Zaradi hkratne uporabe raznih pisav (slovenske, japonske, kitajske in fonetike) so te strani kodirane v Unicode UTF-8.

PROBLEMI SLOVENSKE TRANSKRIPCIJE KITAJSKEGA IN JAPONSKEGA JEZIKA

2. Posebnosti japonskega jezika in pisave

Japonski jezik je po svoji glasovni zgradbi dokaj enostaven, sestavljen je namreč iz petih samoglasnikov a, i, u, e in o, ter 14 soglasnikov. Enostavna je tudi zgradba zlogov, ki so večinoma odprti (se končajo s samoglasnikom), saj jih načeloma sestavljata soglasnik in samoglasnik, ali pa samo samoglasnik. Nikoli se ne pojavi več soglasnikov zaporedoma.

Kljub tej enostavni glasovni zgradbi jezika pa je sistem pisave, s katerim se zapisuje japonski jezik, zelo zapleten in spada med najtežje na svetu.

「...日本語が表語的な要素である漢字と、表語の要素である音節文字（それにも二種類の仮名）の入り混る複雑な体系であることは万人の目に明らかである。」(野元, 1977, str. 33)

»Komurkoli je jasno, da je sistem pisave japonskega jezika izraznim elementom – kitajskimi pismenkami in dvema vrstama zlogovnih pisav kane, ki se vsi uporabljajo hkrati, zelo zapleten.«

Sistem pisave japonskega jezika je sestavljen iz treh komponent; kitajskih pismenk, ter dveh cenemskih pisav – zlogovnih pisav katakane (カ タカナ) in hiragane (ひらがな). Kitajske pismenke se v japonskem sistemu pisave uporabljajo na dva načina; sino-japonski ali on'yomi (音読み), ter japonski ali kun'yomi (訓読み). (Bekeš, 1999: 224).

Po Ungerju se besede, ki so sposojene iz literarne kitajščine, ali skovane na Japonskem na osnovi literarne kitajščine, zapisane z ustrezno pismenko, imenujejo kango (漢語) - sino-japonski način. Pismenke pa se uporabljajo tudi za zapis nepregibne osnove določenih domačih japonskih besed, ki se imenujejo tudi yamato kotoba (やまと言葉)- japonski način. (Unger, 1996, str. 18) Lahko bi tudi rekli, da se japonski jezik zapisuje s štirimi različnimi vrstami pisav, saj občasno uporabljajo tudi latinico, predvsem za zapis kratic, ali imen podjetij in ustanov. (Sunakawa, 1997, str. 2)

Klasična kitajščina kanbun (漢文)

Literarni stil pisanja, ki se je uporabljal v zgodnjih obdobjih. Besedila, napisana v kanbunu, so izgledala kot besedila v kitajskem jeziku, sestavljena iz samih pismenk. Za pisanje oziroma razumevanje takega besedila je treba poznati pravila zamenjav in tolmačenja pismenk v japonski jezik in celo dodajati besede, ki niso zapisane.

Sōrōbun (候文)

Pisemski stil pisanja japonskega jezika, osnovan na stilu kanbun, ki se je razvil v sredini 11. st.

Kitajske pismenke so bile na Japonsko, ki takrat še ni imela razvitega svojega sistema pisave, uvožene s Kitajske prek korejskega polotoka v pribl. 3. st. n.š. (藤堂, 1982, str. 106). Kitajski in japonski jezik med seboj strukturno zelo razlikujeta, zato samo pismenke niso zadostovale za zapisovanje japonskega jezika. Ker ima ta kar nekaj pregibnih besednih vrst, se je moral razviti še drug način zapisovanja japonskega jezika. Do 10. st. sta se tako razvili dve zlogovni pisavi, hiragana in katakana, katerih simboli so izhajali iz kitajskih pismenk.

Hiragana se uporablja za zapisovanje prislovov, funkcijskih besed, obrazil in pripon pri pregibnih besednih vrstah. S katakano pa se zapisujejo nekitajske tujke in strokovni izrazi v določenih disciplinah, uporablja pa se tudi za poudarjanje in izpostavljanje določenih elementov sporočila. (Bekeš, 1999, str. 228)

Skozi stoletja so se ti trije načini pisave uporabljali na različne načine, po reformi leta 1946 pa kitajske pismenke zapisujejo predvsem pomenske elemente, hiragana zapisuje pregibne dele besed (katerih se s pismenkami ne da zapisati) ali besede, ki nimajo pismenke, katakana pa se uporablja za zapis tujih besed, tujk ne-kitajskega izvora, in poudarjenih besed.

Pobude za reformacijo sistema pisave, ki se uporablja za zapis japonskega jezika, so se pojavile že pred modernizacijo Japonske v obdobju Meiji. Eden prvih pobudnikov je bil leta 1866 Maejima Hisoka (前島密), ki se je v peticiji zadnjemu šogunu (Tokugawa Yoshinobu 徳川慶喜) zavzemal za opustitev pismenk in predlagal, naj se uporablja samo kano (tj. zlogovni pisavi hiragana in katakana) – tim. kanagaki. Sledila je pobuda za prehod na zapis v latinici in do leta 1886 sta se pojavila dva sistema kot možna standarda; Hepburnov sistem, in Japonski sistem . Tretji pristop pa so predstavili intelektualci kot Fukuzawa Yukichi (福沢諭吉) in Yano Fumio (矢野文雄), ki so predlagali omejitev števila pismenk za splošno uporabo.

Poleg teh treh pobud so se pojavljale tudi druge (npr. za sestavitev povsem novega sistema pisave), vendar si niso pridobile takšne podpore kot kanagaki, latinični zapis in omejitev števila pismenk. (Unger: 50)

Kljub temu, da so se pobude za reformo japonskega jezika in pisave pojavljale že pred 2. svetovno vojno, pa lahko rečemo, da je bilo na tem področju največ doseženo po letu 1946.

Leta 1946 sta bila izdana 'Seznam pismenk za sodobno uporabo' (tōyō kanji hyō当用漢字表), ki je vseboval 1850 pismenk za vsakdanjo uporabo, in 'Sodobna uporaba kane' (gendai kana zukai 現代かなづかい), kjer so bila določena pravila za uporabo zlogovnih pisav hiragane in katakane.

Leta 1948 je bil razglašen 'Seznam sino-japonske in japonske izgovorjave pismenk za sodobno uporabo' (tōyō kanji onkun hyō 当用漢字音訓 表), poleg tega pa je bil odprt tudi 'Državni inštitut za (državni) jezik' (kokuritsu kokugo kenkyūjo 国立国語研究所).

Leta 1949 je bil izdan 'Seznam oblik pismenk za sodobno uporabo' (tōyō kanji jitai hyō 当用漢字字体表).

Leta 1951 je izšel 'Dodatni seznam pismenk za osebna imena' (jinmeiyō kanji beppyō 人名用漢字別表), ki je določil še dodatnih 92 pismenk (izven 'Seznama pismenk za sodobno uporabo') za pisanje osebnih imen.

Leta 1973 je izšel nov 'seznam sino-japonske in japonske izgovorjave pismenk za sodobno uporabo', s čimer je prenehal veljati prejšnji seznam iz leta 1946. Istega leta so bila izdana tudi 'Navodila za pisanje okurigane' (okurigana no tsukekata 送り仮名の付け方).

Leta 1981 je bil objavljen nov seznam pismenk, ki se je tokrat imenoval 'seznam pismenk za splošno rabo' (jōyō kanji hyō 常用漢字表). Ta je za splošno pisno izražanje v sodobnem japonskem jeziku namenil 1945 pismenk.

Leta 1986 so stopila v veljavo nova navodila za uporabo kane - hiragane in katakane - (gendai kana zukai現代仮名遣い), s čimer so prenehala veljati navodila iz leta 1946.

Leta 1989 je bil v 'Učni načrt za osnovne šole' (shōgakkō gakushū shidō yōryō 小学校学習指導要領) določen seznam 1006 pismenk, ki spadajo v učni načrt osnovne šole. (kyōiku kanji 1006 ji 教育漢字1006字).

Leta 1990 se je število pismenk za pisanje osebnih imen (ki niso v seznamu pismenk za splošno rabo) povečalo na 284 pismenk.

Leta 1991 pa so pričela veljati tudi 'pravila za pisanje tujk', (gairaigo no hyōki 外来語の表記). (iz 日本語能力試験漢字、str. 211)

Klasifikacija japonske pisave

Japonska pisava je mešan sistem pisave, sestavljen iz dveh komponent, od katerih je prva komponenta, kitajske pismenke, pleremska (tudi morfemska, ali morfosilabična) in se uporablja na dva načina: za zapis kitajskih morfemov in japonskih besed, ali pa za zapis besednih osnov pri pregibnih vrstah. Druga komponenta je cenemska in je prav tako sestavljena iz dveh različnih zlogovnih pisav, hiragane in katakane. (Bekeš, 1999, str. 228)

Japonski jezik je sestavljen iz petih samoglasniških fonemov a, i, u, e in o, ter 16 soglasniških fonemov. Ti glasovi sestavljajo more (mōraモ－ ラ), ritmične enote, ki so tipično zlogi, zraven pa spadata še nosnik n [N] in grleni zapornik [Q]. More so torej lahko iz:

• samoglasnika (npr. a, i, u, e, o) ali
• soglasnika in samoglasnika (npr. ka, ki, ku, so, su) ali
• nosnika n
• grlenega zapornika

V morah se nikoli ne pojavi več soglasnikov zaporedoma. Zlogi ki se končajo z nosnikom n (kan, bin, gen) in zlogi, ki vsebujejo grleni zapornik q (kit v kitto, ali bik v bikkuri) se štejejo kot dve mori.

Preglednica zapisa soglasnikov sodobnega japonskega jezika: Hepburn [IPA]

HB zapis je odebeljen, izgovorjava v IPA pa v [ ] . Pari glasov v istem predelčku izražajo razmerje nezvočnik in zvočnik. Grleni zapornik se v sistemih latiničnega zapisa ponavadi zapiše s podvojenim soglasnikom, pred katerim stoji.

Preglednica zapisa samoglasnikov sodobnega japonskega jezika: Hepburn [IPA]

Posebnosti:

• ts in ch se obravnavata kot alofonski različici soglasnika t – pred i postane ch in pred u postane ts (npr. zemlja つち [tsɯtʃi] )
• sh se obravnava kot alofonska različica soglasnika s (samo pred i) (npr. suši すし [sɯʃi] )
• j se obravnava kot alofonska različica z (samo pred i),
• dz se obravnava kot alofonska različica z (samo pred u),

V sistemu latiničnega zapisa kunrei, ki izhaja iz tradicionalnega japonskega glasoslovja, je ta pogled jasen, saj se zlogi pišejo; sa, si, su, se, so, ta, ti, tu, te, to,... medtem ko Hepburnov sistem vse te alofone tretira kot svoje glasove, in jih tako tudi zapiše; sa, shi, su, se , so, ta, chi, tsu, te, to... Več o tem v naslednjem poglavju.

「ローマ字が日本へ渡来したのは、鉄砲・キリスト教と同じころの16世紀、室町時代の末のことである。爾来、日本語をローマ字で書きあらわす方式は、いくつも考え出さ れている。」(日本語百科大事典, str. 348)

»Japonska se je z latinično pisavo prvič seznanila proti koncu obdobja Muromachi v 16. stoletju, hkrati s krščanstvom in puško. Od takrat naprej pa je bilo izumljenih kar nekaj načinov pisanja japonskega jezika v latinici.«

Za transkribiranje japonskih imen v latinične pisave obstajajo različni načini（iz: 日本百科大事典）, ki se v grobem lahko delijo na dve skupini: tiste, ki zapišejo glasove japonskega jezika tako, da jih kar najbolj približajo evropskemu (angleškemu) načinu zapisa, in tiste, ki izhajajo iz japonskih zlogovnih pisav (kana) in zapišejo po en glas z enim znakom. Te obravnavajo glas sh kot alofon glasu s, ch kot alofon glasu t in j kot alofon glasu z (oziroma d). V prvo skupino spadata sistema Hepburn in hyōjunshiki, v drugo pa nipponshiki in kunreishiki.

Hepburnov sistem (hebonshiki ヘボン式)

Ta sistem je bil sestavljen leta 1867, za uporabo v japonsko-angleškem slovarju, ki ga je napisal ameriški zdravnik in misijonar James Curtis Hepburn. Leta 1885 je ta sistem posvojilo ''Društvo za latinico '' ali (rōmajikai 羅馬字会), ki se je zavzemalo za uporabo latinice namesto kitajskih pismenk in zlogovnih pisav katakane in hiragane. Od leta 1886, ob izidu 3. izdaje Hepburnovega slovarja, se pojavlja pod imenom Hepburnov sistem (hebon shiki ヘボン式).

Sestavljen je tako, da bi angleškemu govorcu čimbolj približal pravilno izgovorjavo japonskih besed, tako da se soglasniki in sklopi soglasnikov zapisujejo kot v angleščini. Glasovi japonskega jezika so podani v mednarodni fonetski abecedi IPA.

• ch zapisuje [tʃ] (nezveneči dlesnični zlitnik),
• j zapisuje [dʒ] (zveneči dlesnični zlitnik),
• ts zapisuje [ts] (zobni zlitnik),
• y zapisuje [j] (drsni zvočnik),
• dolgi samoglasniki se označijo ō ali ô

Samoglasniki se zapisujejo na italijanski način (a, i, u, e, o), saj ima standardna (tokijska) različica samo 5 samoglasniških glasov.

Standardni sistem (hyōjunshiki 標準式)

Je popravljena verzija Hepburnove transkripcije, ki so jo revizirali leta 1908, da bi jo približali sodobni japonski izgovorjavi (po reformi leta 1946 so izpustili še zloge kwa, gwa, ye in wo, ki so bili ostanek arhaične izgovorjave japonskega jezika). Po navodilih sistema hyōjunshiki se nosnik [N] pred [p], [b] in [m] piše z m, grleni zapornik [ʔ] pa se pred ch piše s t. Primeri:

• 難波　なんば　Namba (predel Osake)
• 発注　はっちゅう　hatchū (naročilo)

Japonski sistem (nipponshiki日本式)

Sestavil ga je Tanakadate Aikitsu (田中館愛橘) leta 1886 (日本語百科大事典, str. 350), eden prvih zagovornikov latiničnega zapisa japonskega jezika. Za razliko od Hepburnovega sistema je bil ta osnovan na takratnem japonskem pravopisu, se pravi na zlogovni pisavi hiragana. V glavnem je črkovanje tako kot v sistemu kunrei, s to razliko, da so se v sistemu nipponsiki še zapisovali nekateri zlogi, ki so bili ostanek arhaične izgovorjave japonskega jezika, kot npr. dyu, dyo, kwa in gwa (kwa in gwa se v sodobnem japonskem jeziku izgovarjata ka in ga ). Zlog wo se je tudi v sistemu nipponshiki uporabljal za zapis členka, in se izgovarja o. Imena se pišejo z veliko začetnico.

Sistem kunrei (kunreishiki訓令式)

Posodobljen sistem nipponsiki, ki ga je leta 1937 japonska vlada z vladno direktivo razglasila za uradni sistem zapisa japonskega jezika v latinici. 'Kunrei' je japonska beseda za vladno direktivo in odtod je sistem tudi dobil svoje ime.

Od 9. decembra leta 1954, ko je vlada izdala 'Navodila japonske vlade za latinični zapis japonskega jezika' po sistemu 'kunrei' (dejansko se v direktivi omenja le kot ''tabela 1'') za zapis japonskega jezika veljajo naslednja pravila (公用文の書き表し基準, 179):

1. Nosnik [N] (ん) se vedno zapiše s črko n.

2. Kadar je treba nosnik [N] ločiti od za njim stoječega samoglasnika ali glasu y, se to stori z apostrofom ' : (primeri KN; gen'in 原因, kon'ya 今夜, on'yomi 音読み).

3. Grleni zapornik [ʔ] (っ) se označi tako, da se podvoji soglasnik na začetku naslednjega zloga: (primeri KN; gakkô 学校, bikkuri びっくり).

4. Dolgi samoglasniki se označijo s cirkumfleksom ^, pri velikih začetnicah pa se lahko zapišejo tudi s podvojenim črko za zapis samoglasnika: (primeri KN; doyôbi 土曜日, ryôri 料理, Oosaka 大阪).

5. Posebni glasovi se zapisujejo po želji

6. Začetek povedi ter lastna imena se pišejo z veliko začetnico. Z veliko začetnico se lahko pišejo tudi ostali samostalniki.

V predgovoru k pravilom pa so podana še naslednja navodila:

「1．一般に国語を書き表す場合は、第1表に掲げたつづり方によるものとする。 2．国際的関係その他従来の慣例をにわかに改めがたい事情にある場合に限り、第２表に掲げたつづり方によってもさしつかえない。」(文化庁篇（1986）str. 178)

»1. Kadar zapisujemo japonski jezik, uporabljamo način zapisa kot je podan v Tabeli 1 . 2. V določenih primerih mednarodnih odnosov, kjer so zadeve omenjene v skladu s prejšnjimi običaji, se lahko uporabi tudi Tabela 2 .

Trenutna situacija

Pojavljati so se začeli tudi drugačni načini latiničnega zapisa japonskega jezika. Eden od teh je npr. zapis dolgega samoglasnika ō z znakoma oh (Katoh, butoh), v sistemu kunreishiki pa se dovoljuje zapis dolgega samoglasnika z dvema oo (Katoo, butoo), kar olajša težave, ki se pojavljajo pri pisanju s pomočjo pisalnega stroja ali računalnika. (日本語百科大事典、351)

Japonska vlada pa ne prepoveduje uporabe sistemov Hepburn in nipponshiki, kar lahko preberemo v Shin hyōki:

｢したがって、この『ローマ字のつづり方』の『まえがき』では、「一般に日本語をローマ字で書き表す場合には『訓令式』を用いるが、場合によって『ヘボン式〈標準式、修正 式ヘボン式〉』または『日本式』を用いてもよい。」ということを述べているわけである。｣ （新表記, str. 90）

»V predgovoru k dokumentu ''Rōmaji no tsuzurikata'' je zapisano: ''Čeprav se za pisanje japonskega jezika v latinici uporablja sistem kunrei, se v nekaterih primerih lahko uporabljata tudi sistem Hepburn (ali pa 'Standardni sistem' ali 'Popravljeni sistem Hepburn') in sistem Nipponshiki.'' «

Mednarodno se največ uporablja sistem Hepburn, čeprav naj bi se po direkciji japonske vlade uporabljal kunrei. Dejansko bi lahko rekli, da je Hepburn mednarodno uveljavljen način zapisa japonskega jezika v latinici.

Primerjava sistemov

Za primerjavo si oglejmo japonsko besedo za križišče, zapisano v različnih sistemih pisave:

Po Ungerju (1996, str. 55) se v zadnjem času Hepburnov sistem kaže kot lažje razumljiv. Razlog za to je veliko število novih tujk (gairaigo 外来 語), ki se vedno bolj pogosto uporabljajo v vsakdanjem japonskem jeziku. Večina jih je prišla iz evropskih jezikov in se zapišejo s katakano. Te tujke vsebujejo zloge, ki so drugačni od domačih japonskih ali sino-japonskih. Za primer si lahko vzamemo besedo jadranje, ki je prišla iz angleš ke besede 'yachting'. Mnogi govorci japonskega jezika jo izgovarjajo [yoQtiNgu], medtem ko bi jo njihovi starši izgovarjali [yoʔtʃiNgu]. Podobno velja za besedo tuba, 'tuba', ki jo izgovarjajo [tyuuba] v nasprotju z nekdanjo [tʃuuba]. Hepburnova transkripcija se v teh primerih izkaže za primernejšo, saj je opremljena s t, ts in ch, medtem ko se ti v sistemu kunreishiki zapišejo samo s t. Hepburnov sistem različno izgovorjavo zapiše kot yottingu ≠ yotchingu in tyūba ≠ chūba, medtem ko sistem kunreishiki nove izgovorjave sploh ne more zapisati.

Primerjalna preglednica zapisa zlogov japonskega jezika v KN in HB:

Za osnovo je sistem kunreishiki, tisti zlogi, ki se v sistemu Hepburn od njega razlikujejo, so v zavitih oklepajih.