Igo Gruden se je rodil v Nabrežini, leta 1893, kot prvi od desetih otrok Franca Grudna in Justine Košuta. Franc Gruden in Justina Košuta sta se porocila leta 1890 in se po poroki nastanila v Nabrežini. Franc (po domace Dudkovi) je bil star 25 let in je izhajal iz premožne družine, ki je imela posestvo, trgovino, restavracijo in bila tudi solastnica kamnoloma, Justina (po domace Devanarjevi) pa je bila stara 21 let. Prvi od desetih otrok se je rodil Ignacij (v krstni knjigi domace župnije sv. Roka je zapisan kot Ignatius) - imenovan Igo (ime je dobil po Francetovem ocetu). Ostali sinovi v družini pa so bili: Franc, Josip, Olga, Dora, Polda, Danila, Oskar, Dušan in Neda.

S šestimi leti je zacel obiskovati vaško osnovno šolo in po štirih letih pokazal svojo nadarjenost in ljubezen do knjig. Po ljudski je eno leto obiskoval pripravnico za gimnazijo v Trstu, leta 1904 pa se vpisal na nemško gimnazijo v Gorici. Šolo, ki jo je obiskovalje bila prva kovnica številnih slovenskih izobražencev in ustvarjalcev, kateri so imeli kasneje vidno vlogo v slovenski književnosti. Na to šolo je tudi kasneje hodil njegov brat Franc.

Med njegovim študijem je leta 1906 umrl znani slovenski pesnik Simon Gregorcic, kateri je bil zelo cenjen med študirajoco mladino. Med njimi je bil tudi Igo Gruden in je kasneje ob odkritju spomenika v zbirki Dvanajsta ura poklonil pesem.

Igo Gruden se je že kot študent izkazal kot dober dijak. Pesniška žilica se mu je prebudila v drugi gimnaziji. Prvo pesmico z naslovom Zimski vecer je objavil leta 1907 v mladinskem mesecniku Zvoncek. V cetrti gimnaziji je pa zacel urejati dijaško glasilo Cvetke.

Domov je prihajal samo med pocitnicami in prazniki. Ker ga je pa zelo zanimalo etnološko gradivo je bil tako v stiku s svojim svetom skozi vse leto. Zbiral je reke, pravljice, razne pesmi pregovore in drugo ljudsko blago. Prava zakladnica vseh teh gradiv pa je bila njegova stara mati Terezija Košuta, kateri je posvetil devetkiticno pesem Spomin na staro mater. Stike z domacimi je oboževal, saj so dostikrat prisedli k mizi, kjer so ljudje izmenjavali mnenja o raznih dogodkih ter težavah in si tudi pripovedovali razne zgodbe. Prav te zgodbe so bile tudi vir navdiha pri njegovih pesmih v kasnejših letih, še posebaj v pesniški zbirki Primorske pesmi, ki jih je zbral dve leti po prvi svetovni vojni.

Igo Gruden je drugace živel v svetu, kjer so ga obdajali navadni ljudje - ribici, delavci v kamnolomih in kamnoseških delavnicah, romarji. Bil je pa tudi zelo pozoren na delavce, vašcane in ljudi, ki so prihajali v Nabrežino iz razlicnih krajev. Kot urejen, vedno lepo oblecen uglajen in eleganten gimnazijec ni nikoli izgubil stika s preprostimi ljudmi in tudi vedno je znal vzpostaviti stik z njimi. V Nabrežini je obiskoval prireditve (kolikor je mogel) in se tudi aktivno udeleževal, kajti bil je clan amaterske dramske skupine. V igri Ganglovem Sinu je nastopil v glavni vlogi. Veliko casa je preživel za knjigami, najraje je pa prebiral Župancica in druge slovenske moderniste. Od italjanov D'Annunzia in druge, kot so Tolstoj, Bjoernson itd. Ko je kako knjigo prebral, si je vse zapiske, komentarje, kritike zapisal v svojo beležko. Pri sedemnajstih letih je napisal daljši sestavek o spolitiziranosti in pristranosti slovenske literarne kritike. Drugace pa je v zgodnjem pesniškem obdobju bil osrednji motiv njegovih pesmi ženska, kar tudi pricajo številne ljubezenske pesmi. Pri devetnajstih je tudi napisal osnutek gledališke igre, kateri naslov naj bi bil Pavla in je obravnavala usodno ljubezensko razmerje, a tega teksta ni nikoli dokoncal. Med vsemi pesniškimi oblikami pa je najbolj cenil sonet. Leta 1912 je objavil prvo pesem v Ljubljanskem zvonu - Domotožje in se podpisal pod kratico Ig. Gruden. Leto 1912 je bilo leto njegove mature in tudi zacel je objavljati v reviji Slovan in socialisticni reviji Naši zapiski. Ker je bila njegova poetika že jasna in mocno izrazna ni vec uporabljav psevdonimov ampak se je zacel podpisovati s polnim imenom Ignacij Gruden. V reviji Slovan pa je izšla Pesem ribicev leta 1912 in kot pravijo, je pravi spomenik našim ljudem.

Po maturi še šel študirati pravo na Dunaj. Za ta študij se je pa odlocim predvsem zato, da bi branil cloveško pravico in resnico, vsaj tako je rekel Fran Albreht. Na Dunaj je prišel februarja 1913. To mesto je nanj naredilo zelo velik vtis - vecji kot Trst, ki ga je obiskal kot otrok. Za Dunaj je v svoji beležnici zapisal: "Dunaj! V svojih sanjah sem te videl, kakor velikansko pošast, ki liže z ognjenimi jeziki iz odprtih žrel preko obzorja. Videl sem te v svojih trubadurskih sanjah, hrepenel sem po tebi, ko mi je bilo tesno pri srcu in bi si rad razmaknil svojo mlado dušo." Na Dunaju je spoznal veliko novih študentov in se z nekaterimi tudi sprijateljil. Zelo se je tudi povezal z Jušom Kozakom, ki je tudi ostal prijatelj do smrti. Juš je bil tudi eden izmed glavnih voditeljev med slovenskimi študenti na dunaju. Tako se je Gruden tudi kmalu soocil z gibanjem Preporodovcev, kateri so kriticno gledali na državno ureditev avstro-ogrske in se zavzemali za združitev jugoslovanskih narodov pod eno državo. Njihovo propagandno orožje je bil list Preporod. Najbolj aktivne zagovornike teh idej pa so avstrijske oblasti izvajale kar ostre ukrepe. Tako se je Juš Kozak znašel v zaporu in ostal zaprt vse od julija do decembra leta 1914. Igo Gruden pa je tudi med študijem veliko bral in širil svoje intelektualno obzorje. Veliko casa je namenil branju nemških filozofov Nietzsche, Schopenhauer, Kant in marksisticnih klasikov. Od svetovnih književnikov je najbolj cenil Goetheja. Med študijem je postal vse bolj samozavesten in tudi njegov umetniški dar se je izražal predvsem v ljubezenskih motivih, motivih doma in njegove širše okolice. Vse svoje stvaritve je objavljal v raznih revija, kot so Ljubljanski zvon, Slovan, Naših zapiskih in še kje. V nekaterih njegovih stvaritvah je opaziti mocan vplih nekaterih slovenskih ustvarjalcev kot so Prešeren, Župancic in drugi. Najbolj med njimi pa ga je ocaral Župancic. Junija 1913 pa je po dolgem casu prišel na pocitnice v domaco vas, kar so bile prve njegove pocitnice odkar je zacel obiskovati vseucilišce. Ta cas je snoval veliko pesmi z motivi domacih krajev (verjetno je trpel za domotožjem). Veliko pesmi je tedaj ostalo v beležkah, tiste, ki so pa bile objavljene, jih je predelal in objavil kasneje.

Sredi naslednjega leta - poleti 1914 - kmalu po izbruhu prve svetovne vojne so ga poklicali v vojsko. Sredi avgusta je prvic oblekel vojaško uniformo. Najprej so ga napotili v Maribor. V vojsko so pa tudi mobilizirali njegovega oceta in štiri leta mlajšega brata Josipa. Dodelili so ga 47. pešpolku, najprej v prvo, nato pa v deveto kompanijo. Iz nekaterih ohranjenih vojaških dokumentov je razvidno, da je bil od aprila do avgusta 1915 na frontnih položajih "im Felde", vendar ni navedeno kje. Trdijo pa tudi, da se je bojeval v Galiciji, vendar tudi ni tocnejših podatkov. Dognano pa je, da se je enota, ki ji je pripadal, septembra 1915 umaknila v zaledne položaje v Weiz, v Gradec in nato spet v Maribor. Imel je podcastniški cin, kasneje pa so ga kot mnoge izobražence povišali v podporocnika. Poveljeval naj bi enoti, ki je štela vec kot 40 mož. Leta 1916 se je udeležil bojev na soški fronti. V casu 9. italijanske ofenzive, ki je trajala od 31. oktobra do 4. novembra 1916, je bil na prizorišcu najhujših bojev, na Fajtjem hribu. Tu je avstrijska vojska organizirala tretjo obrambno crto, ker je Italijanom uspelo prebiti fronto na severnem delu kraške planote pri Hudem logu. Boji so divjali vse od morja pa do vasi Plave in avstro-ogrska obramba je izgubila 36.000 mož. Prav na Fajtjem hribu je bil zaradi eksplozije granate težko ranjen. Drobci so mu prebili komolec leve roke, tako da so mu jo zdravniki sprva nameravali celo odrezati. Imel je tudi nekaj srece in mu je roka ostala, otrdel pa mu je komolec. Na fronto se ni vec vrnil, posledice pa je nosil vse življenje. Ranjenega so po prvih ukrepih v zaledju fronte prepeljali v Marjanišce v Ljubljano, spremenjeno v bolnišnico. Tu je spoznal Izidorja Cankarja - bratranca Ivana Cankarja, sicer upravitelja bolnišcnice in urednika revije Dom in svet. Za to revijo je v tem odbodju napisal dve psemici, ki sta izšle v številki 3/4 leta 1917. Gre za pesmi Samotna ura in Vecerna pesem. To sta bili edini psemi, ki jih je objavil v Domu in svetu. V Ljubljani je ostal vse do zacetka 1917, nato pa so ga prepeljali v Gradec, kjer ga je zdravil njegov brat Franc. Ker je bila poškodba prehuda je ostal šestdesetodstotni invalid. Kljub poškodbi pa je ostal mikaven, okreten in eleganten oficir, za katerim so se ozirale ženske, ko je stopa po kavarnah z ranjeno roko. Takrat je bilo njegovo pesništvo zelo pestro in najbolj kvalitetne pesmi je sproti objavljal v Ljubljanskem zvonu. Gre za raznorazne pesmi, od sonetov, do pesem z vojnimi grozotami. Od vojnega casa dalje se je podpisoval pod pesmi kot Igo Gruden in ime Igo je tudi zacel uporabljati v uradnih dokumentih. Leta 1918 je zacel objavljati v Književnem jugu (Zagrebška literarna revija) in tako bil med prvimi Slovenci, ki so v njem objavljali. V Gradcu je ostal skoraj do konca vojne, med tem pa je študiral in se zdravil. Poleti pa se je vrnil spet v domace kraje.

Novembra 1918 je prispel na zdravljenje v Ljubljano. Tam je srecal žensko, ki je korenito posegla v njegovo življenje. Ime ji je bilo Hana Pirkova, katera je bila ceškega rodu in je nastopala v ljubljanskem Narodnem gledališcu kot operna Pevka v sezoni 1918-1919. Bila je starejša od Iga in je bila odlicna pevka, kar je bilo napisano v raznih castnikih tiste dobe. Igo je zacel z njo intimno razmerje in mu dalo navdih za mnoge pesmi, katere so bile objavljene v Ljubljanskem zvonu in reviji Njiva. Hani je posvetil tudi pesniško zbirko Narcis, ki je izšla leta 1920 v Ljubljani. Kasneje je zacela nastopati na osiješkem opernem odru in Igo se je zato veckrat mudil v tem mestu. V tem obdobu se je zgodila tudi tragedija Primorske (Italjanska zasedba Primorske) in veliko prizadetost Igo izraža v zbirki Primorske Pesmi. Ker je bil pesnik domoljub, je takrat (ob izgubi Primorske) napisal pesem, ki je 28.junija 1919 izšla v dnevniku Slovenski narod, pod naslovom Pesem iredentistov, v kateri je napisal hude in prevratniške besede na racun italijanske zasedbe. V prvil treh letih po vojni je Igo Gruden nadaljeval študij v Pragi, kjer je obiskoval Karlovo univerzo. Vseeno pa se je rad vozil v Nabrežino in v Osijek, kjer je obiskoval Hano. Vmes pa je tudi obiskoval Ljubljano, kjer se je družil s prijatelji - književniki. Tu so ga zaceli tudi imenovati Narcis (beseda je izvzeta iz grškega bajeslovja in predstavlja mitološki lik, ki se je zaljubil v samega sebe, ko je svojo podobo uzrl na vodni gladini. Neutešeno hrepenenje po tej nemogoci ljubezni ga je pogubilo in bogovi so Narcisa spremenili v cvetlico). Tako naj bi ga krstil Oton Župancic. Pesnik je ta vzdevek nosil celo življenje. Leto 1920 je bilo za Grudna zelo ustvarjalno - najvec pobude je dobival pri Hani. Po zbirki Primorske pesmi in zbirki Narcis se je resneje posvetel študiju, vendar ga ta študij ni ravno prevec mikal, tako da je študiral prav z Muko. O tem odnosu tudi piše, ko je poslal pismo iz Prage 7. aprila 1921 Joži Glonarju: "Dragi Glonar, ... Bil sem v Frenštatu, Frivku, Moravski Ostravi, Opavi, videl sem Liso goro, spoznal sem nove kraje in nove ljudi - del bezrucovske zemlje. Sedaj živim zopet svojo samotno življenje, zarit v paragrafe in išcem rozine v tem dolgocasnem testu; veckrat se spomnim na Prešerna in Jenka - bogve kako je bilo njima pri srcu v tej neliricni paragrafski naplavi! Izpite bom delal v ceškem jeziku; spocetka mi je jezik delal precejšnje težkoce, a sedaj sem se ga že toliko priucil, da lahko jadram z razpetimi jadri proti pristanu 2. državnega izpita." Igo je doktoriral 24.11.1921. Pisne cestitke je bil deležen od nabrežinskega župana Boschettija in tržaške Edinosti. Drugace pa je tega leta tudi doživljal nekaj težkih trenutkov. Eden izmed teh je bil, ko so ga sile javnega reda 2. septembra 1921 legitimirale v Nabrežini in ga odvedle v sežanski zapor. Iz dokumentov, ki jih hrani Državni arhiv v Trstu pa je razvidno, da je bil povod za aretacijo povsem formalnega znacaja. Gruden je prišel v Nabrežino kot italjanski državljan z jugoslovanskim potnim listom. Vizum za vstom v državo je izdalo italijansko diplomatsko predstavništvo v Pragi in tak postopek je bil zakonsko kazniv. Vendar izhaja iz dobisa, ki ga je civilni komisar v Sežani Gugliemo poslal generalnemu civilnemu komisarju v Trstu Musconiju, tudi drugi razlog za aretacijo. Gugliemo trdi, da so Grudna pridržali tudi zaradi nevarne in vztrajne nacionalisticne propagande zoper to religijo, propagande, ki jo izvaja v Jugoslaviji s širjenjem gorecih in zažigalnih pesmi, iz cesar sledi, da krši obstojeca kazenska dolocila. Gruden je bil v zaporu nekaj dni a so ga oblasti izpustile zaradi posredovanja jugoslovanskih organov. Pospremili so ga do meje in ga izrocili jugoslovanskim obmejnim organom. Kmalu po tem so mu rimske oblasti odvzele italijansko državljanstvo. Na piki pa so imele celo Grudnovo družino. Igo Gruden pa je na vse to in ostalo fašisticno nasilje odgovoril s pesmijo Kdo sliši moj krik, ki je bila objavljena v Ljubljanskem zvonu leta 1922. To je bilo težko obdobje, še posebaj za obstoj slovenske govorice in slovenski izobraženci, med drugimi tudi Gruden, so cutili veliko odgovornost do mladine. Tako je pri Grudnu spodbudilo mladinsko ustvarjalnost in leta 1922 je izšla zbirka otroških pesmi z naslovom Miška osedlana. Tu je bilo veliko pesmi, ki so bile objavljene v mladinskem mesecniku Novi rod, ki je izhajal v Trstu. Leta 1949 pa je izšla tudi zbrika Na Krasu, ki je dejansko le predelana prvotna Miška Osedlana.

Ko je doktoriral v Pragi se je naselil v Ljubljani in se marca 1922 zaposlil kot pripravnik na deželnem sodišcu. 1923 je opravil državni izpit in zacel vecletno pripravništvo v odvetniški pisarni. Služboval je pri odvetniku Ivanu Lovrencicu, nekaj casa pa tudi v odvetniški pisarni Vladimira Kreca. Ko je zacel študirati, je imel predstavo, da bo lahko pomagal ljudem in pravici, nato pa je kmalu spoznal in bil nad pravico in zakonom bridko razocaran. Še bolj ga je pa potrlo, da je istega leta, ko je zacel s prvo stopnicko za "zagovorniški pokli", zavladalo utelešenje vseh krivic in vsega nasilja - fašizem. V Ljubljani je stanoval v hotelu, nato pa si je kmalu našel stanovanje v Kamniku, na Zapricah - tu je nekaj casa živela tudi Hana. Nato je kar nekajkrat menjal stanovanja, vec let pa je bil v središcu Ljubljane na Tavcarjevi. Konec maarca 1924 je odšel za nekaj tednov v Brno k Hani, ona pa je tudi nekajkrat se vrnila k Igu. A oba sta hotela ostati v svoji domovini in tako se je zacela trgati vez in naposled se je tudi strgala. Igo je Hano težko prebolel.

Januarja 1926 mu je umrl oce Franc in Igo je hitro odhitel domov in tja prispel v noci pred pogrebom. Od železniške postaje je kar tekel. Na dan pogreba pa je bilo silno mrzlo. Med pogrebom pa ni mogel zadržati solz. Po smrti oceta so se ostali družinski clani postopoma razšli. Raztresli so se po razlicnih krajih Jugoslavije in Avstrije, kjer so nadaljevali študij ali se pa zaposlili. Edini, ki je ostal v domaci vasi, je bil Josip. Igo se je preselil v Ljubljano, kjer mu je okoliš zelo ugajal. Takoj se je vkljucil v družabno življenje, kjer se je družil z izobraženci in ustvarjalci. Ena izmed gostiln, v kateri so se zbirali je bila Pri kolovratu (to je bil javni lokal, ki je tekrat nekaj pomenil). Svoje pesmi je objavljal v revijah in casopisih kot so: Ljubljanski zvon, Slovan, Demokracija, Novi rod, Edinost in po letu 1933 sodobnosti.

Leta 1929 je postal samostojen odvetnik in odprl pisarno zraven svojega stanovanja. Leta 1930 se je oženil z Adelo (Ado) Hayne - 13 let mlajša Ljubljancanka, ki je bila pranecakinja znanega pesnika Heinricha Heineja. Porocila sta se v trnovski cerkvi, kjer je takrat župnikoval Fran Saleški Finžgar, kateri je bil tudi Igov prijatelj. Ada je bila intelektualka, ki je študirala filozofijo, zraven pa je tudi iz nemšcine prevajala verze svojega slavnega prednika. Na porocno potovanje sta šla na Dunaj. Igo je znal kar nekaj jezikov: slovenšcino, nemšcino, italjanšcino, uporabljal je tudi jezike bivšega avstro-ogerskega cesarstva, znal pa je tudi rušcino, anglešcino in francošcino, kasneje se je pa tudi ucil španšcino. Tako ni imel posebnih težav pri navezovanju stikov s pomembnimi književniki, ki jih je sreceval na raznih srecanjih, ki se jih je udeleževal. V zacetku tridesetih let je postal dejaven v literarnih ustanovah - v slovenskem PEN klubu. Kot clan je tudi veliko potoval. Leta 1931 se je udeležil mednarodnega kongresa PEN klubov v Haagu, maja naslednje leto pa kongresa v Budimpešti. Leta 1933 pa tudi v Dubrovniku. Bolgarijo je pa kot clan jugoslovanskege delegacije PEN-a obiskal leta 1934. Takrat je vzpostavil stik z bolgarskim pesnikom Dimitrom Pantelejevom, ki je bil porocen s Slovenko. Veliko je imel tudi stikov s književniki srbohrvaškega jezikovnega prostora, kot so Dragišo Vasicem, Desanko Maksimovic in ostali. V domacih krogih pa je med književniki prišlo do diferenciacije. Do zacetka tridesetih let so zbirali krog dveh revij - Ljubljanski zvon in Dom in svet. Prvi zlom pa se je zgodil leta 1932, ko je del sodelavcev Ljubljanskega zvona zapustilo to revijo. Povod pa je bil Župancicev clanek Adamic in slovenstvo, na katerega je skupina slodelavcev nameravala odgovoriti, a je založbi, ki je izdajala revijo umaknila, clanke s kriticno ostjo do problema slovenstva in Župancicevih stališc, iz objave. Skupina sodelavcev Zvona je nasprotovala tej odlocitvi in ocenila ravnanje kot napad na pisateljsko svobodo. To skupino je vodil dolgoletni urednik Zvona Fran Albreht. Skupaj s Ferdom Kozakom, Stankom Lebnom, Lojzetom Udetom in Josipom Vidmarjem (njim niso hoteli objaviti clankov) so se odmaknili in leta 1933 ustanovili novo literarno revijo levicarske usmeritve - Sodobnost. Ta revija je bila v primerjavi z Ljubljanskim zvonom bolj kriticna do unitaristicnih teženj Beograda. Uspeli so pridobiti nekatere nove mlade avtorje, kot so npr. Ciril Kosmac ali Voranc. Od Ljubljanskega zvona se je oddaljil tudi Igo Gruden, kljub dvajsetletnem sodelovanju. V Ljubljanskem zvonu se je oglasil šele leta 1939, s pesmijo Mrtvim vojakom, ko so spremenili uredniški koncept. V teh letih pa je pesnik tudi sodeloval z otroškim listom Mlado jutro. Objavljal je doživete otroške pesmi, v katerih nagovarja svojo hcerkico.

V Igovem zakonsekm življenju je prišlo do trenj. Z Ado se je zveza razdrla in locila sta se leta 1934. Tri leta stara hcerka Marija (Mika) je bila dodeljena Igu, za katero je kmalu po locitvi skrbela v Trstu živeca Igova sestra Olga. Veckrat jo je obiskoval, med prazniki sta velikokrat obiskovala Beograd, kjer je živela Igova mama. V Beogradu so se obcasno zbirali tudi ostali clani Grudnove družine. Ko se je Igo bližal svojemu 45. letu starosti, je spoznal žensko, ki mu je spet vrnila vedrino in sreco. Bila je Pepca Zajc, ki se je zaposlilo kot natakarica Pri kolovratu. Spoznala je Grudna, kateri se je že ob prvem srecanju zacel zanimati zanjo. Odtlej je Igo v gostilni ostajal pozno v noc in jo opazoval. Tudi on je pri Pepci zbujal pozornost. Kmalu mu je zacela posvecati vec pozornosti in hotela je ustreci vsaki njegovi najmanjši želji. In tako je kmalu postal edini moški, ki mu je Pepca zaupal, ceprav je bilo tam še veliko drugih fanotv. Tako se je Pepca navezala na 26 let starejšega moškega in zacela skrbeti zanj kot žena. Igo jo je tudi vzljubil in dokoncno odlocil spomladi 1938. Tako je Igo v njej našel dobro, srcno prijateljico in ljubeco žensko. V stanovanju na Ažbetovi v Rožni dolini mu je skrbno gospodinjila, spremlala ga je tudi na Poljansko 15 (5. stopnišce), v Rdeco hišo nasproti Poljanske gimnazije, tako imenovano zaradi rdecega procelja. Pepca je Igu tako spet navdihnila vrsto novih ljubezenskih pesmi, ki pa održajo drugacno, bolj umirjeno naravo tega custva. V letih 1937-38 je veliko verzov objavil v Istri, glasilu Zveze jugoslovanskih izseljencev iz Julijske krajine. Vera v socloveka, zaupanje, ki mu ga je Pepca izkazala, mu je vlilo novega življenskega in ustvarjalnega elana, o cemer prica zbirka Dvanajsta ura , ki je izšla leta 1939 pri Slovenski Matici. Kritika je zbirko navdušeno sprejela in mu leta 1939 podelili banovinsko nagrado, leta 1940 pa še knjižno nagrado ljubljanske mestne obcine. Poleg Grudna so tudi nagradili Prežihovega Voranca.

V Evropi se je nato zelo zacelo stopnjevati nasilje in Igo je zacel neumorno ustvarjati. Svoje pesmi je pisal na vsakem koraku. Veliko pesmi je napisal na potovanjih. Leta 1941 je imel že pripravljeno novo pesniško zbirko, ki pa ni izšla. Kajti zgodila se je zasedba Jugoslavije, med katero so si Slovenijo razdelile tri države (Italija, Nemcija in Madžarska). Gruden se je pridružil tistim, ki so izvajali kulturni molk in tako je zbirka izšla šele po vojni, leta 1946 z naslovno Pesnikovo Srce .
Malo pred agresijo italjanskih in nemških sil na Jugoslavijo so mu službeno dodelili najbolj zahtevno pravdo, odkar je opravljal to delo. Sodišce ga je imenovalo za branilca znanega roparja Toneta Haceta in njegove desne roke Mihaela Kovacica. Takrat je ta primer veljal za »proces par excellence«. Proces se je zacel 31. marca 1941 pred velikim senatom okrožnega sodišca v Ljubljani. Haceta je bremenila obtožnica dolga 48 strani (vecino so bila njegova kazniva dejanja). Gruden je, zaradi odhoda odvetnika, prevzel njegovo funkcijo. Znašel se je v težkem položaju, saj je bil položaj obtožencev jasen. V obrambo je stopil tretji dan obravnave, kjer je skušal omiliti Hacetovo krivdo. Po razpravi je senat odšel na posvetovanje, ki je trajalo kar poltretjo uro. Na koncu so razsodili in upoštevali olajševalne okolišcine in obsodilo Haceta na dve dosmrtni jeci in 196 let zaporne kazni. Vecinoma casa je Hace preživel v zaporu (kar je bilo v tistem casu precej varno) v Ljubljani, Kopru, nato pa Trstu in na otoku Elba. Leta 1946 so ga celo izpustili na svobodo.
Gruden se je z zasedbo Jugoslavije znašel v zelo težkem položaju. Bil je primorski imigranti, Italiji je pa 20 let prej pokazal hrbet, sedaj pa je zasedla tretino slovenskega ozemlja. Iz raznih razpoložljivih dokumentov je bilo razvidno da je bil Gruden na crnem spisku. Najbolj je razvidno iz dopisa, ki ga je 7. januarja 1941 poslal tržaški prefekt na kulturno in notranje ministrstvo v Rim. Dopis zadeva vsebino januarske številke Sodobnosti in uvodoma naglaša, da je med sodelavci revije tudi "protiitalijanski pesnik Igo Gruden, po poreklu iz Nabrežini".
Prve dni v avgustu je umrla Igova mati. Ob njeni smrti je napisal pesem , v kateri se spominja njene dobroto, usmiljenega srca in potrpežljivosti in med drugim obžaluje. Justina Košuta Gruden je pod pritiskom Fašizma odšla v Beograd, kjer so živeli sin Franc in hcere Dora, Polda in Nada. Tam je veliko let tudi preživel Oskar in delno Danila. Vendar pravega miru ni našla tudi v tem mestu. Aprila so Beograd bombandirala nemška letala in pri tem delno poškodovala stavbo, kjer je živela. Justino so pokopali 7. avgusta 1941.
Igo se je še naprej angažiral v svojem poklicu, ceprav so bili Italijani nanj pozorni. Deloval je kot branilec aktivistov OF in drugih ljudi, ki so se znašli pred italijanskim vojnim sodišcem, katere je branil popolnoma brezplacno. Konec februarja in v zacetku marca 1942 je sodeloval v enajst dnevnem t.i. preserskem procesu. Italijanske oblasti so obtožile devetinšestdeset ljudi, da so poškodovali železniški most pri Preserju. Le nekaj dni po razsodbi na preserskem procesu je Gruden sodeloval v t.i. procesu o mestnih odeja. Na tem procesu so sodili triintridesetim ljudem, ki so jih obtožili, da so bili vpleteni v krajo sokoraj tristo odej iz Mestnega doma v Ljubljani. Konec Junija 1942 je branil pripadnike Žagarjeve skupine. Skupina je dobila ime po aktivistu OF Iztoku Žagarju. Sodili pa so petnajstim ženskam in petim moškim, ki so jih obtožili za aktivno udeležbo v "prevratniškem gibanju".

Z OF je bil povezan po literarni liniji in po stanovski liniji. Zveze pa je vzdrževal tudi preko trgovca Frana novaka (aktivnega organizatorja), kateri je imel tudi prodajalno na Kongresnem trgu. Zaradi sumljivih delovanj, so ga veckrat priprli in mu preiskali pisarno. Zaslišali so ga tudi v vojašnici, kjer so imeli leta 1940 zaprtega Toneta Haceta. Iz preventivnih razlogov je tudi sežgal vec svojih stvari, med drugim tudi izvode Primorskih pesmi in jih hranil doma. A tudi to mu ni pomagalo, kajti iz noci med 21. in 22. decembrom 1942 so ga belogardisti aretirali in odpeljali v Belgijsko vojašnico na Metelkovo cesto. Tega dne so jih zajeli približno petsto in osemnajst jih je bilo iz Rdece hiše. Tam je bilo tudi veliko njegovih znancev in prijateljev, kot sta Fran Albreht in Tone Vodnik. Vtaknili so ga v celico številka 5, kasneje pa v številko 6. V ta spomin je napisal pesem Celica številka pet in jo postavil na zacetek pesniške zbirke V pregnanstvo, ki je izšla leta 1945. Ta zbirka je nekakšen pesnikov Dnevnik v verzih.
Že takoj je navezal stike z domacini in na uslugo mu je bil orižnik (karabinjer), ki je zahajal h Kolovratu. Preko njega si je skoraj vsak dan dopisoval s Pepco, ona pa mu je pošiljala cigarete, perilo, milo, hrano in druge stvari. V pismih je Pepci dajal napotke za uradnico v odvetniški pisarni, za hcerko Miko in prijatelje, za katere je upal, da mu bodo pomagali. Bil je preprican, da bo odsedel samo nekaj dni, a ker se ni nic premaknilo, je prosil prijatelje, naj posredujejo pri vseh pomembnejših ustanovah. Pepca in Igo sta se zadnjikrat videla 14. marca 1943, nato pa so ga premestili v Visco - taborišce v furlanski nižini. Igo je to izvedel dan prej in Pepci pisal pismo. Ona mu je pripravila paket, ki mu ga je takoj naselednji dan izrocila in ga tudi na hitro objela. O tej izkušnji je Igo napisal ciklu pesmi V pregnanstvo.

V Visco so zapornike odpeljali z vlakom. Ko je vozil cez nabrežinske mostove, je videl pesnik zadnjikrat v življenju rojstno vas. Ta dogodek je tudi zabeležil v pesmi. V Viscu so ga dodelili v šotor, v katerem je bilo 72 internirancev. Ko so Iga aretirali v stanovanju, je s seboj vzel zlato nalivno pero, ki mu ga je podarila Hana. Nalivno pero so mu že prvi vecer odvzeli in zaman je bila tudi pritožba, ki jo je vložil pri upravi zapora. A pesnikoval je tudi prez njega. Pesmi je pisal že v Belgijski vojašnici, ustvarjalen pa je bil tudi na Viscu. Tam je vstal že pred drugimi in se sprehajal po taborišcu z notesom v roki. Pesmi, ki jih je napisal v zaporu in internaciji, je poslal Pepci, preko Franca Petreta, s katerim se je družil v Viscu in so ga izpustili aprila 1943. V Viscu je tudi napisal ciklus Rabske pesmi. Snov za te pesmi pa je našel v pretresljivih pricevanjih internirancev, ki so tja prišli iz taborišca na otoku Rabu. S Pepco si je vseeno dopisoval, vendar se je zaradi cenzure, ki je šla preko Vidma, posluževal raje drugih kanalov. Poglavitna zveza je bil šofer Berto, Igov znanec, ki mu je tudi prinašal Pepcine pakete.
V Viscu je Igo tudi docakal petdesetletnico. Ob tem jubileju so mu nekateri prijatelji na skrivaj pripravili slavje pod šotorom. Spored je obsegal govore, recitacije in petje, kar je Iga zelo razveselilo, zato se je na koncu zahvalil s krajšim govorom. A tega slavja se ni dolgo veselil, kajti nekdo od taborišcnikov jih je ovadil in zato so jih kazensko premestili v novo taborišce v kraju Chiesanuova pri Padovi. To taborišce je bilo v pusti vojašnici, podnebje je bilo soparno in dušece, ozracje med ljudmi pa hinavsko in napeto. Tja je Gruden prispel s sotrpini zadnje dni aprila. Med vožnjo so bili vsi vklenjeni v verige po dva, le Gruden je bil sam, nato pa so mu tudi sneli verige, ker je trdil, da je invalid. V taborišcu je postal številka 5287. V Chiesinuovi ni ostal veliko casa, ker so ga 11. junija zopet premestili na reko v spremstvu orožnikov. Med vožnjo je bil zelo zaskrbljen, ker se je bal, da ga bodo odvedli pred vojaško sodišce. Na Reki so najprej skupinico dodelili neki vojašnici, cez dva dni pa so jih s parnikom poslali na Rab. Na Rabu so ga porinili v Rdeci šotor (skupno ležišce, kjer so bili posebno oznaceni interniranci) in mu pobrali lisice. Vedel je, da je to taborišce pogoltnilo že na tisoce ljudi in je zagotovo veljalo za najhujši internacijski brlog v regiji. Vendar je imel sreco, ker je na Rab prišel ravno, ko so v taborišcu postale razmere znosnejše. Uprava taborišca se je zacela zavedati, da se utegne vojna koncati drugace, kot je predvidevala. Politicno delovanje med taborišcniki je bilo vse bolj živahno. Delo OF v taborišcu je postali živahnejše, ko so izvedeli, da se južni Hitlerjev zaveznik maje. V OF so pritegnili tudi Grudna. Pesnik je zacutil, da se bliža tocka preloma in to tudi zapisal 6. septembra v pismu. Le dva dni potem je prišla novica v taborišce, da je Italija kapitulirala. Še isti dan je imela OF posebno sejo. Organizirali so množicno zborovanje in popolnoma prevzeli oblast nad taborišcem. Takoj so vzpostavili stike s partizanskimi enotami, prevzeli so oblast nad dobršnim delom otoka, 12. septembra pa so zaceli formirati partizansko brigado. Kmalu za tem je del brigade odplul na Cres in Lošinj, kjer je preizkusil svojo moc pri osvobajanju teh dveh otokov. Rabska brigade je nato krenila na celino in se pridružila enotam NOV. Na otoku so ostali vecinoma bolniki, ki niso mogli na pot. Zanje je skrbel inž. Stanko Kovacic, pomembno funkcijo pa je imel tudi Igo Gruden. Le-ta je postal upravnik objekta, v katerem so ležali najtežji bolniki. Rab je ostal dlje casa svobodno ozemlje. Nemci mu niso pripisovali vecjega stateškega pomena. Januarja 1944 pa so Nemci pripravili ofenzivo na Dalmacijo. Takrat so se dolocili, da bodo zapustili otok. Iz razpoložljivih colnov in ladij so sestavili konvoj in v nocnih urah odpluli na jug, proti partizanskemu oporišcu na Visu. S tem konvojem je odplul tudi Gruden. Pot proti Visu je bila precej nevarna, saj se se morali izogibati nemškim patrolnim ladjam. Colnu, na katerem je bil Gruden, je izgubil stik z ostalimi in proti jutru so ugotovili, da plujejo proti odprtem morju. Obrnili so se za 180 stopinj in pljuli nazaj. Pristali so na zunanji strani Dugega otoka, na Punti Bianchi. Po nakljucju so tu našli preostala plovila konvoja. Tam so se vkrcali v vecjo ladjo in nadaljevali pot. Ladja se je nekajkrat zatekla v varne zalivcke, na odprtem morju ji je pa odpovedal motor.
Na Visu je Igo sodeloval s kulturno skupino. Skupina je izdala broušuro Naša beseda, v kateri je bila tudi Grudnova Božicna pesem (spisana je bila na Rabu). Pesnik je drugace vecinoma nastopal z deklamacijami.

Tudi na Visu ni ostal dolgo casa, kajti partizanske oblasti so namrec sklenile, da ob pomoci zavezniških sil evakuirajo vecino žensk, otrok, ranjencev in starejših moških na varno, v Severno Afriko, ki so jo zavezniške enote že osvobodile. Na to pot se je odpravil tudi Igo. Odpluli so proti Bari, od tam pa preko Brindisija v Taranto. Tu so docakali ameriško potniško ladjo, s katero so odpluli v Port Said. Plovba do Egipta ni bila brez nevarnosti, kajti veckrat so jo preletavala sovražnikova letala. Posebno nevarnost pa so predstavljale tudi podmornice.
Tu se je za Grudna zecela nova odisejada. Oblasti so ga 15. februarja dodelile v begunsko taborišce Amrija pri Aleksandriji, v zacetku marca pa so ga preselili v taborišce Tolumbat. Taborišce je vzdrževala ustanova UNRRA, ki je bila zadolžena za pomoc beguncem in obnovo krajev, ki jih je razdejala vojna. Takrat naj bi Gruden prebolel svojo politicno krizo (tako navajata Filip Kumbatovic-Kalan in Marjan Brecelj). Taborišcniki so bili namešcenih v šotorih in so imeli kar veliko svobodo gibanja. Tam je bilo tudi veliko Slovencev in med seboj so bili zelo povezani. Glavni povezovalec je bil dr. Risto Jelacin - zraven pa je bil tudi vkljucen Gruden. Hrana v taborišcu ni bila slaba, nekateri pa so lahko odhajali tudi na izlete v Aleksandrijo. Zveze z Ljubljano ni bilo. Razmere pa tudi niso bile lahke. Temperature so sredi pešcenih sipin dosegale tudi 50 °C in Gruden se nikakor ni mogel znajti - bil je mrk, nezgovoren ... - pravo nasprotje cloveka iz ljubljanskih let. Najbolj ga je potrlo cakanje in prekinitev zveze z Ljubljano. Veliko je mislil o ljudeh, ki jih je imel rad, saj ni vedel, kakšna usoda jih je doletela. Med bivanjem v Tolumbatu je vzdrževal stike z Antonom Novacanom, literatom in bivšim diplomantom, ki je v izgnanstvu živel v kairu. Iz Tolumbata se je preselil še z mnogimi drugimi v taborišce v El Shatt ob Sueškem prekopu. Ker ga (tudi ostale) je bremenilo domotožje in hrepenenje, mu je bilo v olajšanje vsakršna zaposlitev, da so imeli obcutek, da niso pozabljeni in zasuti v pušcavski pesek. Z veseljem je pomagal izpeljati osnovnošolske tecaje. V taborišcu je bilo veliko otrok in sirot, ter dovolj izobražencev, uciteljev in profesorjev, kateri so pomagali otrokom.
V Egiptu je ostal do januarja 1945 (skupaj 11 mesecev). S pripadniki "Prve afriške mešane brigade" je odplul v Apulijo, od tam pa so ga poklicali v osvobojeni Beograd. Takoj ob prihodu ga je vodstvo NOV dodelilo slovenskemu oddelku Radia Beograd. Tam je opravljal casnikarsko-prevajalsko delo. Prevajal je prispevke, nato pa jih je še casnikarsko dodatno obdelal. Dvakrat dnevno so bili prispevki - ponavadi novice s svetovnih in domacih bojišc, enkrat na teden so napravili pa tudi kulturno oddajo. Slovenski oddelek so ustanovili kmalu po osvoboditvi Beograda, njegovi politicni botri pa so bili Ziherl, Kocbek in Kardelj. Poleg Grudna so v uredništvu delali tudi Anton Ingolic, Janko Liška, Matej Bor, Fran Onic, Tita Škerlova in Mirko Mahnic. Igo Gruden je v Beogradu stanoval pri bratu Francu na Ulici kralja Milana. Po službi je tudi vedno našel cas za razvedrilo v kaki restavraciji. Marca 1945 je Gruden kot clan pisateljske delegacije iz Jugoslavije skupaj z Borom, Andricem, Davicom in drugimi obiskal Sovijo in Plovdiv v Bulgariji. Skupina je bila ena prvih delegacij, ki je med vojno obiskala tujino.
Ko se je Rdeca armada bližala slovenski deželi je Ingolic prosil Grudna, da spesni priložnostno pesem za radio. Gruden je privolil v zameno za dva dni dopusta. Nastala je pesem Prvi maj. Za pesem Slovenska zemlja, s katero so na radiu proslavili osvoboditev Slovenije in koncuje zbirko V Pregnanstvo, pa si je vzel teden dni dopusta.

Po osvoboditvi Ljubljane je Gruden vzpostavil zvezo s Pepco, hcerko in ljubljanskimi prijatelji. Bil je zelo srecen, ko je ugotovil, da je z ljudmi, ki so mu nekaj pomenili, vse v redu. Kasneje je tudi izvedel, da so mu med vojno zaplenili del premoženja, kar je pa ostalo, je pa Pepca pravocasno rešila. Ker je imel službo na radiu, se je v Ljubljano vrnil v zacetku junija, po dveh in pol letih. V tem casu pa je izkusil zapor, taborišca (tri), ...
Za Iga Grudna se je tako zacelo novo obdobje. 1. julija je zacel z novo službo na Ministrstvo za prosveto, kjer je bil najprej pravni, nato pa upravni referent. Tudi na osebni ravni je hotel urediti življenje in se tako porocil 28. julija na magistratu v Ljubljani s Pepco. Prica sta bili Juš Kozak in Gabrijel Erzin. Zacel se je tudi sestajati s predvojno družbo iz gostilne "Pri Kolovratu". V tej družbi je spet postajal živahen, dejaven, duhovit in poln neugnane vere v prihodnost. Leta 1945 je izdal zbirko V pregnanstvo , ki je vsebovala pesmi, ki jih je ustvaril v zaporih in taborišcih. Leta 1946 so jo ponatisnili zaradi uspeha med bralci. Istega leta je izšla tudi zbirka Pesnikovo srce . Zbirka je nadaljevanje Dvanjste ure, vsebuje pa pesmi nastale v letih 1939-41. Kasneje je tudi pesnikoval za otroke (zbirki Miška osedlana in Na Krasu ), saj mu je Pepca povila leta 1946 sincka Primoža, leto kasneje pa še Aleša.
Na dan obletnice Prešernove smrti leta 1947 so mu izrocili Prešernovo nagrado za književnost. Dobil jo je za zbirki V pregnanstvo in Pesnikovo srce. Med nagrajenci so še bili Matej Bor, Ivan Potrc, Tone Seliškar in Vitomil Zupan. Gruden je ostal zvest pristnemu literarnemu poslanstvu in se ni aktivno politicno angažiral. Ohranil je antifašisticno držo in levicarske nazore a v partijo se ni vclanil. Znova je tudi navezal stike s prijatelji-književniki iz južnih delov Jugoslavije in tujine. Zacel je tudi veliko prevajati. Nameraval je tudi za božic obiskati rojstni kraj, a so mu to oblasti preprecile, saj mu niso izdale dovoljenja. Zaradi tega je bil ogorcen in potrt.
Gruden je dosegel svoj vrhunec zrelosti in pricakovati bi bilo, da bo živel dolgo v krogu svoje družine. A v zacetku jeseni 1948 je zacel nenadoma tožiti zaradi slabega pocutja. Oktobra je moral v bolnico in zdravstveno stanje se je naglo slabšalo. Gruden je vseeno veroval v življenje kot le malokdo. A cez nekaj tednov se je uresnicila zla slutnja vseh. Sredi noci 29.novembra je Igo Gruden umrl. Poleg njega je bila sestra Polda s sestricno. Vzroka smrti zdravniki niso nikoli tocno pojasnili. Nekateri se sklicujejo, da je bila bolezen nenavadna: nagtla skleroza, usodna krhkost vsega ožilja .... Druga razlaga, katero zagovarjajo sorodniki, pa naj bi bila, da je umrl zaradi hude oblike crevesnega oboljenja, ki naj bi ga staknil v Egiptu. Pokopali so ga 1. decembra na ljubljanskih Žalah. Na njem sta spregovorila France Bevk (v imenu slovenskih književnikov) in Venceslav Winkler (za sindikalno podružnico Ministra za prosveto). Pevci so pa zapeli staro pesem o vigredi, ki se povrne.

Po smrti je izšel tudi njegov prevod otroških pesmi Josipa Pavicica Pesem o življenju in svetu. Izšla pa je tudi otroška zbirka Na Krasu. Veliko njegovih nacrtov je ostalo neuresnicenih, kot so prevodi iz bolgaršcine in drama, ki jo je želel napisati.

Literatura:

• NARCIS ŠIROKEGA SRCA , Življenje in delo Iga Grudna; Ivan Vogric, Marko Tavcar, Nabrežina 1993
• IGO GRUDEN, BALADA NAŠIH DNI; Nabrežina Aurisina 1999, Pretoki
• NA KRASU, IGO GRUDEN, Mladinska knjiga, 1965