NAZaJ

BOGOJINA – PLEČNIKOVA CERKEV

(pripravila LEONIDA FARTELJ, Tešanovci 111)

PLEČNIKOVA CERKEV GOSPODOVEGA VNEBOHODA

Bogojina, najslikovitejša in najstarejša vas v Prekmurju leži v osrčju Prekmurja, kjer se stikajo značilni svetovi levega brega reke Mure, Ravensko, Dolinsko in gričevnato Goričko. S skoraj 680 prebivalci je drugo največje naselje v občini Moravske Toplice. Na jugu jo omejuje rečica Lipnica, na zahodu Bogojinski potok, na severu vinogradi, ki preidejo v gozdove.

Prvi pisani viri jo omenjajo že davnega leta 1208, vendar se je takrat najverjetneje imenovala Bogina. Mnogo let pozneje, leta 1688 je dobila trške pravice, saj je imela močno razvito cehovsko obrt. Skozi zgodovino se je razvila v močno krajevno, farno, šolsko, občinsko in kulturno središče, kar je ohranila do danes, razen občinskega. Leta 1788 se je v Bogojini rodil prvi prekmurski posvetni pisec, duhovnik in znanstvenik Jožef Košič. Bil je zgodovinar in etnolog, med njegova najpomembnejša dela spadajo spisi o vendskih Totih na Madžarskem in Zgodbe vogerskoga kralestva. V spomin Košiču prirejajo vsako leto Košičeve dneve kulture.

Nekaj hiš stoji ob glavni cesti Murska Sobota – Lendava, kjer stojijo kulturna dvorana, pošta, krajevni urad, trgovina in gostilna. Večina naselja je nad njo, ki tvori drugo vaško središče. Krasijo jo domovi s starimi sadovnjaki, verska znamenja kot so amerikanski križ, kapelica na vrhu Vršiča v čast sv. Urbanu, zavetniku vinogradov, vinske kleti v Lipju z ostanki stare arhitekture. Razprostira se med šolo in vrtcem, pokopališčem in najlepšim spomenikom na slovenskem in enim najbolj zanimivim v Evropi z »belo golobico« Plečnikovo cerkvijo Gospodovega vnebohoda.

Prva cerkev v Bogojini se omenja v 14. stoletju in je tedaj posvečena sv. Trojici. Prizidali so zvonik z nizkima opornikoma, na zahodnih vogalih ladje pa postavili diagonalo v prostor segajoča opornika, izvedli šilastoločni banjasti obok pod zvonikom ter vdelali portal z bogato profiliranim ostenjem in bogato profiliranim robom. Cerkev je takrat imela raven lesen strop. Ni izključeno avtorstvo prizidka arhitekta in slikarja Janeza Aqile. Župnijo so vodili različni duhovniki. Župnik Matija Pavel Tussilovits leta 1673 piše prvo ohranjeno krstno knjigo v Prekmurju. Prvi ohranjeni vpis krsta je z dne 18. oktobra 1673. Po zapisih župnika Franca Grahovca so leta 1793 bogojinsko cerkev ponovno prezidavali. Šlo je za obokanje ladje.

Poleti 1897 je knežji arhitekt izjavil, da cerkev ni več mogoče popraviti, treba jo je podreti do tal in sezidati novo. Verniki niso bili pripravljeni prispevati ročnega dela in vožnje materiala, saj so menili da mora vse prispevati patron, zato je fara ostala s staro cerkvijo. Leta 1914 je prevzel župnijo župnik Ivan Baša iz Beltincev. Bil je izobražen mož, prevedel je katekizem v prekmurski dialekt. Očaral je farane in jih pridobil za zidavo nove cerkve. Denar so zbirali tudi med izseljenci v Ameriki. Franc Bajlec iz Bogojine je leta 1923 vpisal arhitekturo pri Plečniku. Župniku Baši je predlagal, da bi bilo lepo, če bi ga pridobil za načrte, kar se je tudi zgodilo. Baša je želel imeti stavbo centralno v obliki križa. Plečnika je privlačil valj kot arhitekturni motiv. Izdelal je dva načrta, vendar se je po ogledu razmer v Bogojini vso jesen leta 1924 ukvarjal s tretjim načrtom. Med nastajanjem načrtov si je pridobil tudi krog sodelavcev, za zidavo in vodenje Antona Suhadolca in mladega diplomiranega asistenta Franca Tomažiča. Tomažič je spomladi 1925 prevzel vodenje zidave, Plečnika pa obveščal o poteku zidave in poglavitne faze dela tudi fotografiral.

Pred začetkom del je Plečnik izjavil: »Še nikdar nisem podiral, kar so naši očetje dobro naredili«.

Stara cerkev služi kot preddverje, organizira se povsem nov dostop v cerkev z južne strani. Tu sta dva vhoda: glavni, skoraj v sredini južne stene in stranski vhod bliže apsidi (polkrožni zaključek stavbnega prostora). Tretji je v stranski steni prvotnega zvonika. Pred starim zvonikom je načrtoval postavitev novega okroglega. Severno steno stare ladje je predrl s tremi arkadnimi loki in prek položnih stopnic povezal stari prostor z novim, asimetrično zasnovanim prostorom. Odločilno vlogo v tem prostoru ima iz osi postavljeni osrednji veliki steber in visoki loki, ki iz njega izhajajo: dva vzdolž cerkvene ladje, ki sicer enovito zasnovani prostor delita na stransko ladjo in dva neenako visoka: desni veliki za glavno ladjo, manjši, levi za stransko. Glavna ladja se izteka v plitvi, široko pravokotno zaključeni prezbiterij (del cerkve, namenjen za glavni oltar in duhovščino), ob njem na levi naj bi stala zakristija, ki bi s svojo zaprto steno dajala naslonilo stranski ladji in prostor za manjši oltar. Tesno ob desno steno je arhitekt postavil osem stebrov, osem pa v stranske ladje. Na zadnjem stebru blizu oltarja sv. Jožefa je lepo zakril napako na njem.

V črni marmor je vklesana plošča iz belega marmorja in na njej napis AVE MARIA – R ima spodnji zavoj malo nižji, da je lahko P –Plečnik Jožef, arhitekt. Morda edini njegov podpis na njegovih delih. Na celotni površini stare ladje, v višini nekdanjega podstrešja, je arhitekt načrtoval razsežni pevski kor. Ladja in kor nove cerkve dobita raven strop. Pred nove vhode cerkve je postavil preddverje s strmo pultno streho na dveh stranskih opornikih in treh pilastrih (stebri na visokem podnožju). Cerkev naj bi potem načrtu bila pokrita s strmo dvokapnico. Na ploščadi valjastega zvonika nad stebrnim nadstropjem je načrtoval postavitev manjšega zvonika s kupolico, pomaknjeno iz osi in enakega nad stičiščem prezbiterija in zakristije. Apsido stare cerkve je nameraval obdati s ploskimi arkadami, ki se v osi, v stiku z njenim obodom spremenita v nekakšno psevdoromansko biforo (dvodelno okno s stebričkom) brez delilnega stebra, apsida pa bi se kot samostojno telo z lastno streho vzpenjala iz poševne enotne strehe tako, da bi jo bilo mogoče občutiti kot samostojno stolpasto telo, kot nižjega protiigralca okroglemu zvoniku na drugi strani prvotne cerkvene osi. Teh načrtov so se pri zidanju cerkve malone brez odstopanja držali

15. aprila 1925 se je začel izkop na vznožju Vršiča po tretjem načrtu. Naleteli so na kosti, ker je prej okrog cerkve bilo pokopališče. Pri izkopu za novi zvonik pa so našli množični grob umrlih v času kuge. Temeljni kamen je bil položen 5. julija 1925. Zidarska dela je vodil Štefan Mesarič. Opeko so pripravljali župljani sami na polju imenovanem Topolje ob potoku. Stebre je izdelal kamnosek Vodnik iz Ljubljane, stebra za zvonik iz podpeškega kamna pa v Tomanu (zvonik: stebri pod ploščadjo stolpa predstavljajo apostole kot stebre cerkve, stolpič nad ploščadjo pa Kristusa). Zvon je naročil Amerikanec Franc Berden iz Filovec.

Zidarska dela so bila v grobem končana septembra 1927, opremljanje notranjosti pa se je zavleklo čez 2. svetovno vojno vse do Plečnikove smrti. Plečnik je odlašal z načrti za lesen strop. Franc Bajlec namesto bolehnega Baše poskuša nadaljevati z opremljanjem in leta 1930 je izveden lesen strop, ki mu manjkajo pozlačene kroglice in okrasni krožniki. Strugar in pozlatar Albin Slivar je izdelal 270 kroglic. Po Baševi smrti 13. februarja 1931 dela v cerkvi zastanejo, nadaljujejo se pod vodstvom župnika Jožeta Gjurana. Gjuran se je lotil velikega oltarja, Plečnik je predlagal izvedbo v hrastovini, oltar pa naj izpolni prostor prezbiterija. Temelj oltarja so začeli postavljati leta 1951, oltar naj bi bil pravo rokodelstvo brez kitanja. Po višini bi bil dvodelen, z menzo (kamnita oltarna miza), tabernakljem (omarica, navadno v ali na oltarju za shranjevanje kelihov) v ozadju s tremi stebri na vsaki strani, ki bi nosili masivno preklado, s po dvema v ospredju ter atiko (zgornji zaključni del oltarja) s štirimi stebri in podobo Kristusa, ki se med dvema apostoloma dviga v nebo. Po širini pa bi bil tridelen. Za okras naj služi ljudska keramika. Slikar Janez Mežan je izdelal freske Križevega pota in Vstajenja. Pred Božičem leta 1951 naredi Plečnik načrt za stranski oltar. Ta oltar je posvetil simboličnosti dneva, ko je napolnil 80 let in je na univerzi slovesno prejel imenovanje za častnega doktorja. Oltar je iz podpeškega kamna, v katerem se ostro odrazi pozlačena skulptura sv. Jožefa z malim Jezusom. Kip izdela domačin Jože Lopert. Na preklado da zapisati geslo iz stare zaveze: POJDITE K JOŽEFU. Pred smrtjo leta 1957, pa je Plečnik izdelal še načrt za prižnico, krstilnik in obhajilno mizo.

Stara cerkev, postavljena od zahoda proti vzhodu, se je združila z novo, tako, da je preddverje na južni strani, oltar pa na severni strani obrnjen na jug. Cerkev ima zunanjo in notranjo podobo drugačno od ostalih katoliških cerkva. Zunanjost krasita dva okrogla zvonika, okrogla okna brez kakršnih koli okraskov, notranjost pa mogočen steber iz brušenega marmorja, ki deli glavno ladjo na eno manjšo stransko. Od tod potekajo štirje oboki, ki vežejo vse štiri stani cerkve. Glavni steni stojita na šestnajstih stebrih, med njimi je velik obok štirinajstih prostorov za križne poti. Strop je raven, okrašen s keramičnimi izdelki okoliških lončarjev, oltar pa je obokan.

Dokler bo stala Plečnikova – Baševa cerkev združena s staro, srednjeveško, bo ugajala, ker je lepa, skladna in ker je v njej vsebina, Plečnikova in Baševa duša. Lepota cerkve in njene okolice tvorita sozvočje arhitekture in narave.

HIŠKA IZ BLATA