatek dvema preglednicama za prečrkovanje besed japonskega jezika iz sistemov kunrei in Hepburn v slovenščino, naj se upoštevajo še trije dodatki.

• 1. Grleni zapornik se zapisuje s podvojenim soglasnikom, tako kot v sistemih kunrei in Hepburn
• 2. Dolgi samoglasnik naj se označuje z enim od posebnih znamenj; ostrivcem ( ´ ), cirkumfleksom ( ˆ ) ali črto ( ‑ )
• 3. Z apostrofom se ločujejo zaprti zlogi od za njimi stoječih samoglasnikov, ali zlogov ki se začenjajo z j (po SP).