Zaradi hkratne uporabe raznih pisav (slovenske, japonske, kitajske in fonetike) so te strani kodirane v Unicode UTF-8.

PROBLEMI SLOVENSKE TRANSKRIPCIJE KITAJSKEGA IN JAPONSKEGA JEZIKA

2. Posebnosti kitajskega jezika in pisave

Kitajska je ogromna država in na njenem ozemlju se govori veliko število narečij, ki se med seboj tako zelo razlikujejo, da bi po nekaterih definicijah lahko veljali že za posebne jezike. (French, 1971, str. 102)

Kot lahko preberemo v zborniku Wŭshí niăn líuxíng cíyŭ;

»中国是一个多民族的国家, 各兄弟民族共同创造了中国光辉灿烂的文化. 中国语言是丰富的, 也是很复杂的, 不仅个民族有自己的语言, 就是汉族的语言也由于方言关系, 不同地区的汉语差异甚大, 互相听不懂.«(五十年流行词语, str. 64)

»Kitajska je dežela mnogih narodov in vsak od teh bratskih narodov je pomagal ustvarjati to veličastno in čudovito kulturo Kitajske. Jeziki Kitajske so zelo bogati, pa tudi zelo zapleteni, ne samo da ima vsaka narodnost svoj jezik, tudi jezik narodnosti Han je razdeljen na dialekte. Han kitajščina se v različnih regijah zelo razlikuje, celo do medsebojne nerazumljivosti.«

Chrystal v The Cambridge Encyclopedia of Language pravi, da se osem glavnih različic govora na Kitajskem tretira kot dialektične skupine predvsem zaradi dejstva, da je skozi zgodovino obstajal en sam način zapisovanja kitajskega jezika in skupna literarna in kulturna tradicija. Trdi tudi, da so ti dialekti med seboj v izgovorjavi in besednem zakladu tako različni, kot npr. francoski in španski jezik. Seveda se tudi vsaka od teh različic sestoji iz še večjega števila dialektov, izmed katerih bi nekatere prav tako lahko obravnavali kot jezike, na podlagi kriterija medsebojne nerazumljivosti. (Chrystal, 1987, str. 312)

Kitajski dialekti (The Cambridge Encyclopedia of Language):

Meje med enim in drugim »jezikom« so težko določljive. Kitajci sebi in svojemu jeziku pravijo Han, ime ki izhaja iz obdobja dinastije Han (202 pr.n.š.-220 n.š.). Kitajski jezik narodnosti Han je potemtakem različen od jezikov ne-hanovskih narodnostnih manjšin, ki se prav tako govorijo na Kitajskem. Le teh je več kot 50 (npr. tibetanski, korejski, ruski, mongolski, ujgurski, itd.), in govori jih okoli 6% prebivalstva. (Chrystal, 1987, str. 313)

Kratochvíl pa je med drugim zapisal:

»Ne glede na jezikoslovne dokaze, imajo govorci tega, čemur rečemo kitajski jezik, skupno kulturno dediščino, ki se odraža v mnogih aspektih njihovega vsakdanjega življenja, eden katerih je tudi njihovo jezikovno vedenje. Prav to jih dela drugačne od govorcev tibetanskega, burmanskega, tajskega in drugih jezikov. Njihova skupna standardna oblika komunikacije predstavlja pomemben del njihove kulturne dediščine.« (Kratochvíl, 15)

Wényán ('klasična kitajščina' 文言)

Dolgo časa (do leta 1917) se je za zapis kitajskega jezika uporabljala klasična kitajščina, ali wényán (文言), ki pa se je zaradi svojih togih pravil skozi stoletja tako zelo oddaljila od govorjenega jezika, predvsem v svojem zgoščenem in preciznem slovničnem stilu ter specializiranem besednem zakladu, da so jo bili sposobni uporabljati samo relativno redki izobraženci. Prvi zapisi v stilu wényán so iz približno 1300 pr. n. š. Služila je kot tradicionalni združevalni medij za vse vrste kitajskega jezika. Zaradi raznih jezikovnih reform v 20. st se skoraj ne uporablja več. (Chrystal, 1987, str. 313)

Guānhuà ('mandarinščina' 官话)

Medtem, ko je bila klasična kitajščina pisni jezik, je bil 'jezik uradnikov' ali guānhuà (官话), znan tudi kot mandarinščina, priznan kot nekakšna norma za govorno komunikacijo. Zaradi raznih razlogov, med drugim tudi stik z evropsko kulturo, se je wényán počasi pričela opuščati, in danes se uporablja samo še v izjemnih primerih. Govorjeni jezik guānhuà pa je postal osnova za današnjo standardno kitajščino. (Kratochvíl, 20)

Báihuà ('pogovorni jezik'白话)

Leta 1917 je reformator Hu Shi uvedel pisni stil báihuà (白话), z namenom da bi pisni jezik približal ljudskim množicam, in da bi omogočil izražanje novih idej. Stil pisanja, ki je izražal vsakdanji govor, se je sicer razvil že v dinastiji Song (960 - 1279), a ni imel kakšnega posebnega vpliva na prevladujoči stil klasično kitajščino oz. wényán in dela napisana v stilu bāihuà niso bila tretirana kot dela s kakršnokoli literarno vrednostjo.

'Gibanje 4. maja' je posvojilo Hu Shijeve ideje, in leta 1922 je bil báihuà priznan kot državni jezik.

Pŭtōnghuà ('standardni kitajski jezik' 普通话)

Različica je bila izbrana kot standard za celo Kitajsko in pod tem imenom promovirana po ustanovitvi Ljudske Republike Kitajske. Na Taiwanu je znana kot guóyŭ ('državni govor' 国语), na Zahodu pa je poznana tudi kot standardna kitajščina. Ponekod se zmotno zamenjuje z mandarinščino.

»...因此, 中央决定大力推广普通话. 1955年10月15日, 全国文字改革会议决定推广以北京语音为标准音的普通话, 作为汉族的共同语言.10月25日, 在北京举行现代汉语规范问题学术会议, <<人民日报>> 发表了(促进汉字改革, 推广普通话, 为实现汉语规范化而努力) 的社论. 此后各地都举办小学语文教师普通话语音训练班, 为推广普通话作了准备.« (五十年流行词语, str. 64)

»Zato se je centralna vlada odločila, da na vso moč širi standardni kitajski jezik pŭtōnghuà. 15. oktobra 1955 je bilo sklenjeno, da se z reformo določi pekinško izgovorjavo za standard, ki naj se razširi kot skupen jezik narodnosti Han. 25. oktobra, ko je v Pekingu potekala znanstvena konferenca o problemu standardizacije sodobnega kitajskega jezika, je dnevnik Rénmín rìbào ('ljudski dnevnik' 人民日报) v uvodniku objavil da je: ''potrebno pospešiti reformo kitajskih pismenk, razširiti standardni kitajski jezik in se potruditi za realizacijo standardizacije kitajskega jezika''. Od takrat se z namenom razširjanja pŭtōnghuà vsepovsod izvajajo pedagoška izpopolnjevanja in vaje standardnega kitajskega jezika za osnovnošolske učitelje.«

»...从1956年暑假后开始, 全国除少数民族地区外,各地中小学语文课内都开始教学普通话, 并在青年和工人中大力推广普通话. 到1957年底, 全国中小学和师范学校语文教师已有72.1万人受过普通话的语言训练, 开始用普通话教学.« (p.t., str. 64)

»Od poletnih počitnic leta 1956 naprej, se je začela na vseh osnovnih in srednjih šolah, razen na območjih narodnostnih manjšin, pri pouku kitajskega jezika poučevati pŭtōnghuà, ki so jo na vso moč širili tudi med mladino in delavci. Do konca leta 1957 je že 721000 profesorjev kitajskega jezika osnovnih, srednjih in pedagoških šol iz cele države dokončalo izpopolnjevanje standardnega jezika in začelo poučevati v standardnem jeziku.«

Chrystal o standardnem kitajskem jeziku pŭtōnghuà pravi, da vključuje pekinško izgovorjavo , slovnico mandarinskih dialektov in besedni zaklad obče kitajske literature. Leta 1956 je postal uradni jezik v vseh šolah, in takrat se je tudi začela promocija njene uporabe. Trenutno je najbolj uporabljana različica pogovornega kitajskega jezika in tudi splošni pisni medij za skoraj vse vrste publikacij. (Chrystal, 313)

Kitajski jezik, o katerem je govora v pričujoči diplomski nalogi, je pŭtōnghuà, ali standardni kitajski jezik.

V 20. st. se je zaradi gibanja za jezikovno reformo na Kitajskem pojavil program načrtovanja jezika z naslednjimi cilji:

• poenostavitev pismenk klasične kitajščine (pisnega jezika), z zmanjšanjem njihovega števila in zmanjšanjem potez, ki so potrebne za zapis ene pismenke
• priskrbeti enoten način komunikacije za celo Kitajsko, s populariuzacijo pekinške različice, ki je bila izbrana za standard
• uvesti fonetsko abecedo, ki naj bi počasi zamenjala pismenke v vsakdanjem življenju in olajšala opismenjevanje prebivalstva (Chrystal, 1987, str. 313)

V zborniku Wŭshí niăn líuxíng cíyŭ o jezikovni reformi na Kitajskem lahko preberemo naslednje:

»中华人民共和国成立后, 在中国共产党和中央人民政府的领导下, 开始了有计划, 有步骤的文字改革工作. 1950年6月, 中央教育部开始进行汉字常用字的选定和汉字简化的研究, 1951年12月26日, 政务院决定成立«中国文字改革委员会«, 并决定该委员会的主要任务是: 整理汉字并提出简化方案: 研究并提出中国拼音文字方案.« (五十年流行词语, 63)

»Po ustanovitvi Ljudske republike Kitajske se je pod vodstvom Komunistične Partije in Osrednje ljudske vlade začelo korak za korakom načrtovati in izvrševati reformo sistema pisave. Junija 1950 je Ministrstvo za izobrazbo pričelo izbirati in določati pismenke za splošno uporabo, ter raziskovati poenostavljanje kitajskih pismenk. Decembra leta 1951 se je Vladni upravni svet odločil, da ustanovi ''Komite za reformo kitajskih pismenk'', kateremu je določil naslednje naloge: popraviti kitajske pismenke in predložiti program poenostavitve, proučiti in predložiti načrt za latinično transkripcijo kitajskih pismenk.«

Januarja 1953 je 'Komite za reformo kitajskih pismenk' predstavil osnutek načrta poenostavitve kitajskih pismenk, oktobra 1955 je bil sprejet popravljen osnutek načrta. Januarja 1956 je Vladni upravni svet na 23. konferenci s 'Sklepom o načrtu poenostavitve kitajskih pismenk' (关于汉字简化方案的决议) določil, da je od februarja 1956 naprej potrebno po vsej državi v vseh tiskovinah upoštevati '1.seznam poenostavljenih pismenk' (hànzì jiănhuà dìyībiăo 汉字简化第一表), razen v izjemnih primerih se ne uporablja več pismenk v stari obliki (fántĭzì 繁体字), opusti se 1055 napačno zapisanih pismenk (yìtĭzì 异体字).

Januarja leta 1958 je premier Zhou Enlai ponovno poudaril pomen reforme kitajskega jezika, in kot njene glavne naloge naštel: razširjanje standardnega kitajskega jezika, popularizacija načrta pinyina in širjenje uporabe poenostavljenih pismenk. Leta 1964 je izšel nov seznam poenostavljenih pismenk (jiănhuà hànzì zŏngbiăo 简化汉字总表) s skupno 2238 poenostavljenimi pismenkami. (五十年流行词语, str. 63)

»简体字比繁体字好认好学, 普通话比地方方言好听, 受到工人, 农民, 学生和教师在内的广大群众的热烈欢迎. (五十年流行词语, 63)«

»Poenostavljene pismenke se je lažje naučiti in zapomniti kot stare, standardni kitajski jezik je prijetnejši za uho kot narečja, in z veseljem so ga sprejeli tako delavci in kmetje, kot tudi učenci in učitelji.«

Klasifikacija kitajske pisave

Sistem pisave, s katerim zapisujemo kitajski jezik, po Frenchu spada pod pleremske in v ožji kategorizaciji v morfemske pisave (French, 1971, str.105) , saj en znak predstavlja en morfem – kar v kitajskem jeziku omogoča dejstvo, da ta ne pozna pregibnih besednih vrst.

Coulmas v delu »The Writing Systems of the World« trdi, da bi morali kitajski sistem pisave dejansko imenovati morfemsko-zlogovni sistem pisave. (Coulmas, 107). Dolžina morfema je en zlog, vendar ne moremo trditi, da je pisava zlogovna, saj se 80 % zlogov piše z več različnimi pismenkami, ki imajo različne pomene. (French, 105). Bekeš pa v AAŠ pravi:

»...Zato je morda vseeno najbolje ostati pri glavni značilnosti, to je povezavi posameznih kitajskih pismenk z morfemi in reči po analogiji z logografsko pisavo, da je primarno morfografska, ali v skladu s Frenchem nekoliko manj okorno, da je morfemska. Ker pa okrog 90% vseh pismenk temelji na pomensko-glasovnem sestavljanju, je kitajska pisava sekundarno v pretežni meri tudi morfosilabična v Frenchevem smislu.« (Bekeš, 1999, str. 235)

Kitajska preglednica glasovnega sestava kitajskega jezika ima 22 začetnih soglasnikov in 37 končnic. Končnice so sestavljene iz enega ali več samoglasnikov ter (ne vedno) končnega soglasnika. Kadar končnice nastopajo kot samostojni zlogi, se pravi da nimajo začetnega samoglasnika, za njihov zapis obstaja še dodatnih 23 različic. V zgoraj podani preglednici soglasnikov sodobnega kitajskega jezika so začetni soglasniki vsi razen glasu ng, ki je lahko samo končni glas, glasova n in r pa sta lahko tako začetnici kot končna glasova. Polsamoglasnik y se v nekaterih primerih uporablja kot začetnica za lažjo razmejitev dveh zlogov.

Preglednica zapisa soglasnikov sodobnega kitajskega jezika: pinyin [IPA]

Zapis pinyin je odebeljen, glasovi kitajskega jezika po IPA so v oglatem oklepaju [ ].

Preglednica zapisa samoglasnikov sodobnega kitajskega jezika: pinyin [IPA]

Kitajska preglednica osnovnega glasovnega sestava sodobnega kitajskega jezika podaja tri skrajšane oblike pisanja osnovnih končnic:

• iou, uei, uen → iu, ui, uen

Poleg osnovne preglednice glasov kitajskega jezika in njihovega zapisa pa obstaja še nekaj dodatnih pravil:

• samoglasnik [y], PY ü se v končnicah ü, üe, üan in ün pred začetnicami j, q in x piše z u,
• polsamoglasnik [j] PY y se v kombinaciji z istimi končnicami izgovarja [y],
• samostojne končnice, ki se začnejo s samoglasnikom i, se zapišejo z y namesto i, zaradi lažjega ločevanja zlogov. Samostojna končnica i se iz istega razloga zapiše z yi,
• samostojne končnice, ki se začnejo s samoglasnikom u, se zapišejo z w namesto u, samostojna končnica u pa se zapiše kot wu
• samostojne končnice, ki se začnejo s samoglasniki o, a in e, se od spredaj stoječega odprtega zloga (zloga, ki se konča s samoglasnikom) ločijo z apostrofom ' .

Znanih je kar nekaj načinov transkribiranja kitajskih pismenk v latinične pisave, ki so bili sestavljeni od 19. stoletja pa do danes.

Wade-Giles (Wēi Tuŏmă shì pīnyīn 威妥玛式拼音)

Najstarejši sistem latiničnega zapisa kitajskega jezika, ki pa je še vedno v uporabi, je izumil Sir Thomas Wade leta 1859, dokončno pa ga je razvil njegov naslednik na Oddelku za kitajske študije na Univerzi Cambridge, Herbert Giles. Do sestave pinyina je bil najbolj uporabljan sistem in še vedno ga pogosto srečamo v angleško govorečem okolju. Prilagojen je govorcem angleškega jezika.

Yale

Je fonetični zapis kitajskega jezika, ki je prirejen ameriškim govorcem angleškega jezika, saj jim zapis intuitivno narekuje pravilno izgovorjavo. Predstavila ga je Univerza Yale med 2. svetovno vojno, ko je izvajala intenzivni program kitajskega jezika za pilote letalske flote. Ta sistem je prilagojen ameriški izgovorjavi angleščine. (Chrystal, 1987, str. 312)

Latinhua Sin Wenz

Leta 1929 ga je izumil Qu Qiubai, dokončno obliko je dobil leta 1931. Uporabljan je bil v tridesetih in štiridesetih letih na S Kitajske in v Sovjetski Zvezi. Bil je brez tonalnih indikatorjev, se ne uporablja več ker ga je nadomestil pinyin.

Gwoyeu romatzyh

V 30ih letih sta Lin Yutang in Zhao Yuanren izumila sistem »nacionalne romanizacije«, ki pa se ni uveljavil.

Zhùyīn II (注音)

Dokončan je bil leta 1986, je prilagojena različica sistema Gwoyeu Romatzyh, namesto tonalnega črkovanja uporablja znake za tone. Od leta 1998 se uporablja na nekaterih uličnih signalih na Taiwanu (ne v Taipeiju).

Kitajski poštni sistem

Stari sistem, ki se je v nekaterih primerih uporabljal namesto sistema Wade-Giles. Primeri:

• 北京 Peking (WG: Pei-ching, PY: Béijīng)
• 青岛Tsingtao (WG: Ch'ing-tao, PY: Qīngdăo)
• 重庆 Chungking (WG: Ch'ung-ch'ing, PY: Chóngqìng)
• 新疆 Sinkiang (WG: Hsin-chiang, PY: Xīnjiàng)

Zhùyīn Fùhăo (注音符号)

Čeprav ta sistem ni latinična transkripcija, je kljub temu vključen v to poglavje, saj je način fonetskega zapisa kitajskega jezika. Znan je tudi pod imenom BoPoMoFo, njegovi simboli so izpeljani iz kitajskih pismenk, oziroma iz potez, ki se uporabljajo za pisanje le-teh. Ta sistem je bil uporabljan po letu 1913, in se še zmeraj uporablja na Taiwanu za nakazovanje izgovorjave pismenk v slovarjih, učbenikih, itd. V Ljudski republiki Kitajski je ta sistem nadomeščen s sistemom pīnyīn.

Pīnyīn (拼音)

Uradni fonetični zapis kitajskega jezika po direkciji vlade Ljudske republike Kitajske in po konvenciji Združenih Narodov tudi mednarodno priznan fonetični zapis kitajskega jezika.

Po več predhodnih sistemih latiničnega zapisa kitajskega jezika je bil leta 1958 končno sprejet sistem zapisa pīnyīn, s 58 simboli. Uveden je bil z namenom da bi razširjal uporabo standardne kitajščine – pŭtōnghuà in učenja kitajskih pismenk. Glavne posebnosti 'Načrta za fonetični zapis kitajskega jezika' (hànyŭ pīnyīn fāng'àn汉语拼音方案) so bile naslednje:

1. Uporablja se samo 26 črk latinice, ki so v mednarodni uporabi, brez dodajanja novih črk,

2. Z namenom kar najmanj uporabljati dodatne simbole, se uporablja samo strešico na e (ê) in piki na u (ü),

3. Vsak znak naj čimbolj dosledno zapisuje določen glas, ne glede na okolje, samo v zlogih s kompleksnimi vokali ie, üe, in pri kombinaciji vokala e in i z začetnicama z in zh je izgovorjava drugačna,

4. Za ločevanje zlogov se uporabljata črki w in y, ter apostrof ',

5. Za zapisovanje glasov [tʂ],[tʂh],[ʂ]in[N] se uporabljajo štirje pari črk; zh, ch, sh in ng

6. Določeni so štirje simboli, ki izražajo tone zlogov;

• - za prvi ton (visoki ton) 阴平
• ´ za drugi ton (rastoči ton) 阳平
• ˘ za tretji ton (nizki ton) 上声
• ` za četrti ton (padajoči ton) 去声 (博, 607)

Prikaz štirih tonov standardne kitajščine:

(Vertikalno je izražena relativna višina tona, horizontalno pa njegovo trajanje.)

Kot je razvidno iz zgornje tabele, se toni začnejo na različnih višinah, različna pa je tudi dolžina trajanja; prvi in tretji ton sta daljša od drugega in četrtega tona.

Trenutno je pīnyīn že trdno zakoreninjen v splošni uporabi, v sedemdesetih letih je bil npr. izdan nov zemljevid Kitajske z imeni napisanimi v abecedi, skupaj s seznamom pravilnega črkovanja kitajskih krajevnih imen v latiničnem zapisu. Izumljene so bile tudi nove kode za razne namene; telegrafijo, signalizacijo z zastavicami, brailovo pisavo in govorico s prsti za gluhe. (博, 1998, str. 608-611)

Primerjalna razpredelnica zapisa glasov kitajskega jezika v pinyinu in mednarodni fonetski abecedi (IPA):

Slovenski pravopis

Po pravilih slovenskega pravopisa naj bi se vse kitajske besede, razen nekaterih že uveljavljenih, slovenile, z uporabo samo črk slovenske abecede. Več o načinu latiničnega zapisa, kot ga zahteva Slovenski pravopis, piše v 4. poglavju.

Primerjava sistemov:

Za primerjavo med transkripcijami vseh zgoraj opisanih sistemov si oglejmo kitajsko ime za Kitajsko, napisano v vseh različnih sistemih: